Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Božidar Gorjan se je rodil leta 1924 v zavedni slovenski družini na Premu pri Ilirski Bistrici, ki je bil med obema vojnama pod Italijo. Leta 1930 je z očetom, ki so ga preganjale fašistične oblasti, prebegnil v Ljubljano. Že v otroštvu je občutil tako nacionalno kot socialno stisko in že leta 1940 je kot dijak ljubljanske realne gimnazije postal član Komunistične mladine Slovenije. Ob začetku vojne je postal organizator ilegalnega odpora med ljubljanskimi srednješolci in v letih 1941 in 1942 sodeloval pri ustanavljanju odborov Osvobodilne fronte med mladimi. Kot primorski Slovenec, ki je občutil fašizem, je še posebno težko sprejel kolaboracijo slovenske cerkve z italijanskimi okupatorji. Junija 1942 se je iz ljubljanske ilegale umaknil v partizane. Kmalu je postal komisar v 2. grupi odredov, pozneje pomočnik komisarja 4. operativne cone. Boril se je na Dolenjskem, Gorenjskem, Štajerskem in na Koroškem, kjer je bil pooblaščen za odnose z angleškimi in ameriškimi zavezniškimi vojaškimi misijami. Po vojni je bil predstavnik Slovenije v jugoslovanski vojaški delegaciji pri zavezniški upravi cone A, pozneje pa prvi jugoslovanski konzul v Trstu. Za tem je postal jugoslovanski konzul v Londonu. Po vrnitvi v Slovenijo je deloval v slovenski in jugoslovanski politiki. Nikoli pretrgane vezi z uglednimi zavezniškimi soborci in prijatelji v Angliji in Ameriki so še posebej oživele v času slovenskega osamosvajanja in naporov za mednarodno priznanje.
Jože Prepeluh iz Dobrunj pod Sv.Urhom pri Ljubljani je bil rojen leta 1926. Še ne šestnajstletnega so ga v raciji na Vevčah zajeli Italijani. Kot mladoletnega so ga Italijani hoteli izpustiti, pa je domači duhovnik, ki je stal ob njih, to preprečil, saj je poznal Jožetovega očeta in njegove komunistične nazore. Jožeta so poslali v italijansko koncentracijsko taborišče na Rab, kjer je preživel strahotnih štirinajst mesecev. Neizmerno pretresljiv je njegov oris tamkajšnjega srečevanja s smrtjo in boja za preživetje. Po kapitulaciji Italije se je s partizani vrnil domov. Doma je po vrnitvi dobil kar dva mobilizacijska poziva, nemškega in domobranskega. Odločil se je, da vstopi raje v nemško službo in tam se je, kot strežnik v bolnišnici, vključil v pomoč partizanom. Ko so v bolnišnico prišli ponj domobranci, so jih Nemci ostro spodili in Jožeta zaščitili pred njimi. Po vojni je Jože kot vojak v KNOJu vodil nemške ujetnike, ki so izkopavali trupla domobranskih žrtev na Sv.Urhu. Srečevanje z mrtvimi se je nadaljevalo…
Tokratna pripovedovalka svojih pretresljivih spominov, Magda Lovec, se je rodila v Zadvoru na robu Ljubljane leta 1932 v družini Toneta Trtnika in njegove žene Justine. Oče, predvojni komunist ter pomemben in zelo vpliven organizator delavskega kulturnega in razrednega gibanja, je ob začetku vojne prešel v ilegalo osvobodilnega gibanja, po izdaji pa so ga Italijani ujeli in zaprli. Leta 1942 so ga kot talca ustrelili v ljubljanski Gramozni jami. Po očetovi smrti, takrat je bilo Magdi deset let, je mama Justina, rojena Grad, še naprej in še bolj zavzeto sodelovala v odporu. Toda Italijani so prišli tudi ponjo in jo poslali v koncentracijsko taborišče na Rab. Preživela je vse taboriščne strahote, se vrnila domov in nameravala v partizane, pa so jo le nekaj dni prej, spet po izdaji, prišli iskat domači domobranci ter jo odpeljali v svojo mučilnico na Sv.Urhu nad Dobrunjami pri Ljubljani. Tam so jo ubili in zakopali neznano kje. Magda je tako leta 1943, stara enajst let, ostala vojna sirota in zanjo so skrbeli sorodniki. Takoj po vojni je, da bi našla posmrtne ostanke svoje mame, skupaj s starima staršema Gradovima prisostvovala izkopavanju domobranskih žrtev, pobitih na Urh. Oče Tone Trtnik je bil po vojni proglašen za narodnega heroja.
