Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Majda Toplak se je rodila leta 1930 mami Rozaliji iz trdnega in zavednega pohorskega rodu Dolinškov. Njen oče je bil dr. Anton Jehart, pisec in prevajalec, velik svobodomislec ter vnet planinec, zaljubljen v svoje Pohorje. In bil je duhovnik, profesor na visoki teološki šoli v Mariboru. Kljub duhovniškemu stanu se je odločil, da bo živel s svojo hčerko in z njeno mamo. Na Pohorju sta dr.Jehart in Rozalija Dolinšek leta 1935 skupaj postavila planinski hotel Lobnica, kjer je teklo tudi Majdino otroštvo. Zaradi njegovega posvetnega življenja je cerkev dr.Jehartu odrekla profesuro in niso mu več izdajali knjig. Takoj po okupaciji so dr.Jeharta Nemci zaprli in internirali. Med narodnoosvobodilno borbo je bilo pri Dolinških na Smolniku središče pohorskega partizanskega življenja in vsi so bili vpeti v ilegalno delo in v odpor. Nemci so zaprli tudi Majdino mamo in teto. Šele pri osemnajstih letih, dva meseca pred njegovo smrtjo leta 1948, je mama povedala Majdi, da je »striček«, ki živi z njima – njen oče. In tudi vihre povojnega časa Dolinškovim niso prizanesle.
Majda Toplak se je rodila leta 1930 mami Rozaliji iz trdnega in zavednega pohorskega rodu Dolinškov. Njen oče je bil dr. Anton Jehart, pisec in prevajalec, velik svobodomislec ter vnet planinec, zaljubljen v svoje Pohorje. In bil je duhovnik, profesor na visoki teološki šoli v Mariboru. Kljub duhovniškemu stanu se je odločil, da bo živel s svojo hčerko in z njeno mamo. Na Pohorju sta dr.Jehart in Rozalija Dolinšek leta 1935 skupaj postavila planinski hotel Lobnica, kjer je teklo tudi Majdino otroštvo. Zaradi njegovega posvetnega življenja je cerkev dr.Jehartu odrekla profesuro in niso mu več izdajali knjig. Takoj po okupaciji so dr.Jeharta Nemci zaprli in internirali. Med narodnoosvobodilno borbo je bilo pri Dolinških na Smolniku središče pohorskega partizanskega življenja in vsi so bili vpeti v ilegalno delo in v odpor. Nemci so zaprli tudi Majdino mamo in teto. Šele pri osemnajstih letih, dva meseca pred njegovo smrtjo leta 1948, je mama povedala Majdi, da je »striček«, ki živi z njima – njen oče. In tudi vihre povojnega časa Dolinškovim niso prizanesle.
Jernej Borovnik je bil rojen leta 1922 v vasi Lipa nad Frankolovim. Veliko družino so Nemci leta 1941 izselili na Hrvaško, kjer se je Jernej, tako kot njegovi bratje, kmalu pridružil partizanom. Leta 1943 so ga ujeli ustaši in ga po mučenjih in zasliševanjih v ustaških in gestapovskih zaporih odvlekli v hrvaški koncentracijski taborišči Stara Gradiška ter Jasenovac. Ko se mu je pozneje po spletu okoliščin vendarle uspelo rešiti iz tega ustaškega pekla, se je, po vsem hudem, kar je preživel, znova pridružil partizanskim brigadam, ki so proti koncu vojne osvobajale jadranske otoke.
Jernej Borovnik je bil rojen leta 1922 v vasi Lipa nad Frankolovim. Veliko družino so Nemci leta 1941 izselili na Hrvaško, kjer se je Jernej, tako kot njegovi bratje, kmalu pridružil partizanom. Leta 1943 so ga ujeli ustaši in ga po mučenjih in zasliševanjih v ustaških in gestapovskih zaporih odvlekli v hrvaški koncentracijski taborišči Stara Gradiška ter Jasenovac. Ko se mu je pozneje po spletu okoliščin vendarle uspelo rešiti iz tega ustaškega pekla, se je, po vsem hudem, kar je preživel, znova pridružil partizanskim brigadam, ki so proti koncu vojne osvobajale jadranske otoke.
Janko Heberle je bil rojen leta 1922 na Bledu, kjer se je pred vojno izučil za zidarja. Prve stike z »gošarji« je navezal že pomladi 1942, pozimi istega leta pa se je pridružil gorenjskim partizanom. Oba brata sta padla kot partizana, oče se ni več vrnil iz taborišča Mauthausen. Od leta 1944 je Janko Heberle deloval v varnostno-obveščevalni službi OZNA kot pooblaščenec za okraj Bled-Bohinj. Po vojni, še pred izbruhom informbiroja, je bil v Upravi državne varnosti zadolžen za vzhodne obveščevalne službe in to ostal vse do odhoda iz policije leta 1967. Pozneje se je posvetil gospodarstvu in bil v vodilni ekipi podjetja Slovenijavino v času, ko je postalo eno vodilnih jugoslovanskih podjetij, močno vpeto v mednarodno trgovino.
