Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Mariboru leta 1933 rojena hčerka s Primorske priseljenih staršev, obeh vnetih Sokolov, kot deklica med vojno doživi izgnanstvo družine v Bosno in Srbijo. Njena poznejša življenjska pot je tesno povezana z mariborskim gledališčem. Majda Emeršič je bila rojena v Mariboru leta 1933. Tako mamina kot očetova družina sta pribežali v Maribor s Primorske, ko je po koncu prve svetovne vojne pripadla Italiji. Majdina mama Mira Pipan in oče Ivan Živic, ki je imel v Mariboru gradbeno podjetje, sta bila med najbolj aktivnimi člani mariborskega in ruškega Sokola. Okupacija leta 1941 je družini prinesla ponovno izseljeništvo, tokrat v Bosno in v Srbijo, kjer je Majda z mamo, nonotom in nono Pipan ter mnogimi drugimi slovenskimi izgnanci preživela štiri vojna leta. Oče Ivan Živic je med vojno umrl v nacističnem delovnem taborišču v Nemčiji. Po vrnitvi v Maribor je Majda končala gimnazijo in študij na ljubljanski Pedagoški akademiji. Ves čas je bila tudi igralka v gledališki skupini v Rušah. Učila je na osnovnih in srednjih šolah v Rušah, v Selnici in pozneje v Mariboru. Dijake mariborske Avtomehanske šole je tako močno navdušila za gledališče, da so postali vneti obiskovalci predstav. Leta 1968 je direktor mariborske Drame, režiser Branko Gombač, Majdo Emeršič povabil v službo v Slovensko narodno gledališče v Mariboru. Obdobje v mariborskem teatru, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja doživljalo enega svojih vrhuncev, takrat se je rodilo tudi Borštnikovo srečanje, je Majdo Emeršič za vse življenje povezalo z vrsto izjemnih igralk in igralcev ter drugih gledaliških ustvarjalcev in sodelavcev. Njeni spomini na predstave in igralce tistega časa, na Arnolda Tovornika, Angelco Jenčič Jankovo, Janeza Klasinca, Mileno Muhičevo, Rada Pavalca, Volodjo Peera, Marjana Bačka in mnoge druge so v oddaji Spomini pospremljeni z odlomki predstav, ki jih hrani televizijski arhiv in ki bodo po pol stoletja znova obudili velike gledališke dosežke tistih dni v času, ko SNG Maribor praznuje svojo stoletnico. Po obdobju v gledališču je delovna pot Majdo Emeršič peljala v mariborske Sindikate, kjer je bila zadolžena za kulturo, potem pa v Mariborsko knjižnico, kjer je doživela upokojitev. V svojih spominih se Majda Emeršič posveti tudi svojemu življenjskemu sopotniku, arhitektu Vladu Emeršiču, ki je v timu arhitektov Komunaprojekta pomembno in vidno soustvarjal arhitekturno podobo sodobnega Maribora.
V Mariboru leta 1933 rojena hčerka s Primorske priseljenih staršev, obeh vnetih Sokolov, kot deklica med vojno doživi izgnanstvo družine v Bosno in Srbijo. Njena poznejša življenjska pot je tesno povezana z mariborskim gledališčem. Majda Emeršič je bila rojena v Mariboru leta 1933. Tako mamina kot očetova družina sta pribežali v Maribor s Primorske, ko je po koncu prve svetovne vojne pripadla Italiji. Majdina mama Mira Pipan in oče Ivan Živic, ki je imel v Mariboru gradbeno podjetje, sta bila med najbolj aktivnimi člani mariborskega in ruškega Sokola. Okupacija leta 1941 je družini prinesla ponovno izseljeništvo, tokrat v Bosno in v Srbijo, kjer je Majda z mamo, nonotom in nono Pipan ter mnogimi drugimi slovenskimi izgnanci preživela štiri vojna leta. Oče Ivan Živic je med vojno umrl v nacističnem delovnem taborišču v Nemčiji. Po vrnitvi v Maribor je Majda končala gimnazijo in študij na ljubljanski Pedagoški akademiji. Ves čas je bila tudi igralka v gledališki skupini v Rušah. Učila je na osnovnih in srednjih šolah v Rušah, v Selnici in pozneje v Mariboru. Dijake mariborske Avtomehanske šole je tako močno navdušila za gledališče, da so postali vneti obiskovalci