Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes 93-letni akademski kipar in oblikovalec Ciril Cesar izhaja iz ene najpomembnejših podobarskih družin na Slovenskem v 19. in v začetku 20. stoletja. Že okrog leta 1850 je njegov ded Andrej ustvaril veliko kiparsko delavnico v Mozirju, ki jo je nasledil in zelo razvil Cirilov oče Ivan, že na Dunaju izšolan kipar, ki je sinu vlil tudi razumevanje kiparskega ustvarjanja in mu dal temeljna znanja. Ob sodelovanju vse Cesarjeve rodbine in mnogih pomočnikih so v mozirski delavnici izdelovali kipe, oltarje in vso drugo opreme za cerkve, njihove stvaritve pa srečamo v neštetih savinjskih, štajerskih in koroških cerkvah. Delali so izključno za cerkve, Cirilova umetniška pot pa je bila v novem času popolnoma drugačna. Pred vojno je obiskoval Obrtno šolo v Mozirju in delal v očetovi delavnici, potem pa je odšel na šolanje na Umetno obrtno šolo v Ljubljani. Leta 1942 je bil mobiliziran v nemško vojsko. Zaradi popolnega odklanjanja militarizma in ker ni prenesel streljanja, so ga že leto kasneje iz nemške vojske odpustili. Potem je v letih 1943-44 obiskoval Šolo za umetno obrt v Gradcu. V počitnicah, ko je prišel domov, je pred Nemci pobegnil v partizane in ustvarjalno deloval v partizanski tiskarni. Po vojni je bil sprejet na Akademijo likovnih umetnosti v Ljubljani, kjer je diplomiral z nizom ekspresionističnih plastik »Zločini in žrtve«. V svoji umetniški izpovedi in slogovnih usmeritvah je močno prehiteval čas, ki je z ideološko estetiko socialističnega realizma slavil poudarjanje vojnega herojstva. Njegova izjemno sodobna in psihološko izpovedna skulptura »Zločin« je tako zrevoltirala vodstvo akademije, da so jo brez pojasnila avtorju umaknili z akademijske razstave. Čez dve leti je na akademiji zaključil še specialko ter se preselil v Celje, kjer si je uredil atelje in poučeval na učiteljišču. Začel je ustvarjati spomenike narodno-osvobodilnemu boju, kipe talcev za savinjska mesta. Veličastno skulpturo talca za Nazarje je v ateljeju pri komisijskem ogledu kipar Zdenk ...
V tokratni oddaji bo spomine na prelomne čase med drugo svetovno vojno in takoj po njej obujala Mariborčanka Vida Kašpar Hauc. Rodila se je leta 1931 v Dobrovcih pri Miklavžu na Dravskem polju, kjer je bil njen oče učitelj in šolski upravitelj, pa tudi mama je bila učiteljica. Ob izbruhu vojne je v šolo prišel nemški nadučitelj in Kašparjevi so se morali takoj izseliti iz šolskega stanovanja. Mama Otilija, s partizanskim imenom Diana, je bila vneta aktivistka in kurirka osvobodilnega gibanja med Pohorjem in Savinjsko dolino. Imeli so stalne stike s Pohorskim bataljonom in doma sešili zanje tudi zastavo. Eno pomembnih ilegalnih obveščevalnih središč je bilo v slivniški graščini pri tamkajšnji grofici Franji pl. Schoenborn, kamor je redno hodila Vidina mama z drugimi ilegalkami in kamor je pošto nosila tudi deklica Vida. Po izdaji domačina iz vasi, ki je pripeljal gestapovce, so Vidino mamo ujeli