Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Miloš Poljanšek se je rodil leta 1923 v zavedni slovenski obrtniški družini v Brežicah. Oče Ignac je bil pekovski mojster in lastnik pekarne, mama Marija pa gostilničarka. Tako kot stari oče, ki je bil med ustanovitelji brežiškega Sokola in oče, ki je bil sokolski praporščak, je bil tudi Miloš vnet naraščajnik Sokola. Že takoj po okupaciji leta 1941 so Nemci Poljanškovo družino izselili na Hrvaško, od tam pa je prebegnila v Ljubljano, ki je bila pod italijansko oblastjo. Zavetje in začasni dom jim je ponudil očetov prijatelj, duhovnik, katehet Vinko Lavrič. Mladinci so se v Ljubljani kmalu povezali tako po srednjih šolah kot na terenu in že od leta 1941 je bil Miloš Poljanšek vpet v ilegalno delo Osvobodilne fronte. Pomladi 1943 je bil po izdaji aretiran, znašel se je v italijanskem zaporu in bil po zasliševanju in mučenju pred italijanskim vojaškim sodiščem obsojen na večletni zapor. Skupaj z drugimi obsojenimi ilegalci so ga odpeljali v koprske zapore. Po kapitulaciji Italije in zadušenem zaporniškem uporu v Kopru so iz Trsta prišli esesovci in zapornike s tovornim vlakom odpeljali v koncentracijsko taborišče Neuengamme blizu Hamburga. Bližal se je konec vojne in po Himmlerjevem ukazu, da ne sme noben taboriščnik živ priti v roke sovražnika, se je tudi SS-komanda tega taborišča 19. aprila 1945 odločila za hitro evakuacijo taborišča. Do skrajnosti izčrpane taboriščnike so v Neustadtskem zalivu nagnetli v podpalubja velikih ladij in izpluli. 3. maja 1945 je britansko letalstvo napadlo nemško ladjevje s protiletalskimi posadkami na krovih. Na teh ladjah je bilo približno 9600 taboriščnikov, v katastrofi jih je izgubilo življenje nad 8600. Med taboriščniki na ladjah je bilo tudi skoraj 600 Slovencev, od katerih so se rešili le trije. Po neverjetnem spletu okoliščin je bil le malo pred to tragedijo Miloš Poljanšek odpuščen iz taborišča in se je živ vrnil domov. Povojni čas ni bil naklonjen taboriščnikom in ves čas je v zraku viselo usodno vprašanje: kako si ostal živ? Zgodba, ki govori o tem, zakaj in kako je bil Miloš Poljanšek izpuščen iz taborišča, bi bila lahko scenarij za film. Če zanjo ne bi obstajali pisni dokazi, bi ji le malokdo lahko verjel, tako pa so ji po vojni verjeli celo preiskovalci UDBE. Pozneje je Miloš Poljanšek na ljubljanski univerzi doštudiral slavistiko in se posvetil politiki, kulturni politiki in pedagoškemu delu.
Zaslužni profesor Pravne fakultete ljubljanske univerze dr. Ljubo Bavcon se je rodil v Ljubljani leta 1924 v narodno zavedni, napredni, levičarski meščanski uradniški družini. Po italijanski okupaciji se je že leta 1941 kot najstnik vključil v ilegalno dejavnost Osvobodilne fronte in deloval vse dokler ga niso v eni od racij fašistične oblasti prijele ter ga na procesu obsodile na osem let zapora. Vlak, ki je vozil obsojence v italijanske zapore, so pri Verdu napadli partizani in ujetnike izpustili. Ljubo Bavcon se je priključil partizanom, po razbitju njegove enote v Roški ofenzivi pa se je spet vrnil k ilegalnemu delu v Ljubljani. Po izdaji mreže ilegalcev je bil znova aretiran in zaprt. Kar triintrideset mesecev je Ljubo Bavcon preživel v italijanskih in pozneje nemških zaporih v Trstu, Benetkah in Kopru ter v kraju Bernau ob Kimskem jezeru. Po vojni se je vključil v družbeno politično delo, deloval pri Slovenskem poročevalcu in pozneje pri Naših razgledih, potem pa doštudiral in doktoriral pravo ter se zaposlil na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti, kjer je do upokojitve tudi predaval. Njegov prispevek na področju kazenskega prava je izjemno velik, še posebej pa so v