predstav. Leta 1968 je direktor mariborske Drame, režiser Branko Gombač, Majdo Emeršič povabil v službo v Slovensko narodno gledališče v Mariboru. Obdobje v mariborskem teatru, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja doživljalo enega svojih vrhuncev, takrat se je rodilo tudi Borštnikovo srečanje, je Majdo Emeršič za vse življenje povezalo z vrsto izjemnih igralk in igralcev ter drugih gledaliških ustvarjalcev in sodelavcev. Njeni spomini na predstave in igralce tistega časa, na Arnolda Tovornika, Angelco Jenčič Jankovo, Janeza Klasinca, Mileno Muhičevo, Rada Pavalca, Volodjo Peera, Marjana Bačka in mnoge druge so v oddaji Spomini pospremljeni z odlomki predstav, ki jih hrani televizijski arhiv in ki bodo po pol stoletja znova obudili velike gledališke dosežke tistih dni v času, ko SNG Maribor praznuje svojo stoletnico. Po obdobju v gledališču je delovna pot Majdo Emeršič peljala v mariborske Sindikate, kjer je bila zadolžena za kulturo, potem pa v Mariborsko knjižnico, kjer je doživela upokojitev. V svojih spominih se Majda Emeršič posveti tudi svojemu življenjskemu sopotniku, arhitektu Vladu Emeršiču, ki je v timu arhitektov Komunaprojekta pomembno in vidno soustvarjal arhitekturno podobo sodobnega Maribora.
V Mariboru leta 1933 rojena hčerka s Primorske priseljenih staršev, obeh vnetih Sokolov, kot deklica med vojno doživi izgnanstvo družine v Bosno in Srbijo. Njena poznejša življenjska pot je tesno povezana z mariborskim gledališčem. Majda Emeršič je bila rojena v Mariboru leta 1933. Tako mamina kot očetova družina sta pribežali v Maribor s Primorske, ko je po koncu prve svetovne vojne pripadla Italiji. Majdina mama Mira Pipan in oče Ivan Živic, ki je imel v Mariboru gradbeno podjetje, sta bila med najbolj aktivnimi člani mariborskega in ruškega Sokola. Okupacija leta 1941 je družini prinesla ponovno izseljeništvo, tokrat v Bosno in v Srbijo, kjer je Majda z mamo, nonotom in nono Pipan ter mnogimi drugimi slovenskimi izgnanci preživela štiri vojna leta. Oče Ivan Živic je med vojno umrl v nacističnem delovnem taborišču v Nemčiji. Po vrnitvi v Maribor je Majda končala gimnazijo in študij na ljubljanski Pedagoški akademiji. Ves čas je bila tudi igralka v gledališki skupini v Rušah. Učila je na osnovnih in srednjih šolah v Rušah, v Selnici in pozneje v Mariboru. Dijake mariborske Avtomehanske šole je tako močno navdušila za gledališče, da so postali vneti obiskovalci predstav. Leta 1968 je direktor mariborske Drame, režiser Branko Gombač, Majdo Emeršič povabil v službo v Slovensko narodno gledališče v Mariboru. Obdobje v mariborskem teatru, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja doživljalo enega svojih vrhuncev, takrat se je rodilo tudi Borštnikovo srečanje, je Majdo Emeršič za vse življenje povezalo z vrsto izjemnih igralk in igralcev ter drugih gledaliških ustvarjalcev in sodelavcev. Njeni spomini na predstave in igralce tistega časa, na Arnolda Tovornika, Angelco Jenčič Jankovo, Janeza Klasinca, Mileno Muhičevo, Rada Pavalca, Volodjo Peera, Marjana Bačka in mnoge druge so v oddaji Spomini pospremljeni z odlomki predstav, ki jih hrani televizijski arhiv in ki bodo po pol stoletja znova obudili velike gledališke dosežke tistih dni v času, ko SNG Maribor praznuje svojo stoletnico. Po obdobju v gledališču je delovna pot Majdo Emeršič peljala v mariborske Sindikate, kjer je bila zadolžena za kulturo, potem pa v Mariborsko knjižnico, kjer je doživela upokojitev. V svojih spominih se Majda Emeršič posveti tudi svojemu življenjskemu sopotniku, arhitektu Vladu Emeršiču, ki je v timu arhitektov Komunaprojekta pomembno in vidno soustvarjal arhitekturno podobo sodobnega Maribora.