Iva Kersnik, poročena Skušek, je bila rojena leta 1925 na gradu Brdo pri Lukovici. Njen oče je bil lastnik gradu, ki ga je podedoval po svojem očetu, Ivinem starem očetu, pisatelju, notarju in politiku Janku Kersniku. Iva je bila predzadnja od Kersnikovih otrok in šestnajst let ji je bilo, ko so narodno zavednega graščaka Antona Kersnika in vso njegovo družino Nemci izselili v Srbijo. Ko so se Kersniki leta 1945 vrnili domov, dva od sinov in najstarejša hči kot partizani, jih je na Brdu pričakal požgan in izropan dom, saj so leta 1943 partizani grad požgali. Po vojni pogorelih lesenih ostrešij gradu niso dovolili obnoviti in tako se je v desetletjih, ki so sledila, velika renesančna grajska zgradba počasi sesula vase. Tudi prva leta po vojni so bila vse prej kot lahka.
Ladica Petrič, poročena Štritof, se je rodila leta 1929 v Markovcu pri Starem trgu pri Ložu na Notranjskem. Pomladi 1942 je oče odšel v partizane, mama pa je ostala doma s petimi otroki, od katerih je bila Ladica s 13 leti najstarejša, najmlajši pa še dojenček. Doživljali so vse stiske, fašistično nasilje, požiganje vasi in streljanje talcev v hudi italijanski roški ofenzivi poleti 1942. Jeseni istega leta so partizani napadli italijanske in belogardistične postojanke v Starem trgu, Ložu in drugih vaseh in da bi se ognili represalijam nad svojci partizanov, so aktivisti in partizani umaknili partizanske družine, ženske, otroke in starostnike, globoko v gozdove, kjer so se morali večkrat seliti. V več gozdnih taboriščih so v najtežjih pogojih, tako rekoč na prostem in brez vsega, preživeli tudi zimo med letoma 1942 in 1943. In v tej zimi, tik pred Božičem, so Italijani in belogardisti napadli njihovo civilno taborišče ter ga brutalno razbili. Aprila 1943, ob Veliki noči, so belogardisti v zasedi pričakali partizansko patruljo, ki je begunce v taborišču oskrbovala s hrano in ob tej priliki so ustrelili tudi Ladičinega očeta. Maja 1944 so begunce iz civilnega taborišča, zaradi načina življenja organizirane kot partizanski bataljon, umaknili na osvobojeno ozemlje v Beli Krajini. Tam je Ladica končala bolničarski tečaj in se vrnila v svojo Loško dolino. Delovala je v civilni bolnici v Starem trgu pri Ložu in hkrati obiskovala tamkajšnjo partizansko gimnazijo, potem pa doživela, kako so domobranci napadli in razdejali tako bolnico kot gimnazijo. Po vojni je od vsega hudega njihova mama zbolela in umrla, za šestnajstletno Ladico in njene štiri mlajše brate in sestro, vojne sirote, pa je nastopilo novo zelo težko obdobje.
Ladica Petrič, poročena Štritof, se je rodila leta 1929 v Markovcu pri Starem trgu pri Ložu na Notranjskem. Pomladi 1942 je oče odšel v partizane, mama pa je ostala doma s petimi otroki, od katerih je bila Ladica s 13 leti najstarejša, najmlajši pa še dojenček. Doživljali so vse stiske, fašistično nasilje, požiganje vasi in streljanje talcev v hudi italijanski roški ofenzivi poleti 1942. Jeseni istega leta so partizani napadli italijanske in belogardistične postojanke v Starem trgu, Ložu in drugih vaseh in da bi se ognili represalijam nad svojci partizanov, so aktivisti in partizani umaknili partizanske družine, ženske, otroke in starostnike, globoko v gozdove, kjer so se morali večkrat seliti. V več gozdnih taboriščih so v najtežjih pogojih, tako rekoč na prostem in brez vsega, preživeli tudi zimo med letoma 1942 in 1943. In v tej zimi, tik pred Božičem, so Italijani in belogardisti napadli njihovo civilno taborišče ter ga brutalno razbili. Aprila 1943, ob Veliki noči, so belogardisti v zasedi pričakali partizansko patruljo, ki je begunce v taborišču oskrbovala s hrano in ob tej priliki so ustrelili tudi Ladičinega očeta. Maja 1944 so begunce iz civilnega taborišča, zaradi načina življenja organizirane kot partizanski bataljon, umaknili na osvobojeno ozemlje v Beli Krajini. Tam je Ladica končala bolničarski tečaj in se vrnila v svojo Loško dolino. Delovala je v civilni bolnici v Starem trgu pri Ložu in hkrati obiskovala tamkajšnjo partizansko gimnazijo, potem pa doživela, kako so domobranci napadli in razdejali tako bolnico kot gimnazijo. Po vojni je od vsega hudega njihova mama zbolela in umrla, za šestnajstletno Ladico in njene štiri mlajše brate in sestro, vojne sirote, pa je nastopilo novo zelo težko obdobje.