slovenskem, nekdanjem jugoslovanskem in evropskem prostoru pomembne njegove zasluge pri uveljavljanju varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Zaslužni profesor Pravne fakultete ljubljanske univerze dr. Ljubo Bavcon se je rodil v Ljubljani leta 1924 v narodno zavedni, napredni, levičarski meščanski uradniški družini. Po italijanski okupaciji se je že leta 1941 kot najstnik vključil v ilegalno dejavnost Osvobodilne fronte in deloval vse dokler ga niso v eni od racij fašistične oblasti prijele ter ga na procesu obsodile na osem let zapora. Vlak, ki je vozil obsojence v italijanske zapore, so pri Verdu napadli partizani in ujetnike izpustili. Ljubo Bavcon se je priključil partizanom, po razbitju njegove enote v Roški ofenzivi pa se je spet vrnil k ilegalnemu delu v Ljubljani. Po izdaji mreže ilegalcev je bil znova aretiran in zaprt. Kar triintrideset mesecev je Ljubo Bavcon preživel v italijanskih in pozneje nemških zaporih v Trstu, Benetkah in Kopru ter v kraju Bernau ob Kimskem jezeru. Po vojni se je vključil v družbeno politično delo, deloval pri Slovenskem poročevalcu in pozneje pri Naših razgledih, potem pa doštudiral in doktoriral pravo ter se zaposlil na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti, kjer je do upokojitve tudi predaval. Njegov prispevek na področju kazenskega prava je izjemno velik, še posebej pa so v slovenskem, nekdanjem jugoslovanskem in evropskem prostoru pomembne njegove zasluge pri uveljavljanju varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Prof. dr. Zora Konjajev, upokojena zdravnica, je kljub častitljivim letom (1921. je bila rojena) še vedno kritična opazovalka družbe, ki jo motri tudi skozi optiko bogatih izkušenj v lastnem življenju. Rojena je bila v glasbeni družini Stritarjev in ob začetku druge svetovne vojne je kot študentka medicine vstopila v Osvobodilno fronto. Njen takratni mož, študent in športnik Cveto Močnik, narodni heroj, je padel in tako je že pri dvaindvajsetih ovdovela. Zaradi izdaje se je morala z dojenčkom, ki ga mož, partizan Florijan, nikoli ni videl, umakniti iz Ljubljane. Delovala je v bolnici Kanižarica na osvobojenem ozemlju v Beli krajini in bila tam instrumentarka tudi pri operaciji komandanta Franca Rozmana-Staneta, po nesreči, zaradi katere je umrl. V partizanih so bili tudi obe sestri, Bogdana in Nada ter brat Bine. Po vojni se je znova poročila s sinom ruskih emigrantov, agronomom dr. Aleksandrom Konjajevim. Po končanem študiju se je kot zdravnica, znanstvenica in univerzitetna profesorica vsa posvetila pediatriji in predvsem neonatologiji. Izjemna pripoved dr. Zore Konjajeve pomeni skozi njena osebna doživetja tudi poklon vrhunski drži slovenskih zdravnikov in medicincev, ki so predano sodelovali v osvobodilnem gibanju. 225 zdravnikov in zdravnic ter 267 študentov in študentk medicine se je odzvalo pozivu Osvobodilne fronte, kar 45 zdravnikov in 54 študentov medicine, ki so delovali v partizanskih bolnišnicah in v partizanskih enotah, je padlo v bojih ali bilo ubitih. Sistem slovenskega partizanskega zdravstva z 247 bolnišnicami, v katerih se je zdravilo 22.000 ranjencev, pa predstavlja fenomen, ki mu ne bi mogli najti primerjave nikjer na svetu. Le 14 bolnišničnih postojank je bilo odkritih. 164 ranjencev v njih so okupatorji in domobranci pobili. Med vojno so na osvobojenih ozemljih delovale tudi tri civilne bolnišnice, v Kočevskem Rogu pa tudi porodnišnica, v kateri je, sredi gozdov, prišlo na svet 54 novorojenčkov. In hkrati je pripoved prof. dr. Zore Konjajev tudi slavospev in zahvala Belokranjcem in njihovi pomembni vlogi v času, ko je bilo med narodnoosvobodilnim bojem tam osvobojeno ozemlje.