O partizanskem uporu in kolaboraciji, komunistični revoluciji in bojevitem protikomunizmu, o bratomoru in deljeni politični in moralni krivdi. Danes 94-letni dr. Zdenko Roter, utemeljitelj sociologije religije na Slovenskem in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, je bil rojen leta 1926 v Ljubljani v družini železniškega uradnika. Že kot gimnazijski dijak je po okupaciji sodeloval v ilegalnem odporniškem gibanju v okupirani Ljubljani, s šestnajstimi leti pa je, prepričan, da gre za nujno osvobodilno gibanje, poleti 1942 odšel v partizane. Bil je borec Gubčeve brigade in z njo je preživel mnoge težke preizkušnje, od leta 1943 pa je bil kurir in leta 1944 vodja ene najpomembnejših kurirskih postaj TV 3 nad Litijo. Ob koncu vojne je bil vpoklican v obveščevalno službo in v Upravi državne varnosti je ostal vse do konca petdesetih let preteklega stoletja. Njegovo delovno področje je bilo v t. i. referatu za kler. V tej službi je doživel tudi mnoga neprijetna spoznanja o naravi vladajočega režima. Ko je zapustil Udbo, se je posvetil izobraževanju in se vključil v akademsko življenje. Ob delu na fakulteti, kjer se je zbrala intelektualno zelo močna skupina raziskovalcev in profesorjev, je kot eden od svetovalcev liberalnega slovenskega premiera Staneta Kavčiča že v šestdesetih letih zagovarjal ideje pluralne demokracije kot vrhunske uresničitve socialistične ideje. Sredi šestdesetih let je bil tudi eden od očetov daljnosežnega družboslovnega projekta Slovensko javno mnenje. Po osamosvojitvi Slovenije je prof. dr. Zdenko Roter deloval kot svetovalec predsednika Republike Slovenije Milana Kučana. V štiridelni oddaji Spomini Zdenko Roter, tako kot v svoji knjižni trilogiji, z neizmerno ostrino razgaljujoče iskrenosti razpne pred nami burno, razvrvano stoletje naše polpreteklosti. V svoji pripovedi je nekdanji partizan in pozneje Udbovec prelomil z zaroto molka. Govori o partizanskem uporu zoper okupatorje, ki je bil legitimno in visoko moralno dejanje, govori o kolaboraciji, o komunistični revoluciji in bojevitem protikomunizmu slovenske klerikalne politike, o hibridni državljanski vojni, o bratomoru, o deljeni politični in moralni krivdi, o odgovornosti partizanske in domobranske strani, predvsem pa o odgovornosti ideologov obeh strani in odločujočih voditeljev, ki so z ideološko propagando razdvajali narod, o spopadu političnih elit za povojno oblast, o dedičih medvojnih in povojnih hudodelstev. Govori o časih, ko je vladalo zlo, ki je ubijalo, uničevalo in uprizarjalo najhujše, ne le celotnim skupinam ljudi, ampak predvsem in še posebno posameznikom. In kakor je za vse zlo med vojno in takoj po njej krivda deljena, je deljena tudi odgovornost in bi moralo biti deljeno tudi obžalovanje obeh strani, da je do vsega tega prišlo.