in z doma odpeljali v mariborske zapore, odkoder so jo vodili na zaslišanja na Gestapo, jo strahovito mučili, potem pa poslali v koncentracijsko taborišče Ravensbrueck. Vida je ostala doma sama s staro obnemoglo teto in prepuščena sama sebi. Pozneje so se v hišo naselili Čerkezi, ki so bili v sklopu nemških enot in stara teta je na božično noč leta 1944 kleče in jokaje komaj preprosila njihovega podivjanega oficirja, da ni Vide s pištolo ustrelil v glavo. Iz taborišča so mamo in nekatere druge taboriščnice proti koncu vojne odpeljali delat v tovarno orožja v Dresden, ob strahovitem zavezniškem bombardiranju mesta pa ji je uspelo z nekaj sojetnicami pobegniti iz tistega ognjenega pekla zažigalnih bomb. Peš je vsa izmučena in sestradana prišla domov, prav v času, ko je bila hiša polna Čerkezov. Zadnji hip ji je s hčerkino pomočjo uspelo uiti in ko je nekoliko okrevala, je odšla v partizane na Pohorje. Tudi Vidin oče je bil partizan in starejša sestra Milena je prav tako s komaj 16 leti odšla v partizane ter bila v minerskem vodu Lackovega odreda. Izjemno pretresljive so Vidine zgodbe o ujetih ilegalcih in partizanih, o še zelo mladih ljudeh, od katerih so kljub grozljivim nacističnim mučenjem mnogi vzdržali, nekateri pa niso mogli prenesti muk in so klonili ter izdajali. Ob strahovitih zavezniških bombardiranjih Maribora z okolico v zadnjem letu vojne so Nemci zaprli šole in otroke poslali v Radence, Vida pa kot "Banditenkind" ni smela z njimi, saj je tudi v svojih evidencah niso imeli. Mama jo je po vrnitvi iz Nemčije šele 13-letno vzela s seboj v partizane, a ker so bile proti koncu vojne nemške hajke na Pohorju vse hujše, v bitkah pa je bilo prenevarno in je bila kot otrok le v napoto, so Vido poslali k družini partizanskega zdravnika dr. Milka Pečeta in k učiteljski družini Kerblerjevih na Ptujsko goro. Tam je dočakala svobodo, zanjo pa se je zelo zavzela tudi partizanka Kristina Lovrenčič, poznejša novinarka in urednica mariborskega Večera, ki jo je po koncu vojne vzela s seboj v osvobojeni Maribor. Tam sta se zglasili na okrajnem uradu, kjer je Vida v pisarnah srečala sestro in mamo, obe vneti aktivistki tudi po vojni. V razdejano hišo v Slivnici se družina, ki je kljub vsemu hudemu vendarle preživela vojno, ni mogla več vrniti. Mami so ponudili eno od mnogih praznih hiš pobeglih mariborskih Nemcev in nemčurjev, pa jo je zavrnila, rekoč: "Jaz prej nisem imela hiše in je tudi zdaj ne rabim. Potrebujem le stanovanje za svojo družino." Slivniška grofica Schoenborn je v vihri časa tik po vojni izginila in o njeni smrti in morilcih obstaja le več zgodb, ki jih danes ni več moč preveriti. Notranjščino gradu so po koncu vojne opustošile bolgarske enote, potem pa so ga leta 1947 uredili v dom za skoraj sto vojnih sirot iz Bosne. Takrat je takrat Slovenija sprejela kar pet tisoč bosanskih otrok, ki so med vojno ostali brez obeh staršev. In Vidina mama je postala ravnateljica tega doma, pa tudi stanovali so v gradu.