Prof. dr. Zora Konjajev, upokojena zdravnica, je kljub častitljivim letom (1921. je bila rojena) še vedno kritična opazovalka družbe, ki jo motri tudi skozi optiko bogatih izkušenj v lastnem življenju. Rojena je bila v glasbeni družini Stritarjev in ob začetku druge svetovne vojne je kot študentka medicine vstopila v Osvobodilno fronto. Njen takratni mož, študent in športnik Cveto Močnik, narodni heroj, je padel in tako je že pri dvaindvajsetih ovdovela. Zaradi izdaje se je morala z dojenčkom, ki ga mož, partizan Florijan, nikoli ni videl, umakniti iz Ljubljane. Delovala je v bolnici Kanižarica na osvobojenem ozemlju v Beli krajini in bila tam instrumentarka tudi pri operaciji komandanta Franca Rozmana-Staneta, po nesreči, zaradi katere je umrl. V partizanih so bili tudi obe sestri, Bogdana in Nada ter brat Bine. Po vojni se je znova poročila s sinom ruskih emigrantov, agronomom dr. Aleksandrom Konjajevim. Po končanem študiju se je kot zdravnica, znanstvenica in univerzitetna profesorica vsa posvetila pediatriji in predvsem neonatologiji. Izjemna pripoved dr. Zore Konjajeve pomeni skozi njena osebna doživetja tudi poklon vrhunski drži slovenskih zdravnikov in medicincev, ki so predano sodelovali v osvobodilnem gibanju. 225 zdravnikov in zdravnic ter 267 študentov in študentk medicine se je odzvalo pozivu Osvobodilne fronte, kar 45 zdravnikov in 54 študentov medicine, ki so delovali v partizanskih bolnišnicah in v partizanskih enotah, je padlo v bojih ali bilo ubitih. Sistem slovenskega partizanskega zdravstva z 247 bolnišnicami, v katerih se je zdravilo 22.000 ranjencev, pa predstavlja fenomen, ki mu ne bi mogli najti primerjave nikjer na svetu. Le 14 bolnišničnih postojank je bilo odkritih. 164 ranjencev v njih so okupatorji in domobranci pobili. Med vojno so na osvobojenih ozemljih delovale tudi tri civilne bolnišnice, v Kočevskem Rogu pa tudi porodnišnica, v kateri je, sredi gozdov, prišlo na svet 54 novorojenčkov. In hkrati je pripoved prof. dr. Zore Konjajev tudi slavospev in zahvala Belokranjcem in njihovi pomembni vlogi v času, ko je bilo med narodnoosvobodilnim bojem tam osvobojeno ozemlje.
Božidar Gorjan se je rodil leta 1924 v zavedni slovenski družini na Premu pri Ilirski Bistrici, ki je bil med obema vojnama pod Italijo. Leta 1930 je z očetom, ki so ga preganjale fašistične oblasti, prebegnil v Ljubljano. Že v otroštvu je občutil tako nacionalno kot socialno stisko in že leta 1940 je kot dijak ljubljanske realne gimnazije postal član Komunistične mladine Slovenije. Ob začetku vojne je postal organizator ilegalnega odpora med ljubljanskimi srednješolci in v letih 1941 in 1942 sodeloval pri ustanavljanju odborov Osvobodilne fronte med mladimi. Kot primorski Slovenec, ki je občutil fašizem, je še posebno težko sprejel kolaboracijo slovenske cerkve z italijanskimi okupatorji. Junija 1942 se je iz ljubljanske ilegale umaknil v partizane. Kmalu je postal komisar v 2. grupi odredov, pozneje pomočnik komisarja 4. operativne cone. Boril se je na Dolenjskem, Gorenjskem, Štajerskem in na Koroškem, kjer je bil pooblaščen za odnose z angleškimi in ameriškimi zavezniškimi vojaškimi misijami. Po vojni je bil predstavnik Slovenije v jugoslovanski vojaški delegaciji pri zavezniški upravi cone A, pozneje pa prvi jugoslovanski konzul v Trstu. Za tem je postal jugoslovanski konzul v Londonu. Po vrnitvi v Slovenijo je deloval v slovenski in jugoslovanski politiki. Nikoli pretrgane vezi z uglednimi zavezniškimi soborci in prijatelji v Angliji in Ameriki so še posebej oživele v času slovenskega osamosvajanja in naporov za mednarodno priznanje.