O partizanskem uporu in kolaboraciji, komunistični revoluciji in bojevitem protikomunizmu, o bratomoru in deljeni politični in moralni krivdi. Danes 94-letni dr. Zdenko Roter, utemeljitelj sociologije religije na Slovenskem in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, je bil rojen leta 1926 v Ljubljani v družini železniškega uradnika. Že kot gimnazijski dijak je po okupaciji sodeloval v ilegalnem odporniškem gibanju v okupirani Ljubljani, s šestnajstimi leti pa je, prepričan, da gre za nujno osvobodilno gibanje, poleti 1942 odšel v partizane. Bil je borec Gubčeve brigade in z njo je preživel mnoge težke preizkušnje, od leta 1943 pa je bil kurir in leta 1944 vodja ene najpomembnejših kurirskih postaj TV 3 nad Litijo. Ob koncu vojne je bil vpoklican v obveščevalno službo in v Upravi državne varnosti je ostal vse do konca petdesetih let preteklega stoletja. Njegovo delovno področje je bilo v t. i. referatu za kler. V tej službi je doživel tudi mnoga neprijetna spoznanja o naravi vladajočega režima. Ko je zapustil Udbo, se je posvetil izobraževanju in se vključil v akademsko življenje. Ob delu na fakulteti, kjer se je zbrala intelektualno zelo močna skupina raziskovalcev in profesorjev, je kot eden od svetovalcev liberalnega slovenskega premiera Staneta Kavčiča že v šestdesetih letih zagovarjal ideje pluralne demokracije kot vrhunske uresničitve socialistične ideje. Sredi šestdesetih let je bil tudi eden od očetov daljnosežnega družboslovnega projekta Slovensko javno mnenje. Po osamosvojitvi Slovenije je prof. dr. Zdenko Roter deloval kot svetovalec predsednika Republike Slovenije Milana Kučana. V štiridelni oddaji Spomini Zdenko Roter, tako kot v svoji knjižni trilogiji, z neizmerno ostrino razgaljujoče iskrenosti razpne pred nami burno, razvrvano stoletje naše polpreteklosti. V svoji pripovedi je nekdanji partizan in pozneje Udbovec prelomil z zaroto molka. Govori o partizanskem uporu zoper okupatorje, ki je bil legitimno in visoko moralno dejanje, govori o kolaboraciji, o komunistični revoluciji in bojevitem protikomunizmu slovenske klerikalne politike, o hibridni državljanski vojni, o bratomoru, o deljeni politični in moralni krivdi, o odgovornosti partizanske in domobranske strani, predvsem pa o odgovornosti ideologov obeh strani in odločujočih voditeljev, ki so z ideološko propagando razdvajali narod, o spopadu političnih elit za povojno oblast, o dedičih medvojnih in povojnih hudodelstev. Govori o časih, ko je vladalo zlo, ki je ubijalo, uničevalo in uprizarjalo najhujše, ne le celotnim skupinam ljudi, ampak predvsem in še posebno posameznikom. In kakor je za vse zlo med vojno in takoj po njej krivda deljena, je deljena tudi odgovornost in bi moralo biti deljeno tudi obžalovanje obeh strani, da je do vsega tega prišlo.
Danes 94-letni dr. Zdenko Roter, utemeljitelj sociologije religije na Slovenskem in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, je bil rojen leta 1926 v Ljubljani v družini železniškega uradnika. Že kot gimnazijski dijak je po okupaciji sodeloval v ilegalnem odporniškem gibanju v okupirani Ljubljani, s šestnajstimi leti pa je, prepričan, da gre za nujno osvobodilno gibanje, poleti 1942 odšel v partizane. Bil je borec Gubčeve brigade in z njo je preživel mnoge težke preizkušnje, od leta 1943 pa je bil kurir in leta 1944 vodja ene najpomembnejših kurirskih postaj TV 3 nad Litijo. Ob koncu vojne je bil vpoklican v obveščevalno službo in v Upravi državne varnosti je ostal vse do konca petdesetih let preteklega stoletja. Njegovo delovno področje je bilo v t. i. referatu za kler. V tej službi je doživel tudi mnoga neprijetna spoznanja o naravi vladajočega režima. Ko je zapustil Udbo, se je posvetil izobraževanju in se vključil v akademsko življenje. Ob delu na fakulteti, kjer se je zbrala intelektualno zelo močna skupina raziskovalcev in profesorjev, je kot eden od svetovalcev liberalnega slovenskega premiera Staneta Kavčiča že v šestdesetih letih zagovarjal ideje pluralne demokracije kot vrhunske uresničitve socialistične ideje. Sredi šestdesetih let je bil tudi eden od očetov daljnosežnega družboslovnega projekta Slovensko javno mnenje. Po osamosvojitvi Slovenije je prof. dr. Zdenko Roter deloval kot svetovalec predsednika Republike Slovenije Milana Kučana. V štiridelni oddaji Spomini Zdenko Roter, tako kot v svoji knjižni trilogiji, z neizmerno ostrino razgaljujoče iskrenosti razpne pred nami burno, razrvano stoletje naše polpreteklosti. V svoji pripovedi je nekdanji partizan in pozneje Udbovec prelomil z zaroto molka. Govori o partizanskem uporu zoper okupatorje, ki je bil legitimno in visoko moralno dejanje, govori o kolaboraciji, o komunistični revoluciji in bojevitem protikomunizmu slovenske klerikalne politike, o hibridni državljanski vojni, o bratomoru, o deljeni politični in moralni krivdi, o odgovornosti partizanske in domobranske strani, predvsem pa o odgovornosti ideologov obeh strani in odločujočih voditeljev, ki so z ideološko propagando razdvajali narod, o spopadu političnih elit za povojno oblast, o dedičih medvojnih in povojnih hudodelstev. Govori o časih, ko je vladalo zlo, ki je ubijalo, uničevalo in uprizarjalo najhujše, ne le celotnim skupinam ljudi, ampak predvsem in še posebno posameznikom. In kakor je za vse zlo med vojno in takoj po njej krivda deljena, je deljena tudi odgovornost in bi moralo biti deljeno tudi obžalovanje obeh strani, da je do vsega tega prišlo.
