Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Primorec Janez Pavčič je že zelo mlad odšel v partizane. Po vojni je bil vodja ljubljanske prometne policije, predvsem pa izjemen športnik, trener ter večkratni državni prvak in udeleženec olimpijskih iger v smučarskih tekih. Janez Pavčič je bil rojen leta 1929 v Hraščah pri Postojni, ki so bile takrat , med obema vojnama, pod Italijo, zato je njegov oče, zaveden Slovenec, že leta 1930 družino preselil na jugoslovansko stran meje. Mladost je tako Janez Pavčič preživel na Uncu in na Rakeku, kjer je po italijanski okupaciji 1941 doživljal nasilje italijanske šole. Leta 1944 je, šele petnajstleten odšel v partizane. Domači župnik Vojko Seljak, ki je imel sicer očeta in brate med domobranci, je mamo ustavil pred cerkvijo, rekoč: » Gospa, vem, da imate sina v partizanih in da včasih pride domov. Dajte mu, prosim, ta moj nahrbtnik s toplimi oblačili, da ga ne bo zeblo!« Mladi partizan je bil najprej miner železniške proge, pozneje pa kurir in vodič skozi komaj prehodne notranjske gozdove. Po vojni je bil vodja prometne policije v Ljubljani in to v času, ko so se prometno varnostni načini šele vzpostavljali in ga je ob postavitvi prvega semaforja v mestu takratni notranji minister poklical na zagovor, češ da mu rdeča luč onemogoča nemoteno vožnjo v službo in kako si ga drzne ustavljat. Že od mladih let se je Janez Pavčič intenzivno ukvarjal s športom. Bil je večkratni državni prvak v smučarskih tekih, uspešno je sodeloval na vrsti zimskih olimpijskih iger in bil reprezentančni trener. Z bratom Cvetom Pavčičem imata izjemne zasluge za razvoj te smučarske discipline pri nas.
Primorec Janez Pavčič je že zelo mlad odšel v partizane. Po vojni je bil vodja ljubljanske prometne policije, predvsem pa izjemen športnik, trener ter večkratni državni prvak in udeleženec olimpijskih iger v smučarskih tekih. Janez Pavčič je bil rojen leta 1929 v Hraščah pri Postojni, ki so bile takrat , med obema vojnama, pod Italijo, zato je njegov oče, zaveden Slovenec, že leta 1930 družino preselil na jugoslovansko stran meje. Mladost je tako Janez Pavčič preživel na Uncu in na Rakeku, kjer je po italijanski okupaciji 1941 doživljal nasilje italijanske šole. Leta 1944 je, šele petnajstleten odšel v partizane. Domači župnik Vojko Seljak, ki je imel sicer očeta in brate med domobranci, je mamo ustavil pred cerkvijo, rekoč: » Gospa, vem, da imate sina v partizanih in da včasih pride domov. Dajte mu, prosim, ta moj nahrbtnik s toplimi oblačili, da ga ne bo zeblo!« Mladi partizan je bil najprej miner železniške proge, pozneje pa kurir in vodič skozi komaj prehodne notranjske gozdove. Po vojni je bil vodja prometne policije v Ljubljani in to v času, ko so se prometno varnostni načini šele vzpostavljali in ga je ob postavitvi prvega semaforja v mestu takratni notranji minister poklical na zagovor, češ da mu rdeča luč onemogoča nemoteno vožnjo v službo in kako si ga drzne ustavljat. Že od mladih let se je Janez Pavčič intenzivno ukvarjal s športom. Bil je večkratni državni prvak v smučarskih tekih, uspešno je sodeloval na vrsti zimskih olimpijskih iger in bil reprezentančni trener. Z bratom Cvetom Pavčičem imata izjemne zasluge za razvoj te smučarske discipline pri nas.