Tokratne Spomine, ki bodo predvajani na Dan zmage, 9. maja, je pripravila Ksenija Horvat kot pogovor z dr. Markom Vrhuncem, ki bo letos praznoval že 94 let. Pred 71 leti, 8. maja 1945, le dan pred nemško kapitulacijo, so partizani Ljubljanske brigade bili še zadnji težak boj na obronkih Ljubljane, naslednjega dne, 9. maja, pa je kot njen politični komisar s poveljstvom brigade na konju prijahal v osvobojeno Ljubljano, ki je zanosno, ponosno in navdušeno pozdravljala osvoboditelje. S svežino duha in širino pogleda bo dr. Marko Vrhunec segel v svojih spominih v predvojni, medvojni in povojni čas. Pred vojno je Vrhunčeva družina živela v lepi meščanski vili v središču Ljubljane, ki jo je dal postaviti njegov oče Vinko Vrhunec, premožen in ugleden direktor Trboveljske premogokopne družbe. Očeta so zaradi protifašističnega delovanja kot zavednega Slovenca fašisti ob okupaciji obsodili na 30 let ječe in zaprli, družina pa je lahko ostala v svoji vili, kamor so se med vojno naselili tudi okupatorski oblastniki, najprej italijanski general Taddeo Orlando, za njim pa poveljnik okupacijskih čet, general Gastone Gambara. Po Gambarovem obisku Mussolinija v Rimu je Duce zahteval, da se Vrhunčevo družino izseli iz vile. Po kapitulaciji Italije se je v vilo vselil nemški poveljnik, general SS Erwin Rösener. Ves čas, ko je družina še živela v vili, je bil v njej tudi bunker, v katerem je imel Marjan Tepina ilegalni radijski sprejemnik in za vodstvo OF sprejemal novic iz tujine ter sredi sovražnikovega gnezda skrival simpatizerje in člane Osvobodilne fronte, ki so jih fašisti vneto iskali po mestu. V hišo so k italijanskim in nemškim poveljnikom redno prihajali na obiske general Leon Rupnik, škof Rožman in poglavnik NDH Ante Pavelič. Leta 1942 je Marko Vrhunec kot študent prava skupaj z mladino odšel v partizane in dosegel čin majorja, mamo pa so odpeljali v nacistično koncentracijsko taborišče. Ob osvoboditvi se je Marko Vrhunec spet srečal s svojo veliko predvojno ljubeznijo Nuško ...
Pripovedovalec tokratnih Spominov, upokojeni profesor telesne vzgoje Jurij Leitgeb, danes živi v Zgornji Kungoti, vojno pa je kot otrok preživel v Mariboru. Oče je bil koroški Slovenec, ki je po letu 1920 prebegnil iz Avstrije v Jugoslavijo, saj je postal tam kot zavzet borec za drugačen izid plebiscita, nezaželen. Bil je financar in družina se je z njim selila iz kraja v kraj po Štajerski, dokler niso pristali v Mariboru. Jurij se je rodil aprila 1930 in ko je imel enajst let in je bil v prvem razredu realne gimnazije, je izbruhnila vojna. Dopoldne 6.aprila, le malo potem, ko je radio zjutraj objavil nemški napad na Jugoslavijo, sta bila z bratom na cesti pred hišo in mimo je prišel ulični prodajalec slaščic. Hčerka lastnice hiše, kjer so stanovali, jima je z bratom kupila »kremšniti«, njuni prvi v življenju, rekoč: »Vesta, Jurček in Bojan, tele kremšnite bodo morda vajine zadnje!« Naslednji dan proti večeru je umikajoča se starojugoslovanska vojska spustila v zrak mostove čez Dravo in že v torek so s severa vkorakale nemške enote. In otroški spomin je ohranil tudi zgodbo o gradnji pontonskega mostu čez Dravo, ki so jo fantje z zanimanjem opazovali in ki je omogočila nemškim vojaškim enotam prodiranje naprej. Dober teden po okupaciji so otroke znova poklicali v šolo, a ta je bila bolj kot učenju namenjena ponemčevanju. Ne da bi znali nemško, so se najprej morali naučiti nemško himno in Hitlerjev življenjepis. In za vsako slovensko besedo so padale klofute. Izselitvi se je družina izognila, ker je očeta Kulturbund pred vojno izgubil iz svojih evidenc. Seveda pa so, kot vsi na Štajerskem, doživeli nacistično rasno komisijo, ki je z meritvami lobanj, po barvi oči in las, obliki nosu in po priimkih prednikov ugotavljala sprejemljivost rase in klasificirala državljane rajha na tri kategorije. Jurijeva družina je stanovala v bližini mariborskega taborišča za vojne ujetnike, kjer so bili tako angleški, ameriški in francoski ujetniki, kot tisoči ruskih ujetnikov. Če so z ...