Sprehod po spominih z zdravnico okulistko, primarij Leo Talanyi Pfeifer, rojene leta 1927 v vasi Biserjane pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Že pred začetkom druge svetovne vojne se je družina po več vmesnih postajah preselila v Mursko Soboto, kjer Lea Talanyi Pfeifer živi še danes. Lein oče Franc Temlin se je na svoji učni poti po evropskih prestolnicah že pred prvo svetovno vojno spoznal s komunističnimi idejami, potem pa v Budimpešti vstopil v Komunistično partijo Madžarske in leta 1919 sodeloval v revoluciji in pri ustanavljanju Madžarske sovjetske republike, ki je pod vodstvom Bele Kuna trajala le 133 dni. V skladu komunističnimi internacionalističnimi pogledi na narode in manjšine se je dal preimenovati iz Franca Temlina v Ferenca Talanyija. V Budimpešti je spoznal tudi svojo bodočo ženo Szerafin Reigli. Franc Talanyi je bil ena najbolj zanimivih oseb Prekmurja v prvi polovici preteklega stoletja, pisatelj, pesnik, novinar, urednik in založnik, sicer pa gostilničar in posestnik.
Zdravnica okulistka, primarij Lea Talanyi Pfeifer, je bila rojena leta 1927 v vasi Biserjane pri Sv. Juriju ob Ščavnici, že pred začetkom druge svetovne vojne pa se je družina po več vmesnih postajah preselila v Mursko Soboto, kjer Lea Talanyi Pfeifer živi še danes. Lein oče Franc Temlin se je na svoji učni poti po evropskih prestolnicah že pred prvo svetovno vojno spoznal s komunističnimi idejami, potem pa v Budimpešti vstopil v Komunistično partijo Madžarske in leta 1919 sodeloval v revoluciji in pri ustanavljanju Madžarske sovjetske republike, ki je pod vodstvom Bele Kuna trajala le 133 dni. V skladu komunističnimi internacionalističnimi pogledi na narode in manjšine se je dal preimenovati iz Franca Temlina v Ferenca Talanyija. V Budimpešti je spoznal tudi svojo bodočo ženo Szerafin Reigli. Franc Talanyi je bil ena najbolj zanimivih oseb Prekmurja v prvi polovici preteklega stoletja, pisatelj, pesnik, novinar, urednik in založnik, sicer pa gostilničar in posestnik. Že pred vojno
Zdravnica okulistka, primarij Lea Talanyi Pfeifer, je bila rojena leta 1927 v vasi Biserjane pri Sv. Juriju ob Ščavnici, že pred začetkom druge svetovne vojne pa se je družina po več vmesnih postajah preselila v Mursko Soboto, kjer Lea Talanyi Pfeifer živi še danes. Lein oče Franc Temlin se je na svoji učni poti po evropskih prestolnicah že pred prvo svetovno vojno spoznal s komunističnimi idejami, potem pa v Budimpešti vstopil v Komunistično partijo Madžarske in leta 1919 sodeloval v revoluciji in pri ustanavljanju Madžarske sovjetske republike, ki je pod vodstvom Bele Kuna trajala le 133 dni. V skladu komunističnimi internacionalističnimi pogledi na narode in manjšine se je dal preimenovati iz Franca Temlina v Ferenca Talanyija. V Budimpešti je spoznal tudi svojo bodočo ženo Szerafin Reigli. Franc Talanyi je bil ena najbolj zanimivih oseb Prekmurja v prvi polovici preteklega stoletja, pisatelj, pesnik, novinar, urednik in založnik, sicer pa gostilničar in posestnik. Že pred vojno je bil, ko se je razvedelo o njegovi komunistični preteklosti, zaprt v Lepoglavi, med vojno pa se je pridružil osvobodilnemu gibanju in kot ilegalec nosil partizansko ime Očka. Vsa družina je bila povezana z odporom. Leinega mlajšega brata Jožeta so kot partizana Janeza ustrelili Madžari tik pred koncem vojne, starejšega brata, zdravnika Ferka pa je takoj po vojni vzela neozdravljiva