O partizanskem uporu in kolaboraciji, komunistični revoluciji in bojevitem protikomunizmu, o bratomoru in deljeni politični in moralni krivdi. Danes 94-letni dr. Zdenko Roter, utemeljitelj sociologije religije na Slovenskem in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, je bil rojen leta 1926 v Ljubljani v družini železniškega uradnika. Že kot gimnazijski dijak je po okupaciji sodeloval v ilegalnem odporniškem gibanju v okupirani Ljubljani, s šestnajstimi leti pa je, prepričan, da gre za nujno osvobodilno gibanje, poleti 1942 odšel v partizane. Bil je borec Gubčeve brigade in z njo je preživel mnoge težke preizkušnje, od leta 1943 pa je bil kurir in leta 1944 vodja ene najpomembnejših kurirskih postaj TV 3 nad Litijo. Ob koncu vojne je bil vpoklican v obveščevalno službo in v Upravi državne varnosti je ostal vse do konca petdesetih let preteklega stoletja. Njegovo delovno področje je bilo v t. i. referatu za kler. V tej službi je doživel tudi mnoga neprijetna spoznanja o naravi vladajočega režima. Ko je zapustil Udbo, se je posvetil izobraževanju in se vključil v akademsko življenje. Ob delu na fakulteti, kjer se je zbrala intelektualno zelo močna skupina raziskovalcev in profesorjev, je kot eden od svetovalcev liberalnega slovenskega premiera Staneta Kavčiča že v šestdesetih letih zagovarjal ideje pluralne demokracije kot vrhunske uresničitve socialistične ideje. Sredi šestdesetih let je bil tudi eden od očetov daljnosežnega družboslovnega projekta Slovensko javno mnenje. Po osamosvojitvi Slovenije je prof. dr. Zdenko Roter deloval kot svetovalec predsednika Republike Slovenije Milana Kučana. V štiridelni oddaji Spomini Zdenko Roter, tako kot v svoji knjižni trilogiji, z neizmerno ostrino razgaljujoče iskrenosti razpne pred nami burno, razvrvano stoletje naše polpreteklosti. V svoji pripovedi je nekdanji partizan in pozneje Udbovec prelomil z zaroto molka. Govori o partizanskem uporu zoper okupatorje, ki je bil legitimno in visoko moralno dejanje, govori o kolaboraciji, o komunistični revoluciji in bojevitem protikomunizmu slovenske klerikalne politike, o hibridni državljanski vojni, o bratomoru, o deljeni politični in moralni krivdi, o odgovornosti partizanske in domobranske strani, predvsem pa o odgovornosti ideologov obeh strani in odločujočih voditeljev, ki so z ideološko propagando razdvajali narod, o spopadu političnih elit za povojno oblast, o dedičih medvojnih in povojnih hudodelstev. Govori o časih, ko je vladalo zlo, ki je ubijalo, uničevalo in uprizarjalo najhujše, ne le celotnim skupinam ljudi, ampak predvsem in še posebno posameznikom. In kakor je za vse zlo med vojno in takoj po njej krivda deljena, je deljena tudi odgovornost in bi moralo biti deljeno tudi obžalovanje obeh strani, da je do vsega tega prišlo.
Tokrat bo spomine obujala zdravnica Anica Mikuš Kos, ki se je rodila leta 1935 v Ćupriji v Srbiji. Tam je takrat delal njen oče, profesor francoščine Radivoj Franciscus Mikuš, saj so levo usmerjene slovenske intelektualce v tistih predvojnih časih zaposlovali v južnejših predelih Jugoslavije. Mama je bila hrvaška Judinja Marija Friedländer in kar šestintrideset sorodnikov po mamini strani je bilo med drugo svetovno vojno ubitih v koncentracijskih taboriščih, največ v ustaških, v Stari Gradiški in Jasenovcu. Anica je bila z mamo in očetom v partizanih v Slavoniji, po vojni, ob vrnitvi v Ljubljano, pa se je morala zaradi nadaljevanja šolanja najprej naučiti slovenščine, saj je znala govoriti le hrvaško in francosko, oče se je namreč zmeraj pogovarjal z njo v francoščini. Študirala je medicino in specializirala pediatrijo in otroško psihiatrijo, potem pa delovala v različnih službah, kjer se je ukvarjala z otroki. Dolgo je vodila Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, ob tem pa je že skoraj tri desetletja predsednica Slovenske filantropije. In že desetletja skrbi za razvoj prostovoljstva ter za psihosocialno pomoč otrokom na najtežjih kriznih področjih po vsem svetu. Z veliko vnemo in odgovornostjo se posveča beguncem v različnih predelih sveta, tudi na Kosovu in v Bosni ter v Sloveniji. Leta 2006 je bila nominirana za Nobelovo nagrado za mir.