Janko Heberle je bil rojen leta 1922 na Bledu, kjer se je pred vojno izučil za zidarja. Prve stike z »gošarji« je navezal že pomladi 1942, pozimi istega leta pa se je pridružil gorenjskim partizanom. Oba brata sta padla kot partizana, oče se ni več vrnil iz taborišča Mauthausen. Od leta 1944 je Janko Heberle deloval v varnostno-obveščevalni službi OZNA kot pooblaščenec za okraj Bled-Bohinj. Po vojni, še pred izbruhom informbiroja, je bil v Upravi državne varnosti zadolžen za vzhodne obveščevalne službe in to ostal vse do odhoda iz policije leta 1967. Pozneje se je posvetil gospodarstvu in bil v vodilni ekipi podjetja Slovenijavino v času, ko je postalo eno vodilnih jugoslovanskih podjetij, močno vpeto v mednarodno trgovino.
V pripovedi Janeza Winklerja se bomo skozi pretresljive zgodbe njegovega življenja sprehodili skozi osem desetletij naše zgodovine, v prvem delu do konca druge svetovne vojne in v drugem delu naprej. Rodil se je v rudarski družini v Idriji, ki je med obema vojnama pripadala Italiji, in tako že kot otrok občutil fašizem. S štirinajstimi leti je pozimi 1942 odšel v partizane, v Vojkovo četo in doživel njene prve akcije, prav tako pa tudi smrt velikega primorskega junaka Janka Premrla-Vojka. Pomladi 1943 je bil vključen v Šercerjevo, pozneje se je boril v Gubčevi brigadi. Doživel je mnoge bitke in bil v njih ranjen, doživel je napad na Turjak in Kočevski proces, bil ujet in poslan v begunjske zapore, od tam pa v taborišče Dachau. Po vojni je dobesedno izsilil demobilizacijo, se zaposlil v policiji, potem pa dokončal študij prava in postal načelnik ljubljanske in pozneje vse slovenske policije. Kot šef ljubljanske policije je v začetku sedemdesetih let kljub nasprotovanju politike omogočil izvedbo velikih študentskih demonstracij pred slovenskim parlamentom.
V pripovedi Janeza Winklerja se bomo skozi pretresljive zgodbe njegovega življenja sprehodili skozi osem desetletij naše zgodovine, v prvem delu do konca druge svetovne vojne in v drugem delu naprej. Rodil se je v rudarski družini v Idriji, ki je med obema vojnama pripadala Italiji, in tako že kot otrok občutil fašizem. S štirinajstimi leti je pozimi 1942 odšel v partizane, v Vojkovo četo in doživel njene prve akcije, prav tako pa tudi smrt velikega primorskega junaka Janka Premrla-Vojka. Pomladi 1943 je bil vključen v Šercerjevo, pozneje se je boril v Gubčevi brigadi. Doživel je mnoge bitke in bil v njih ranjen, doživel je napad na Turjak in Kočevski proces, bil ujet in poslan v begunjske zapore, od tam pa v taborišče Dachau. Po vojni je dobesedno izsilil demobilizacijo, se zaposlil v policiji, potem pa dokončal študij prava in postal načelnik ljubljanske in pozneje vse slovenske policije. Kot šef ljubljanske policije je v začetku sedemdesetih let kljub nasprotovanju politike omogočil izvedbo velikih študentskih demonstracij pred slovenskim parlamentom.
Danes petinosemdesetletnemu Albinu Piberniku je bilo enajst let, ko je z mamo in očetom leta 1942 doživel eno najtežjih epopej narodnoosvobodilnega partizanskega boja, Igmanski marš, preboj Prve proletarske brigade iz sovražnega obroča in njen pohod prek planine Igman v osvobojeno Fočo, kjer je bil Tito z Vrhovnim štabom. Bila je ostra zima z visokim snegom, od najhujšega mraza je pokalo drevje, ozebline borcev in njihove posledice so bile strašne. Albinova mama je v bolnici v Foči umrla. Očeta je izgubil še istega leta, padel je kmalu po vrnitvi v Slovenijo. Albinova starša sta bila predvojna komunista, mama se je s Titom poznala še iz Moskve. Ko so družino Nemci izselili v Srbijo, sta se takoj pridružila partizanom. Oče je bil komandant slovenskega bataljona v Prvi proletarski brigadi in pozneje komandir zaščitnega voda Glavnega štaba, zato so Albinovi pretresljivi otroški spomini kar najtesneje povezani s Titom, ki je po mamini smrti nekaj časa sam skrbel za malega Albina. Po vojni je Albin Pibernik dokončal letalsko vojaško akademijo in bi najprej vojaški pilot, potem pa desetletja eden naših najvidnejših pilotov civilnega letalstva. Pripoved Albina Pibernika se v oddaji Spomini prepleta z odlomki igranega filma Igmanski marš (1983), v katerem sta njegovo mamo in očeta odigrala Milena Zupančič in Radko Polič, njega samega pa mali sarajevski igralec Edin Parla.