Tokrat nas bo skozi svoje življenje in na sprehod med življenji svojih prednikov popeljal Mariborčan Drago Senica, ki ga bralci Večerove tedenske revije 7DNI poznajo po podpisu Pi pod karikaturami. Že dolga desetletja je Pi povezan s to revijo, prav od prve številke, ko sta ga k sodelovanju povabila ugledna Večerova novinarja Otmar Klipšteter in Srečko Golob, že pred njima pa mu je stal ob strani legendarni Božo Podkrajšek. In Pi riše še danes... Po študiju je arhitekt in to je bil vse življenje tudi njegov temeljni poklic, ob tem pa je nastal orjaški opus več kot petnajst tisoč karikatur. Drago Senica-Pi je bil rojen v Mariboru pomladi leta 1934, v meščanski družini. Otroštvo je preživljal na Vinarski ulici pod Kalvarijo in pozneje na Aleksandrovi, danes Partizanski cesti, v hiši, ki je edina imela balkon, s katerega po okupaciji lahko opazoval Hitlerja in potem vse nacistične sprevode, ki so sledili. Iz te hiše so družino potem preselili v današnjo ulico Kneza Koclja. In jeseni 1944, prav ko je bil z mamo in očetom na trgatvi za Kalvarijo, je Maribor doživel enega hujših zavezniških letalskih napadov, ki je tisti del mesta zravnal z zemljo, tako, da se po trgatvi domov niso mogli več vrniti. Veliko zanimivih, žalostnih in veselih, z iskrivim humorjem povedanih zgodb je v Pijevem otroškem spominu na tiste predvojne in vojne čase, ko so ga Nemci preimenovali v Karla. Le ožji krog njegovih prijateljev pa ve, da je Drago Senica-Pi pravnuk slovitega ljubljanskega župana in očeta sodobne popotresne Ljubljane, dr. Ivana Hribarja. Ivan Hribar je v svojih knjigah spominov o svojem zasebnem življenju komaj kaj omenil, zato so spomini, ki so se ohranili v njegovi družini in rodu, toliko bolj zanimivi in dragoceni, še posebno, če jih pripoveduje Pi s svojo iskrivostjo in širokim razumevanjem življenja. V javnosti velja, da je imel ljubljanski župan in kasnejši ugleden politik ženo Marijo in z njo hčerko Zlatico. Toda Ivan Hribar je bil najprej poročen s Čehinjo Emilijo Griga ...
Danes 87-letni Mariborčan Milan Levačič je bil rojen leta 1929 v delavski družini in oba starša sta imela srečo, da sta lahko delala v tekstilni tovarni zelo socialno naravnanega industrialca Hutterja. Oče je bil vključen v sindikalno in delavsko gibanje in tudi mama je imela v tovarni tudi vlogo socialne delavke. V Komunistično partijo je vstopil oče že takoj po njeni ustanovitvi, a je po nekaj letih izstopil – pa ne zaradi ideoloških razlogov, ampak zato, ker, nekoliko anarhističen, kot je bil po naravi, v njej ni prenesel strogo togih hierarhičnih odnosov, podobnih tistim v katoliški cerkvi. Stanovali so precej na samem ob robu mesta, že pred vojno so kupili gostilno v Račah, ki jo je prevzela mama, oče, izučen usnjar, je pa še naprej hodil v službo. Po okupaciji je bil oče poslan na prisilno delo v Nemčijo, odkoder je med dopustom pobegnil in se pridružil partizanom. Mama je bila že od začetka vojne zagnana aktivistka in članica okožnih odborov Osvobodilne fronte, Komunistične partije ter AFŽ in njihova domača hiša je postala središče odporniškega gibanja, prek katere so potekali stiki med mariborskimi ilegalci, terenci in partizani na Pohorju. Tudi partizanske ranjence so skrivali v hiši, kamor jih je iz Maribora hodil zdravit dr.Cundrič in ki jih kljub neštetim gestapovskim preiskavam niso nikoli odkrili. Od ilegalnega dela ter nenehne skrbi za partizane in družino je bila mama pogosto že popolnoma izčrpana, a ko je sekretarju komiteja včasih kaj potožila, je bil odgovor jasen in ostzer: »Si komunistka? Torej izvrši nalogo!« Milan je bil prek nemške borze dela najprej poslan v Svečino, v uk k nemškemu trgovcu in gostilničarju, ki je tam prevzel posest izseljenih Slovencev. Pozneje so, tudi z mamino veliko pomočjo, zgradili v gozdu nad hišo več bunkerjev, zemljank, v katerih je bil štab Lackove čete, partizanska tiskarna in prehodna javka za terence in kurirje. Starejši brat in Milan, že prej skojevca, sta se pomladi 1944 pridružila očetu v partizanih in se bor ...