Prof. dr. Zora Konjajev, upokojena zdravnica, je kljub častitljivim letom (1921. je bila rojena) še vedno kritična opazovalka družbe, ki jo motri tudi skozi optiko bogatih izkušenj v lastnem življenju. Rojena je bila v glasbeni družini Stritarjev in ob začetku druge svetovne vojne je kot študentka medicine vstopila v Osvobodilno fronto. Njen takratni mož, študent in športnik Cveto Močnik, narodni heroj, je padel in tako je že pri dvaindvajsetih ovdovela. Zaradi izdaje se je morala z dojenčkom, ki ga mož, partizan Florijan, nikoli ni videl, umakniti iz Ljubljane. Delovala je v bolnici Kanižarica na osvobojenem ozemlju v Beli krajini in bila tam instrumentarka tudi pri operaciji komandanta Franca Rozmana-Staneta, po nesreči, zaradi katere je umrl. V partizanih so bili tudi obe sestri, Bogdana in Nada ter brat Bine. Po vojni se je znova poročila s sinom ruskih emigrantov, agronomom dr. Aleksandrom Konjajevim. Po končanem študiju se je kot zdravnica, znanstvenica in univerzitetna profesorica vsa posvetila pediatriji in predvsem neonatologiji. Izjemna pripoved dr. Zore Konjajeve pomeni skozi njena osebna doživetja tudi poklon vrhunski drži slovenskih zdravnikov in medicincev, ki so predano sodelovali v osvobodilnem gibanju. 225 zdravnikov in zdravnic ter 267 študentov in študentk medicine se je odzvalo pozivu Osvobodilne fronte, kar 45 zdravnikov in 54 študentov medicine, ki so delovali v partizanskih bolnišnicah in v partizanskih enotah, je padlo v bojih ali bilo ubitih. Sistem slovenskega partizanskega zdravstva z 247 bolnišnicami, v katerih se je zdravilo 22.000 ranjencev, pa predstavlja fenomen, ki mu ne bi mogli najti primerjave nikjer na svetu. Le 14 bolnišničnih postojank je bilo odkritih. 164 ranjencev v njih so okupatorji in domobranci pobili. Med vojno so na osvobojenih ozemljih delovale tudi tri civilne bolnišnice, v Kočevskem Rogu pa tudi porodnišnica, v kateri je, sredi gozdov, prišlo na svet 54 novorojenčkov. In hkrati je pripoved prof. dr. Zore Konjajev tudi slavospev in zahvala Belokranjcem in njihovi pomembni vlogi v času, ko je bilo med narodnoosvobodilnim bojem tam osvobojeno ozemlje.
V Mariboru leta 1933 rojena hčerka s Primorske priseljenih staršev, obeh vnetih Sokolov, kot deklica med vojno doživi izgnanstvo družine v Bosno in Srbijo. Njena poznejša življenjska pot je tesno povezana z mariborskim gledališčem. Majda Emeršič je bila rojena v Mariboru leta 1933. Tako mamina kot očetova družina sta pribežali v Maribor s Primorske, ko je po koncu prve svetovne vojne pripadla Italiji. Majdina mama Mira Pipan in oče Ivan Živic, ki je imel v Mariboru gradbeno podjetje, sta bila med najbolj aktivnimi člani mariborskega in ruškega Sokola. Okupacija leta 1941 je družini prinesla ponovno izseljeništvo, tokrat v Bosno in v Srbijo, kjer je Majda z mamo, nonotom in nono Pipan ter mnogimi drugimi slovenskimi izgnanci preživela štiri vojna leta. Oče Ivan Živic je med vojno umrl v nacističnem delovnem taborišču v Nemčiji. Po vrnitvi v Maribor je Majda končala gimnazijo in študij na ljubljanski Pedagoški akademiji. Ves čas je bila tudi igralka v gledališki skupini v Rušah. Učila je na osnovnih in srednjih šolah v Rušah, v Selnici in pozneje v Mariboru. Dijake mariborske Avtomehanske šole je tako močno navdušila za gledališče, da so postali vneti obiskovalci predstav. Leta 1968 je direktor mariborske Drame, režiser Branko Gombač, Majdo Emeršič povabil v službo v Slovensko narodno gledališče v Mariboru. Obdobje v mariborskem teatru, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja doživljalo enega svojih vrhuncev, takrat se je rodilo tudi Borštnikovo srečanje, je Majdo Emeršič za vse življenje povezalo z vrsto izjemnih igralk in igralcev ter drugih gledaliških ustvarjalcev in sodelavcev. Njeni spomini na predstave in igralce tistega časa, na Arnolda Tovornika, Angelco Jenčič Jankovo, Janeza Klasinca, Mileno Muhičevo, Rada Pavalca, Volodjo Peera, Marjana Bačka in mnoge druge so v oddaji Spomini pospremljeni z odlomki predstav, ki jih hrani televizijski arhiv in ki bodo po pol stoletja znova obudili velike gledališke dosežke tistih dni v času, ko SNG Maribor praznuje svojo stoletnico. Po obdobju v gledališču je delovna pot Majdo Emeršič peljala v mariborske Sindikate, kjer je bila zadolžena za kulturo, potem pa v Mariborsko knjižnico, kjer je doživela upokojitev. V svojih spominih se Majda Emeršič posveti tudi svojemu življenjskemu sopotniku, arhitektu Vladu Emeršiču, ki je v timu arhitektov Komunaprojekta pomembno in vidno soustvarjal arhitekturno podobo sodobnega Maribora.