Božidar Gorjan se je rodil leta 1924 v zavedni slovenski družini na Premu pri Ilirski Bistrici, ki je bil med obema vojnama pod Italijo. Leta 1930 je z očetom, ki so ga preganjale fašistične oblasti, prebegnil v Ljubljano. Že v otroštvu je občutil tako nacionalno kot socialno stisko in že leta 1940 je kot dijak ljubljanske realne gimnazije postal član Komunistične mladine Slovenije. Ob začetku vojne je postal organizator ilegalnega odpora med ljubljanskimi srednješolci in v letih 1941 in 1942 sodeloval pri ustanavljanju odborov Osvobodilne fronte med mladimi. Kot primorski Slovenec, ki je občutil fašizem, je še posebno težko sprejel kolaboracijo slovenske cerkve z italijanskimi okupatorji. Junija 1942 se je iz ljubljanske ilegale umaknil v partizane. Kmalu je postal komisar v 2. grupi odredov, pozneje pomočnik komisarja 4. operativne cone. Boril se je na Dolenjskem, Gorenjskem, Štajerskem in na Koroškem, kjer je bil pooblaščen za odnose z angleškimi in ameriškimi zavezniškimi vojaškimi misijami. Po vojni je bil predstavnik Slovenije v jugoslovanski vojaški delegaciji pri zavezniški upravi cone A, pozneje pa prvi jugoslovanski konzul v Trstu. Za tem je postal jugoslovanski konzul v Londonu. Po vrnitvi v Slovenijo je deloval v slovenski in jugoslovanski politiki. Nikoli pretrgane vezi z uglednimi zavezniškimi soborci in prijatelji v Angliji in Ameriki so še posebej oživele v času slovenskega osamosvajanja in naporov za mednarodno priznanje.
Božidar Gorjan se je rodil leta 1924 v zavedni slovenski družini na Premu pri Ilirski Bistrici, ki je bil med obema vojnama pod Italijo. Leta 1930 je z očetom, ki so ga preganjale fašistične oblasti, prebegnil v Ljubljano. Že v otroštvu je občutil tako nacionalno kot socialno stisko in že leta 1940 je kot dijak ljubljanske realne gimnazije postal član Komunistične mladine Slovenije. Ob začetku vojne je postal organizator ilegalnega odpora med ljubljanskimi srednješolci in v letih 1941 in 1942 sodeloval pri ustanavljanju odborov Osvobodilne fronte med mladimi. Kot primorski Slovenec, ki je občutil fašizem, je še posebno težko sprejel kolaboracijo slovenske cerkve z italijanskimi okupatorji. Junija 1942 se je iz ljubljanske ilegale umaknil v partizane. Kmalu je postal komisar v 2. grupi odredov, pozneje pomočnik komisarja 4. operativne cone. Boril se je na Dolenjskem, Gorenjskem, Štajerskem in na Koroškem, kjer je bil pooblaščen za odnose z angleškimi in ameriškimi zavezniškimi vojaškimi misijami. Po vojni je bil predstavnik Slovenije v jugoslovanski vojaški delegaciji pri zavezniški upravi cone A, pozneje pa prvi jugoslovanski konzul v Trstu. Za tem je postal jugoslovanski konzul v Londonu. Po vrnitvi v Slovenijo je deloval v slovenski in jugoslovanski politiki. Nikoli pretrgane vezi z uglednimi zavezniškimi soborci in prijatelji v Angliji in Ameriki so še posebej oživele v času slovenskega osamosvajanja in naporov za mednarodno priznanje.
Jože Prepeluh iz Dobrunj pod Sv.Urhom pri Ljubljani je bil rojen leta 1926. Še ne šestnajstletnega so ga v raciji na Vevčah zajeli Italijani. Kot mladoletnega so ga Italijani hoteli izpustiti, pa je domači duhovnik, ki je stal ob njih, to preprečil, saj je poznal Jožetovega očeta in njegove komunistične nazore. Jožeta so poslali v italijansko koncentracijsko taborišče na Rab, kjer je preživel strahotnih štirinajst mesecev. Neizmerno pretresljiv je njegov oris tamkajšnjega srečevanja s smrtjo in boja za preživetje. Po kapitulaciji Italije se je s partizani vrnil domov. Doma je po vrnitvi dobil kar dva mobilizacijska poziva, nemškega in domobranskega. Odločil se je, da vstopi raje v nemško službo in tam se je, kot strežnik v bolnišnici, vključil v pomoč partizanom. Ko so v bolnišnico prišli ponj domobranci, so jih Nemci ostro spodili in Jožeta zaščitili pred njimi. Po vojni je Jože kot vojak v KNOJu vodil nemške ujetnike, ki so izkopavali trupla domobranskih žrtev na Sv.Urhu. Srečevanje z mrtvimi se je nadaljevalo…