Danes 96-letni Bogdan Osolnik, po vojni diplomat, univerzitetni profesor, sodnik, publicist in vnet kulturnik, je bil rojen leta 1920 v Borovnici, staršema, ki sta prišla tja po italijanski zasedbi Primorske. Otroštvo je preživljal v Kočevju in Novem mestu in se po maturi leta 1938 vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani. Že kmalu po okupaciji se je pridružil Osvobodilni fronti in partizanskemu gibanju na Dolenjskem in v Suhi krajini in bil oktobra 1943 delovni predsednik ter govornik na Zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, ki je postavil temelj slovenski državnosti. Leta 1944 je deloval med partizani na Gorenjskem. Bil je član Vrhovnega plenuma OF in Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Povsod je bil zraven, aktivno vpet v dogajanje tistih usodnih časov, a vedno je imel, kot pokončen človek in velik humanist, svoje mnenje, ki ni bilo zmeraj enako pogledom njegovih političnih sopotnikov. Mnogokrat se je izkazalo, da je stvari videl širše in jih predvidel bolje od drugih. Čeprav nas bo v »Spominih« popeljal skozi vse svoje življenje, bo temeljni poudarek v oddaji dan dogajanju pomladi 1945. Takrat se je kot član SNOS pridružil delegaciji, ki je prek Dalmacije, Beograda in Madžarske prišla najprej v Mursko Soboto in potem v Maribor, da bi pomagala pri vzpostavitvi nove mirnodobne oblasti. Potovala sta skupaj s partizanskim generalom Ladom Ambrožičem. V Prekmurju sta se, ne brez velikih težav, srečala s poveljstvom ruske rdeče armade, pa tudi z bolgarskimi enotami v njihovem sklopu. Na dan osvoboditve, 9. maja 1945, je Bogdan Osolnik, skupaj z generalom Ambrožičem, prispel v Maribor, kjer ga je presunil pogled na zbombardirano, razrušeno mesto in soočil se je z vsem hudim, kar so morali prestati Mariborčani ob zavezniških bombardiranjih mesta. Še zjutraj istega dne so zadnje oborožene okupatorske enote zapuščale mesto, obenem pa so se skozenj še valile umikajoče se enote njihovih domačih kolaborantov. Mariborčani so vzradoščeni pričakovali partizanske en ...