V Mariboru leta 1933 rojena hčerka s Primorske priseljenih staršev, obeh vnetih Sokolov, kot deklica med vojno doživi izgnanstvo družine v Bosno in Srbijo. Njena poznejša življenjska pot je tesno povezana z mariborskim gledališčem. Majda Emeršič je bila rojena v Mariboru leta 1933. Tako mamina kot očetova družina sta pribežali v Maribor s Primorske, ko je po koncu prve svetovne vojne pripadla Italiji. Majdina mama Mira Pipan in oče Ivan Živic, ki je imel v Mariboru gradbeno podjetje, sta bila med najbolj aktivnimi člani mariborskega in ruškega Sokola. Okupacija leta 1941 je družini prinesla ponovno izseljeništvo, tokrat v Bosno in v Srbijo, kjer je Majda z mamo, nonotom in nono Pipan ter mnogimi drugimi slovenskimi izgnanci preživela štiri vojna leta. Oče Ivan Živic je med vojno umrl v nacističnem delovnem taborišču v Nemčiji. Po vrnitvi v Maribor je Majda končala gimnazijo in študij na ljubljanski Pedagoški akademiji. Ves čas je bila tudi igralka v gledališki skupini v Rušah. Učila je na osnovnih in srednjih šolah v Rušah, v Selnici in pozneje v Mariboru. Dijake mariborske Avtomehanske šole je tako močno navdušila za gledališče, da so postali vneti obiskovalci predstav. Leta 1968 je direktor mariborske Drame, režiser Branko Gombač, Majdo Emeršič povabil v službo v Slovensko narodno gledališče v Mariboru. Obdobje v mariborskem teatru, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja doživljalo enega svojih vrhuncev, takrat se je rodilo tudi Borštnikovo srečanje, je Majdo Emeršič za vse življenje povezalo z vrsto izjemnih igralk in igralcev ter drugih gledaliških ustvarjalcev in sodelavcev. Njeni spomini na predstave in igralce tistega časa, na Arnolda Tovornika, Angelco Jenčič Jankovo, Janeza Klasinca, Mileno Muhičevo, Rada Pavalca, Volodjo Peera, Marjana Bačka in mnoge druge so v oddaji Spomini pospremljeni z odlomki predstav, ki jih hrani televizijski arhiv in ki bodo po pol stoletja znova obudili velike gledališke dosežke tistih dni v času, ko SNG Maribor praznuje svojo stoletnico. Po obdobju v gledališču je delovna pot Majdo Emeršič peljala v mariborske Sindikate, kjer je bila zadolžena za kulturo, potem pa v Mariborsko knjižnico, kjer je doživela upokojitev. V svojih spominih se Majda Emeršič posveti tudi svojemu življenjskemu sopotniku, arhitektu Vladu Emeršiču, ki je v timu arhitektov Komunaprojekta pomembno in vidno soustvarjal arhitekturno podobo sodobnega Maribora.