bolezen, moža sestre Cire so ubili kot talca, Leo pa je pred madžarskim zaporom rešilo le izjemno obvladanje madžarščine. Očeta so po izdaji januarja 1945 prijeli in poslali v taborišče. Takoj po vojni je bila Lea Talanyi poslana na ilegalno aktivistično delo med mlade v Porabje in v Budimpešto. Lea Talanyi je bila študentka prve povojne generacije medicincev na ljubljanski medicinski fakulteti. V Ljubljani je med študijem spoznala svojega bodočega moža Vladimirja Pfeiferja, ki je bil doma iz Leskovca pri Krškem. Po specializacijah v Mariboru in v Ljubljani ter v Rimu je Lea postala okulistka in se je vrnila v Prekmurje. Z njo pa se je v Mursko Soboto preselil tudi njen mož Vladimir Pfeifer in postal ugleden in uspešen prekmurski gospodarstvenik. Zasluge primarij Lee Talanyi Pfeifer za razvoj zdravljenja očesnih bolezni in očesnih operacij v Prekmurju so izjemne. Na začetku je nadaljevala delo zdravnika Jožeta Pečana, potem pa je bil v desetletju sistematičnega dela v šestdesetih letih pod njenim vodstvom v Prekmurju iztrebljen trahom, zelo nevarna nalezljiva bolezen oči, za katero je bolehalo v nekaterih vaseh tudi do dve tretjini prebivalcev. Primarij Lea Talanyi Pfeifer je ustanovila in pozneje kot predstojnica dolgo vodila Očesni oddelek Splošne bolnišnice v Murski Soboti. V šestdesetih letih je bila politično aktivna in je bila poslanka socialno zdravstvenega zbora zvezne skupščine. Bila je predsednica Zdravniškega društva Prekmurja in članica izvršnega odbora Združenja oftalmologov Jugoslavije. Je častna članica Zdravniškega društva Slovenije. Ob mnogih strokovnih priznanjih je bila odlikovana z medaljo zaslug za narod ter ordenoma dela s srebrnim in z zlatim vencem. Upokojila se je decembra 1989. Mednarodno ugledna zdravnika sta postala tudi njena hči in sin. Prof. dr. Miša Pfeifer je specialistka endokrinologije, primarij. mag. Vladimir Pfeifer pa specialist oftalmologije.
Kemičarka in pedagoginja prof. dr. Aleksandra Kornhauser Frazer je bila rojena kot Aleksandra Caleari leta 1926 v Virmašah pri Škofji Loki, kjer je bil njen oče lesni veletrgovec. Po bankrotu očetovega podjetja v času velike svetovne krize, je leta 1929 prej premožna družina čez noč padla v revščino. Kot deklica je Aleksandra občutila lakoto, drugačnost in odrinjenost. Z otroškim delom je pomagala družini pri preživetju. Mladostne sanje je izrinila vojna z doživetji nasilja, morij in taborišča. Aleksandra se je vključila v narodnoosvobodilni odpor. Drobno dekletce iz majhnega predmestja majhne dežele je z odločnostjo, vztrajnostjo in pokončnostjo zraslo v veliko svetovljanko in humanistko, v znanstvenico in pedagoginjo svetovnega slovesa, ki nikoli ni sprejela kakršne koli podrejenosti, ki se ni ustrašila tudi najtežjih naporov, ki je ljubila izzive in živela za ustvarjalnost. Njeni dosežki so zapisani v tridesetih knjigah in v stotinah člankov in s predavanji je gostovala v najuglednejših dvoranah sveta. Opravljala je številne visoke funkcije in po vsem svetu vodila velike mednarodne projekte za kemijsko izobraževanje, varovanje okolja in trajnostni razvoj. Pravkar, pri 94-ih letih, piše dve novi knjigi. Za svoje delo je prejela mnoga izjemna odlikovanja in visoka mednarodna priznanja. Sprejeta je bila v najuglednejše svetovne znanstvene akademije. Najvišja priznanja ji je podelila tudi domača dežela, čeprav ne brez kančka pelina zavisti. Nihče ni prerok v svoji domovini.