Tokrat bo spomine na medvojno otroštvo obujal univ. prof. dr. JANEZ ŽMAVC, legenda načrtovanja in gradnje naših avtocest, ki je svoje bogato znanje in izkušnje več kot petdeset let predajal mlajšim generacijam študentov. Leta 1932 se je rodil v Gornjem Gradu v družini malega trgovca. Ob okupaciji in prihodu Nemcev je imel devet let. Oče je bil Maistrov koroški borec in aktiven Sokol, le srečno naključje pa je družino rešilo pred prvim valom nacističnega izseljevanja zavednih Slovencev. Ob začetku odpora proti okupatorju so Nemci ujeli enega od aktivistov, ki je med hudim mučenjem povedal, da Žmavc v hiši skriva orožje in tako se je oče umaknil v ilegalo. Mamo in oba otroka pa so Nemci aretirali in odvedli v zbirno taborišče v Celju, kjer so jih ločili. Mamo so poslali s transportom v koncentracijsko taborišče Auschwitz, otroka pa so odvedli v taborišče za prevzgojo in ponemčenje otrok v kraju Kastel pri Ambergu na Bavarskem. Tam so kmalu ločili otroke po spolu in starosti in tako je desetletni Janez Žmavc ostal v taborišču sam. Stroga predvojaška vzgoja in trdo delo so otroci preživljali brez toplih oblačil in v pomanjkanju hrane. Aprila 1945 so otroško taborišče v Kastlu osvobodili Američani in potem otroke, preden so smeli domov, še več mesecev premeščali iz taborišča v taborišče ter jih pregovarali, naj gredo raje v Ameriko, kot da se vrnejo v komunistično Jugoslavijo. A vsi so se hoteli vrniti domov k svojim družinam, ne da bi vedeli, ali je sploh kdo od svojcev še živ. V odprtih živinskih vagonih so jih potem odpeljali nazaj v Slovenijo. V Gornjem Gradu se je Janez srečal z očetom, ki je vojno preživel in izvedel, da je mama v Auschwitzu od bolezni in naporov umrla že po dveh mesecih - zato mu tudi ni mogla odgovarjati na pisma, ki ji jih je pisal. Po vrnitvi so vsi ti "ukradeni otroci", ki so v najbolj občutljivih letih morali odraščati brez svojih družin in starševske ljubezni, največkrat ostali sirote in ob požganih domovih, osamljeni, vse prevečkrat neupošt ...
Tokrat bo spomine obujal Mariborčan Alojz Senekovič, ki je bil rojen leta 1927 v vasi Vukovje pri Sv. Marjeti ob Pesnici v Slovenskih goricah. Sedemletnemu Lojzetu je umrl oče, delavec v mariborski tovarni železniških vagonov, in mama je s petimi otroki postala vdova. Ker po očetu ni bilo nobene pokojnine, so se na mali kmetiji zelo težko prebijali skoz življenje. Aprila 1941 so bili ravno pri velikonočni maši, ko je nedaleč od cerkve umikajoča se jugoslovanska vojska minirala most čez pesnico, nekaj dni kasneje pa je v vas vkorakala kolona Nemcev. Preprosta družina, ki je živela brez elektrike, radia in časopisov, je pač sprejela novo oblast, v šolo so prišli nemški učitelji, župnik je bil izgnan. A v prvem obdobju okupacije jim je bilo življenje vendarle nekoliko lažje, saj je vdova s toliko otroki dobivala živilske karte. Junija 1944 je Alojz dopolnil 17 let in je bil vpoklican v nemško vojsko, dvatisoč fantov je odpeljal vlak iz Maribora v Nemčijo, kjer so bili več mesecev v delovnem taborišču na predvojaškem usposabljanju, potem pa še tri mesece na vojaških vajah, kjer so jih pripravljali za odhod na fronto. Mnogi teh slovenskih fantov so bili poslani na rusko fronto, odkoder se jih večina ni nikoli vrnila domov ali pa so preživeli kot invalidi, Lojzeta pa so poslali v podoficorsko šolo. Bližal se je konec vojne in Američani so tiste kraje že močno bombardirali. 20. aprila 1945, ko je nemška redna vojska že bežala nazaj, so te mlade fante poslali na fronto. In v strelskih jarkih so bili le tisti prvi dan od dveh do petih popoldne, ko so jih že obkolile ameriške tankovske enote in jih odvedle v ujetništvo. Ameriška taborišča za nemške ujetnike so bila veliki z žico ograjeni prostori pod milim nebom, zapadel je sneg, na stotine tja natlačenih ujetnikov je živelo v nemogočih pogojih in brez hrane, tako da so jedli le brstje z dreves ter travo in na koncu travne korenine, množično so umirali od sestradanosti in bolezni. Alojz Senekovič je tako sam doživel vse, kar ...