V Mariboru leta 1933 rojena hčerka s Primorske priseljenih staršev, obeh vnetih Sokolov, kot deklica med vojno doživi izgnanstvo družine v Bosno in Srbijo. Njena poznejša življenjska pot je tesno povezana z mariborskim gledališčem. Majda Emeršič je bila rojena v Mariboru leta 1933. Tako mamina kot očetova družina sta pribežali v Maribor s Primorske, ko je po koncu prve svetovne vojne pripadla Italiji. Majdina mama Mira Pipan in oče Ivan Živic, ki je imel v Mariboru gradbeno podjetje, sta bila med najbolj aktivnimi člani mariborskega in ruškega Sokola. Okupacija leta 1941 je družini prinesla ponovno izseljeništvo, tokrat v Bosno in v Srbijo, kjer je Majda z mamo, nonotom in nono Pipan ter mnogimi drugimi slovenskimi izgnanci preživela štiri vojna leta. Oče Ivan Živic je med vojno umrl v nacističnem delovnem taborišču v Nemčiji. Po vrnitvi v Maribor je Majda končala gimnazijo in študij na ljubljanski Pedagoški akademiji. Ves čas je bila tudi igralka v gledališki skupini v Rušah. Učila je na osnovnih in srednjih šolah v Rušah, v Selnici in pozneje v Mariboru. Dijake mariborske Avtomehanske šole je tako močno navdušila za gledališče, da so postali vneti obiskovalci predstav. Leta 1968 je direktor mariborske Drame, režiser Branko Gombač, Majdo Emeršič povabil v službo v Slovensko narodno gledališče v Mariboru. Obdobje v mariborskem teatru, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja doživljalo enega svojih vrhuncev, takrat se je rodilo tudi Borštnikovo srečanje, je Majdo Emeršič za vse življenje povezalo z vrsto izjemnih igralk in igralcev ter drugih gledaliških ustvarjalcev in sodelavcev. Njeni spomini na predstave in igralce tistega časa, na Arnolda Tovornika, Angelco Jenčič Jankovo, Janeza Klasinca, Mileno Muhičevo, Rada Pavalca, Volodjo Peera, Marjana Bačka in mnoge druge so v oddaji Spomini pospremljeni z odlomki predstav, ki jih hrani televizijski arhiv in ki bodo po pol stoletja znova obudili velike gledališke dosežke tistih dni v času, ko SNG Maribor praznuje svojo stoletnico. Po obdobju v gledališču je delovna pot Majdo Emeršič peljala v mariborske Sindikate, kjer je bila zadolžena za kulturo, potem pa v Mariborsko knjižnico, kjer je doživela upokojitev. V svojih spominih se Majda Emeršič posveti tudi svojemu življenjskemu sopotniku, arhitektu Vladu Emeršiču, ki je v timu arhitektov Komunaprojekta pomembno in vidno soustvarjal arhitekturno podobo sodobnega Maribora.
O partizanskem uporu in kolaboraciji, komunistični revoluciji in bojevitem protikomunizmu, o bratomoru in deljeni politični in moralni krivdi. Danes 94-letni dr. Zdenko Roter, utemeljitelj sociologije religije na Slovenskem in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, je bil rojen leta 1926 v Ljubljani v družini železniškega uradnika. Že kot gimnazijski dijak je po okupaciji sodeloval v ilegalnem odporniškem gibanju v okupirani Ljubljani, s šestnajstimi leti pa je, prepričan, da gre za nujno osvobodilno gibanje, poleti 1942 odšel v partizane. Bil je borec Gubčeve brigade in z njo je preživel mnoge težke preizkušnje, od leta 1943 pa je bil kurir in leta 1944 vodja ene najpomembnejših kurirskih postaj TV 3 nad Litijo. Ob koncu vojne je bil vpoklican v obveščevalno službo in v Upravi državne varnosti je ostal vse do konca petdesetih let preteklega stoletja. Njegovo delovno področje je bilo v t. i. referatu za kler. V tej službi je doživel tudi mnoga neprijetna spoznanja o naravi vladajočega režima. Ko je zapustil Udbo, se je posvetil izobraževanju in se vključil v akademsko življenje. Ob delu na fakulteti, kjer se je zbrala intelektualno zelo močna skupina raziskovalcev in profesorjev, je kot eden od svetovalcev liberalnega slovenskega premiera Staneta Kavčiča že v šestdesetih letih zagovarjal ideje pluralne demokracije kot vrhunske uresničitve socialistične ideje. Sredi šestdesetih let je bil tudi eden od očetov daljnosežnega družboslovnega projekta Slovensko javno mnenje. Po osamosvojitvi Slovenije je prof. dr. Zdenko Roter deloval kot svetovalec predsednika Republike Slovenije Milana Kučana. V štiridelni oddaji Spomini Zdenko Roter, tako kot v svoji knjižni trilogiji, z neizmerno ostrino razgaljujoče iskrenosti razpne pred nami burno, razvrvano stoletje naše polpreteklosti. V svoji pripovedi je nekdanji partizan in pozneje Udbovec prelomil z zaroto molka. Govori o partizanskem uporu zoper okupatorje, ki je bil legitimno in visoko moralno dejanje, govori o kolaboraciji, o komunistični revoluciji in bojevitem protikomunizmu slovenske klerikalne politike, o hibridni državljanski vojni, o bratomoru, o deljeni politični in moralni krivdi, o odgovornosti partizanske in domobranske strani, predvsem pa o odgovornosti ideologov obeh strani in odločujočih voditeljev, ki so z ideološko propagando razdvajali narod, o spopadu političnih elit za povojno oblast, o dedičih medvojnih in povojnih hudodelstev. Govori o časih, ko je vladalo zlo, ki je ubijalo, uničevalo in uprizarjalo najhujše, ne le celotnim skupinam ljudi, ampak predvsem in še posebno posameznikom. In kakor je za vse zlo med vojno in takoj po njej krivda deljena, je deljena tudi odgovornost in bi moralo biti deljeno tudi obžalovanje obeh strani, da je do vsega tega prišlo.