Kemičarka in pedagoginja prof. dr. Aleksandra Kornhauser Frazer je bila rojena kot Aleksandra Caleari leta 1926 v Virmašah pri Škofji Loki, kjer je bil njen oče lesni veletrgovec. Po bankrotu očetovega podjetja v času velike svetovne krize, je leta 1929 prej premožna družina čez noč padla v revščino. Kot deklica je Aleksandra občutila lakoto, drugačnost in odrinjenost. Z otroškim delom je pomagala družini pri preživetju. Mladostne sanje je izrinila vojna z doživetji nasilja, morij in taborišča. Aleksandra se je vključila v narodnoosvobodilni odpor. Drobno dekletce iz majhnega predmestja majhne dežele je z odločnostjo, vztrajnostjo in pokončnostjo zraslo v veliko svetovljanko in humanistko, v znanstvenico in pedagoginjo svetovnega slovesa, ki nikoli ni sprejela kakršne koli podrejenosti, ki se ni ustrašila tudi najtežjih naporov, ki je ljubila izzive in živela za ustvarjalnost. Njeni dosežki so zapisani v tridesetih knjigah in v stotinah člankov in s predavanji je gostovala v najuglednejših dvoranah sveta. Opravljala je številne visoke funkcije in po vsem svetu vodila velike mednarodne projekte za kemijsko izobraževanje, varovanje okolja in trajnostni razvoj. Pravkar, pri 94-ih letih, piše dve novi knjigi. Za svoje delo je prejela mnoga izjemna odlikovanja in visoka mednarodna priznanja. Sprejeta je bila v najuglednejše svetovne znanstvene akademije. Najvišja priznanja ji je podelila tudi domača dežela, čeprav ne brez kančka pelina zavisti. Nihče ni prerok v svoji domovini.
Kemičarka in pedagoginja prof. dr. Aleksandra Kornhauser Frazer je bila rojena kot Aleksandra Caleari leta 1926 v Virmašah pri Škofji Loki, kjer je bil njen oče lesni veletrgovec. Po bankrotu očetovega podjetja v času velike svetovne krize, je leta 1929 prej premožna družina čez noč padla v revščino. Kot deklica je Aleksandra občutila lakoto, drugačnost in odrinjenost. Z otroškim delom je pomagala družini pri preživetju. Mladostne sanje je izrinila vojna z doživetji nasilja, morij in taborišča. Aleksandra se je vključila v narodnoosvobodilni odpor. Drobno dekletce iz majhnega predmestja majhne dežele je z odločnostjo, vztrajnostjo in pokončnostjo zraslo v veliko svetovljanko in humanistko, v znanstvenico in pedagoginjo svetovnega slovesa, ki nikoli ni sprejela kakršne koli podrejenosti, ki se ni ustrašila tudi najtežjih naporov, ki je ljubila izzive in živela za ustvarjalnost. Njeni dosežki so zapisani v tridesetih knjigah in v stotinah člankov in s predavanji je gostovala v najuglednejših dvoranah sveta. Opravljala je številne visoke funkcije in po vsem svetu vodila velike mednarodne projekte za kemijsko izobraževanje, varovanje okolja in trajnostni razvoj. Pravkar, pri 94-ih letih, piše dve novi knjigi. Za svoje delo je prejela mnoga izjemna odlikovanja in visoka mednarodna priznanja. Sprejeta je bila v najuglednejše svetovne znanstvene akademije. Najvišja priznanja ji je podelila tudi domača dežela, čeprav ne brez kančka pelina zavisti. Nihče ni prerok v svoji domovini.
Neveljaven email naslov