Alojz Kajin je tisti partizan, ki je 9. maja 1945 na čelu Ljubljanske brigade na belem konju prijahal v osvobojeno Ljubljano. Dvaindvajset let mu je bilo in bil je komandant partizanske enote, ki je osvobodila Ljubljano in v zadnjih bojih z Nemci in domobranci prav na pragu svobode utrpela še zadnje težke izgube. Ob koncu vojne je bil po činu partizanski poročnik, pozneje pa ga je življenje vodilo najprej skozi vrsto vojaških visokih šol in pozneje kot oficirja jugoslovanske armade vse do čina generalmajorja ter vloge pomočnika komandanta IX. Armade, ki je imela sedež v Ljubljani. Danes triindevetdesetletni Alojz Kajin že dolgo časa živi v Mariboru, po rodu pa je iz Bele krajine, iz vasi v bližini Vinice, in tam se je, pri sedemnajstih letih, že kmalu po okupaciji, tudi začela njegova partizanska pot. Vsa štiri leta vojne je bil v borbenih enotah, doživel je hude bitke in ofenzive, boje z Italijani, Nemci, belogardisti in domobranci, pa tudi z ustaši in četniki. Zaradi nadarjenosti in sposobnosti za taktično operativno vodenje partizanskih enot, kar se je potrjevalo skozi boje, so mu kljub mladosti že kmalu zaupali odgovorne vodilne funkcije, od komandanta čete in bataljona vse do komandanta brigade. »Pokonci so nas držali odnosi med nami. Tovarištvo. Vedeli smo, da nas ne bodo pustili ležati, če bomo ranjeni. Da skrbimo drug za drugega ves čas. To nam je dajalo moč in pogum. Nismo obupali, tudi ko je bilo videti, da nas je že konec,« pravi Alojz Kajin.
Pripoved danes triindevetdesetletnega Staneta Kirna iz Kamnika pod Krimom, nekdaj znanega gostilničarja v Podpeči, je izjemno pretresljiva in zgovorna freska razmer, v kakršne je tudi njega in njegovo družino pahnila druga svetovna vojna, ki je ob okupaciji usodno razdelila tudi naše ljudi. Italijanski okupatorji so Staneta Kirna in brata Milana internirali v uničevalno taborišče na Rabu. Stane se je po več kot letu dni ob kapitulaciji Italije tam priključil partizanski Rabski brigadi ter se z njo vrnil Slovenijo. Med dopustom je prišel domov in ker se ni javil na poziv domobrancev, da se jim priključi, so prišli ponj in ga odpeljali. Pa se je kmalu znova zapletlo in sledili so trije meseci gestapovskega zapora v Ljubljani, potem spet pobeg domov. Zadnjih osem mesecev vojne je prestražaril kot domobranski policaj v Ljubljani, doživel domobranske prisege in zborovanja ter na koncu beg domobrancev, osvoboditev in prihod partizanov. Stane Kirn se je vrnil domov, a vojne zanj še ni bilo konec, kmalu je sledilo prisilno delo in znova zapor. Samo neverjetnemu spletu naključij in okoliščin ter včasih že prav ironični usodi se ima Stane Kirn zahvalit, da je lahko prestal vse stiske in preizkušnje vojnega in povojnega časa ter ostal živ. Njegov brat Milan je v rabskem taborišču privolil, da se bo, če bo izpuščen, priključil beli gardi, kasneje so ga mobilizirani partizani, med nemško ofenzivo se je skrival doma, nato so ga spet mobilizirali domobranci - in na koncu so ga ubili barjanski terenci.
Oddaja Spomini v skladu s svojo zasnovo predstavlja dokumentaristične portrete bolj ali manj znanih osebnosti, starih danes devetdeset in več let, ki so v zelo različnih socialnih in družbenih okoljih in na zelo različne načine doživeli čas pred drugo svetovno vojno, med njo in takoj po njej. Pri mnogih, kjer je to glede na delo oz. poklic pripovedovalcev programsko utemeljeno, spremljamo njihovo življenje in predvsem strokovno delo vse do danes. Njihove pripovedi so v vsaki oddaji, dostikrat dvo- ali celo tridelni, prepletene s stotinami arhivskih fotografij in z arhivskim filmskim gradivom, s čemer ustvarjamo skozi osebno doživete zgodbe svojevrstne slikovite freske časa oz. različnih zgodovinskih obdobij na Slovenskem. Vsakega pripovedovalca z besedo in slikovnim gradivom postavimo tudi v okolje, v katerem se je rodil, kjer je odraščal in živel kot zrela osebnost, v okolje torej, ki ga je oblikovalo in ki ga je pozneje tudi sam sooblikoval.
Neveljaven email naslov