O partizanskem uporu in kolaboraciji, komunistični revoluciji in bojevitem protikomunizmu, o bratomoru in deljeni politični in moralni krivdi. Danes 94-letni dr. Zdenko Roter, utemeljitelj sociologije religije na Slovenskem in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, je bil rojen leta 1926 v Ljubljani v družini železniškega uradnika. Že kot gimnazijski dijak je po okupaciji sodeloval v ilegalnem odporniškem gibanju v okupirani Ljubljani, s šestnajstimi leti pa je, prepričan, da gre za nujno osvobodilno gibanje, poleti 1942 odšel v partizane. Bil je borec Gubčeve brigade in z njo je preživel mnoge težke preizkušnje, od leta 1943 pa je bil kurir in leta 1944 vodja ene najpomembnejših kurirskih postaj TV 3 nad Litijo. Ob koncu vojne je bil vpoklican v obveščevalno službo in v Upravi državne varnosti je ostal vse do konca petdesetih let preteklega stoletja. Njegovo delovno področje je bilo v t. i. referatu za kler. V tej službi je doživel tudi mnoga neprijetna spoznanja o naravi vladajočega režima. Ko je zapustil Udbo, se je posvetil izobraževanju in se vključil v akademsko življenje. Ob delu na fakulteti, kjer se je zbrala intelektualno zelo močna skupina raziskovalcev in profesorjev, je kot eden od svetovalcev liberalnega slovenskega premiera Staneta Kavčiča že v šestdesetih letih zagovarjal ideje pluralne demokracije kot vrhunske uresničitve socialistične ideje. Sredi šestdesetih let je bil tudi eden od očetov daljnosežnega družboslovnega projekta Slovensko javno mnenje. Po osamosvojitvi Slovenije je prof. dr. Zdenko Roter deloval kot svetovalec predsednika Republike Slovenije Milana Kučana. V štiridelni oddaji Spomini Zdenko Roter, tako kot v svoji knjižni trilogiji, z neizmerno ostrino razgaljujoče iskrenosti razpne pred nami burno, razvrvano stoletje naše polpreteklosti. V svoji pripovedi je nekdanji partizan in pozneje Udbovec prelomil z zaroto molka. Govori o partizanskem uporu zoper okupatorje, ki je bil legitimno in visoko moralno dejanje, govori o kolaboraciji, o komunistični revoluciji in bojevitem protikomunizmu slovenske klerikalne politike, o hibridni državljanski vojni, o bratomoru, o deljeni politični in moralni krivdi, o odgovornosti partizanske in domobranske strani, predvsem pa o odgovornosti ideologov obeh strani in odločujočih voditeljev, ki so z ideološko propagando razdvajali narod, o spopadu političnih elit za povojno oblast, o dedičih medvojnih in povojnih hudodelstev. Govori o časih, ko je vladalo zlo, ki je ubijalo, uničevalo in uprizarjalo najhujše, ne le celotnim skupinam ljudi, ampak predvsem in še posebno posameznikom. In kakor je za vse zlo med vojno in takoj po njej krivda deljena, je deljena tudi odgovornost in bi moralo biti deljeno tudi obžalovanje obeh strani, da je do vsega tega prišlo.