Tokratna pripovedovalka svojih pretresljivih spominov, Magda Lovec, se je rodila v Zadvoru na robu Ljubljane leta 1932 v družini Toneta Trtnika in njegove žene Justine. Oče, predvojni komunist ter pomemben in zelo vpliven organizator delavskega kulturnega in razrednega gibanja, je ob začetku vojne prešel v ilegalo osvobodilnega gibanja, po izdaji pa so ga Italijani ujeli in zaprli. Leta 1942 so ga kot talca ustrelili v ljubljanski Gramozni jami. Po očetovi smrti, takrat je bilo Magdi deset let, je mama Justina, rojena Grad, še naprej in še bolj zavzeto sodelovala v odporu. Toda Italijani so prišli tudi ponjo in jo poslali v koncentracijsko taborišče na Rab. Preživela je vse taboriščne strahote, se vrnila domov in nameravala v partizane, pa so jo le nekaj dni prej, spet po izdaji, prišli iskat domači domobranci ter jo odpeljali v svojo mučilnico na Sv.Urhu nad Dobrunjami pri Ljubljani. Tam so jo ubili in zakopali neznano kje. Magda je tako leta 1943, stara enajst let, ostala vojna sirota in zanjo so skrbeli sorodniki. Takoj po vojni je, da bi našla posmrtne ostanke svoje mame, skupaj s starima staršema Gradovima prisostvovala izkopavanju domobranskih žrtev, pobitih na Urh. Oče Tone Trtnik je bil po vojni proglašen za narodnega heroja.
Iva Kersnik, poročena Skušek, je bila rojena leta 1925 na gradu Brdo pri Lukovici. Njen oče je bil lastnik gradu, ki ga je podedoval po svojem očetu, Ivinem starem očetu, pisatelju, notarju in politiku Janku Kersniku. Iva je bila predzadnja od Kersnikovih otrok in šestnajst let ji je bilo, ko so narodno zavednega graščaka Antona Kersnika in vso njegovo družino Nemci izselili v Srbijo. Ko so se Kersniki leta 1945 vrnili domov, dva od sinov in najstarejša hči kot partizani, jih je na Brdu pričakal požgan in izropan dom, saj so leta 1943 partizani grad požgali. Po vojni pogorelih lesenih ostrešij gradu niso dovolili obnoviti in tako se je v desetletjih, ki so sledila, velika renesančna grajska zgradba počasi sesula vase. Tudi prva leta po vojni so bila vse prej kot lahka.
Ladica Petrič, poročena Štritof, se je rodila leta 1929 v Markovcu pri Starem trgu pri Ložu na Notranjskem. Pomladi 1942 je oče odšel v partizane, mama pa je ostala doma s petimi otroki, od katerih je bila Ladica s 13 leti najstarejša, najmlajši pa še dojenček. Doživljali so vse stiske, fašistično nasilje, požiganje vasi in streljanje talcev v hudi italijanski roški ofenzivi poleti 1942. Jeseni istega leta so partizani napadli italijanske in belogardistične postojanke v Starem trgu, Ložu in drugih vaseh in da bi se ognili represalijam nad svojci partizanov, so aktivisti in partizani umaknili partizanske družine, ženske, otroke in starostnike, globoko v gozdove, kjer so se morali večkrat seliti. V več gozdnih taboriščih so v najtežjih pogojih, tako rekoč na prostem in brez vsega, preživeli tudi zimo med letoma 1942 in 1943. In v tej zimi, tik pred Božičem, so Italijani in belogardisti napadli njihovo civilno taborišče ter ga brutalno razbili. Aprila 1943, ob Veliki noči, so belogardisti v zasedi pričakali partizansko patruljo, ki je begunce v taborišču oskrbovala s hrano in ob tej priliki so ustrelili tudi Ladičinega očeta. Maja 1944 so begunce iz civilnega taborišča, zaradi načina življenja organizirane kot partizanski bataljon, umaknili na osvobojeno ozemlje v Beli Krajini. Tam je Ladica končala bolničarski tečaj in se vrnila v svojo Loško dolino. Delovala je v civilni bolnici v Starem trgu pri Ložu in hkrati obiskovala tamkajšnjo partizansko gimnazijo, potem pa doživela, kako so domobranci napadli in razdejali tako bolnico kot gimnazijo. Po vojni je od vsega hudega njihova mama zbolela in umrla, za šestnajstletno Ladico in njene štiri mlajše brate in sestro, vojne sirote, pa je nastopilo novo zelo težko obdobje.
Neveljaven email naslov