Ladica Petrič, poročena Štritof, se je rodila leta 1929 v Markovcu pri Starem trgu pri Ložu na Notranjskem. Pomladi 1942 je oče odšel v partizane, mama pa je ostala doma s petimi otroki, od katerih je bila Ladica s 13 leti najstarejša, najmlajši pa še dojenček. Doživljali so vse stiske, fašistično nasilje, požiganje vasi in streljanje talcev v hudi italijanski roški ofenzivi poleti 1942. Jeseni istega leta so partizani napadli italijanske in belogardistične postojanke v Starem trgu, Ložu in drugih vaseh in da bi se ognili represalijam nad svojci partizanov, so aktivisti in partizani umaknili partizanske družine, ženske, otroke in starostnike, globoko v gozdove, kjer so se morali večkrat seliti. V več gozdnih taboriščih so v najtežjih pogojih, tako rekoč na prostem in brez vsega, preživeli tudi zimo med letoma 1942 in 1943. In v tej zimi, tik pred Božičem, so Italijani in belogardisti napadli njihovo civilno taborišče ter ga brutalno razbili. Aprila 1943, ob Veliki noči, so belogardisti v zasedi pričakali partizansko patruljo, ki je begunce v taborišču oskrbovala s hrano in ob tej priliki so ustrelili tudi Ladičinega očeta. Maja 1944 so begunce iz civilnega taborišča, zaradi načina življenja organizirane kot partizanski bataljon, umaknili na osvobojeno ozemlje v Beli Krajini. Tam je Ladica končala bolničarski tečaj in se vrnila v svojo Loško dolino. Delovala je v civilni bolnici v Starem trgu pri Ložu in hkrati obiskovala tamkajšnjo partizansko gimnazijo, potem pa doživela, kako so domobranci napadli in razdejali tako bolnico kot gimnazijo. Po vojni je od vsega hudega njihova mama zbolela in umrla, za šestnajstletno Ladico in njene štiri mlajše brate in sestro, vojne sirote, pa je nastopilo novo zelo težko obdobje.
Majda Mušič se je rodila leta 1929 v Mariboru. Njen oče Viktor Gruntar je bil legendarni profesor na mariborski realni gimnaziji in z ženo Afro, Čehinjo po rodu, sta bila oba vneta Sokola. Profesor Gruntar je z ženo vodil tudi mariborski Dijaški dom, kjer je v zadnjem letu pred vojno, po izključitvi iz celjske gimnazije, našel zatočišče Karel Destovnik-Kajuh in sedmi gimnazijski razred dokončal na mariborski realki. Po okupaciji so leta 1941 Gruntarjeve, tako kot še stotine drugih zavednih slovenskih intelektualcev s Štajerske, Nemci izgnali v Srbijo, kjer so domačini begunce lepo sprejeli. Tam so preživeli naslednja štiri vojna leta. V Smederevu so izgnanci pozimi 1944, že po pesnikovi smrti, kot darilo partizanskim ranjencem, ki so se zdravili v tamkajšnji bolnišnici, pripravili izdajo Kajuhove poezije. V svoji pripovedi nam Majda Mušič naslika podobo življenja v Mariboru v zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno, prve mesece okupacije in potem štiri leta življenja v Srbiji.