Danes 94-letni dr. Zdenko Roter, utemeljitelj sociologije religije na Slovenskem in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, je bil rojen leta 1926 v Ljubljani v družini železniškega uradnika. Že kot gimnazijski dijak je po okupaciji sodeloval v ilegalnem odporniškem gibanju v okupirani Ljubljani, s šestnajstimi leti pa je, prepričan, da gre za nujno osvobodilno gibanje, poleti 1942 odšel v partizane. Bil je borec Gubčeve brigade in z njo je preživel mnoge težke preizkušnje, od leta 1943 pa je bil kurir in leta 1944 vodja ene najpomembnejših kurirskih postaj TV 3 nad Litijo. Ob koncu vojne je bil vpoklican v obveščevalno službo in v Upravi državne varnosti je ostal vse do konca petdesetih let preteklega stoletja. Njegovo delovno področje je bilo v t. i. referatu za kler. V tej službi je doživel tudi mnoga neprijetna spoznanja o naravi vladajočega režima. Ko je zapustil Udbo, se je posvetil izobraževanju in se vključil v akademsko življenje. Ob delu na fakulteti, kjer se je zbrala intelektualno zelo močna skupina raziskovalcev in profesorjev, je kot eden od svetovalcev liberalnega slovenskega premiera Staneta Kavčiča že v šestdesetih letih zagovarjal ideje pluralne demokracije kot vrhunske uresničitve socialistične ideje. Sredi šestdesetih let je bil tudi eden od očetov daljnosežnega družboslovnega projekta Slovensko javno mnenje. Po osamosvojitvi Slovenije je prof. dr. Zdenko Roter deloval kot svetovalec predsednika Republike Slovenije Milana Kučana. V štiridelni oddaji Spomini Zdenko Roter, tako kot v svoji knjižni trilogiji, z neizmerno ostrino razgaljujoče iskrenosti razpne pred nami burno, razrvano stoletje naše polpreteklosti. V svoji pripovedi je nekdanji partizan in pozneje Udbovec prelomil z zaroto molka. Govori o partizanskem uporu zoper okupatorje, ki je bil legitimno in visoko moralno dejanje, govori o kolaboraciji, o komunistični revoluciji in bojevitem protikomunizmu slovenske klerikalne politike, o hibridni državljanski vojni, o bratomoru, o deljeni politični in moralni krivdi, o odgovornosti partizanske in domobranske strani, predvsem pa o odgovornosti ideologov obeh strani in odločujočih voditeljev, ki so z ideološko propagando razdvajali narod, o spopadu političnih elit za povojno oblast, o dedičih medvojnih in povojnih hudodelstev. Govori o časih, ko je vladalo zlo, ki je ubijalo, uničevalo in uprizarjalo najhujše, ne le celotnim skupinam ljudi, ampak predvsem in še posebno posameznikom. In kakor je za vse zlo med vojno in takoj po njej krivda deljena, je deljena tudi odgovornost in bi moralo biti deljeno tudi obžalovanje obeh strani, da je do vsega tega prišlo.
Sprehod po spominih z zdravnico okulistko, primarij Leo Talanyi Pfeifer, rojene leta 1927 v vasi Biserjane pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Že pred začetkom druge svetovne vojne se je družina po več vmesnih postajah preselila v Mursko Soboto, kjer Lea Talanyi Pfeifer živi še danes. Lein oče Franc Temlin se je na svoji učni poti po evropskih prestolnicah že pred prvo svetovno vojno spoznal s komunističnimi idejami, potem pa v Budimpešti vstopil v Komunistično partijo Madžarske in leta 1919 sodeloval v revoluciji in pri ustanavljanju Madžarske sovjetske republike, ki je pod vodstvom Bele Kuna trajala le 133 dni. V skladu komunističnimi internacionalističnimi pogledi na narode in manjšine se je dal preimenovati iz Franca Temlina v Ferenca Talanyija. V Budimpešti je spoznal tudi svojo bodočo ženo Szerafin Reigli. Franc Talanyi je bil ena najbolj zanimivih oseb Prekmurja v prvi polovici preteklega stoletja, pisatelj, pesnik, novinar, urednik in založnik, sicer pa gostilničar in posestnik.
Neveljaven email naslov