Majda Mušič se je rodila leta 1929 v Mariboru. Njen oče Viktor Gruntar je bil legendarni profesor na mariborski realni gimnaziji in z ženo Afro, Čehinjo po rodu, sta bila oba vneta Sokola. Profesor Gruntar je z ženo vodil tudi mariborski Dijaški dom, kjer je v zadnjem letu pred vojno, po izključitvi iz celjske gimnazije, našel zatočišče Karel Destovnik-Kajuh in sedmi gimnazijski razred dokončal na mariborski realki. Po okupaciji so leta 1941 Gruntarjeve, tako kot še stotine drugih zavednih slovenskih intelektualcev s Štajerske, Nemci izgnali v Srbijo, kjer so domačini begunce lepo sprejeli. Tam so preživeli naslednja štiri vojna leta. V Smederevu so izgnanci pozimi 1944, že po pesnikovi smrti, kot darilo partizanskim ranjencem, ki so se zdravili v tamkajšnji bolnišnici, pripravili izdajo Kajuhove poezije. V svoji pripovedi nam Majda Mušič naslika podobo življenja v Mariboru v zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno, prve mesece okupacije in potem štiri leta življenja v Srbiji.
Leta 1923 v Št.Juriju pri Grosupljem rojeni Franc Sever-Franta se je že leta 1941, pri osemnajstih letih, pridružil partizanom. Kot borec in kurir poveljnika partizanske vojske Franca Rozmana-Staneta in pozneje kot komisar in komandant brigad, je sodeloval v mnogih bitkah, njegov najpomembnejši uspeh pa je bil, ko je kot zrel, preudaren, odločen in pogumen dvaindvajsetletni poveljnik operativnega štaba 6. in 11. brigade marca 1945 na zasneženi Menini planini rešil svojih 500 borcev iz sovražnikove obkolitve. Konec vojne je dočakal na Koroškem, zadolžen za pogajanja z umikajočimi se ustaši. Po vojni je končal visoke vojaške šole in bil komandant v vojnem letalstvu, po izstopu iz armade pa je leta 1967 postal direktor Aerodroma Brnik, ki se je pod njegovim vodstvom razvil v sodobno potniško in tovorno letališče.
Leta 1923 v Št.Juriju pri Grosupljem rojeni Franc Sever-Franta se je že leta 1941, pri osemnajstih letih, pridružil partizanom. Kot borec in kurir poveljnika partizanske vojske Franca Rozmana-Staneta in pozneje kot komisar in komandant brigad, je sodeloval v mnogih bitkah, njegov najpomembnejši uspeh pa je bil, ko je kot zrel, preudaren, odločen in pogumen dvaindvajsetletni poveljnik operativnega štaba 6. in 11. brigade marca 1945 na zasneženi Menini planini rešil svojih 500 borcev iz sovražnikove obkolitve. Konec vojne je dočakal na Koroškem, zadolžen za pogajanja z umikajočimi se ustaši. Po vojni je končal visoke vojaške šole in bil komandant v vojnem letalstvu, po izstopu iz armade pa je leta 1967 postal direktor Aerodroma Brnik, ki se je pod njegovim vodstvom razvil v sodobno potniško in tovorno letališče.
Majda Toplak se je rodila leta 1930 mami Rozaliji iz trdnega in zavednega pohorskega rodu Dolinškov. Njen oče je bil dr. Anton Jehart, pisec in prevajalec, velik svobodomislec ter vnet planinec, zaljubljen v svoje Pohorje. In bil je duhovnik, profesor na visoki teološki šoli v Mariboru. Kljub duhovniškemu stanu se je odločil, da bo živel s svojo hčerko in z njeno mamo. Na Pohorju sta dr.Jehart in Rozalija Dolinšek leta 1935 skupaj postavila planinski hotel Lobnica, kjer je teklo tudi Majdino otroštvo. Zaradi njegovega posvetnega življenja je cerkev dr.Jehartu odrekla profesuro in niso mu več izdajali knjig. Takoj po okupaciji so dr.Jeharta Nemci zaprli in internirali. Med narodnoosvobodilno borbo je bilo pri Dolinških na Smolniku središče pohorskega partizanskega življenja in vsi so bili vpeti v ilegalno delo in v odpor. Nemci so zaprli tudi Majdino mamo in teto. Šele pri osemnajstih letih, dva meseca pred njegovo smrtjo leta 1948, je mama povedala Majdi, da je »striček«, ki živi z njima – njen oče. In tudi vihre povojnega časa Dolinškovim niso prizanesle.
Neveljaven email naslov