Tokrat bo spomine na najhujše stiske vojnega časa pod nemško okupacijo obujala leta 1923 v Mariboru rojena Slava Dolenc. Družina s sedmimi otroki se je težko preživljala, saj očetova borna plača premikača na železnici ni zadoščala. Mama je morala hodit delat za hrano h kmetom, na Slavo pa je padla vsa skrb za mlajše sestre in brate. Ob okupaciji je bila Slava stara osemnajst let in prek nemške borze dela je bila dodeljena v službo na urad za zdravstveno zavarovanje, kjer so bili zaposleni večinoma sami Slovenci. Direktor urada je bil Avstrijec iz Gradca, Eduard Tscheliga. Čeprav je bil Tscheliga član nacistične stranke NSDAP, je bil poštenjak, izjemno korekten do zaposlenih Slovencev in – velik Človek. In tudi sam ni odobraval nacističnega nasilja, ki so mu bili vsakodnevno priče, saj je bil urad v neposredni bližini mariborskih sodnih zaporov, odkoder so nenehno vozili zapornike na zaslišanje na gestapo in kjer so na dvorišču streljali talce. Ko so septembra 1942 pod obtožbo sodelovanja s partizani aretirali in zaprli tudi Slavo, je v celici, katere okno je gledalo na dvorišče, doživela množična streljanja talcev, na gestapu so jo pretepali in zasliševali in tudi sama je bila predvidena za ustrelitev. Iz zapora jo je na mamino prošnjo rešil direktor urada Eduard Tscheliga. Hkrati jo je opozoril na pazljivost pred sodelavko, Mariborčanko B.B., ki je svoje sodelavce izdajala Nemcem. Pa ni rešil le Slave, pred smrtjo je Eduard Tscheliga iz zapora rešil tudi mnoge druge Slovence. Po več tednih zapora je bila Slava poslana na prisilno v Nemčijo, po vrnitvi pa jo je direktor urada vzel spet nazaj v službo. Tik pred koncem vojne je hotela izdajalka B.B. s svojim gestapovcem pobegniti iz Maribora, pa ji Tscheliga, da bi plačala za svoje podlo početje, ni hotel podpisati dovolilnice za odhod, vse dokler ni tega moral storiti pred vanj usmerjeno pištolo. Nemci so Tscheligov urad zajedljivo imenovali »trdnjava partizanstva« in »slovenska kasarna«, uslužbenci soi mu pravili ...
Tokratni pripovedovalec spominov na predvojni in medvojni čas ter povojno obdobje je IVAN GROBELNIK - IVO, ki je letos vstopil že v 96. leto življenja in je kljub častitljivi starosti še zmeraj zelo aktiven, tak, kot je bil vse življenje, vnet za dobro in pomoč ljudem. Čeprav se bo dotaknil tudi svojega predvojnega odraščanja in povojnega obdobja, bo osrednji del pripovedi posvečen dogodku, ki nima primere v zgodovini druge svetovne vojne pri nas, in v katerega je bil, skupaj s še petimi celjskimi aktivisti OF, vpet tistega decembra 1944, ko mu je bilo 24 let. Ivo Grobelnik je danes še edini živi udeleženec neverjetno drzne in uspešne odporniške akcije, o kateri je že dan kasneje vso Evropo obvestil angleški radio BBC. Močna nemška ofenziva je pozimi 1944 narodnoosvobodilnemu gibanju na Celjskem in celotnem Štajerskem zadala težke udarce. Zloglasni celjski zapor Stari pisker se je napolnil z ujetimi partizani in aktivisti OF ter njihovimi sodelavci in družinskimi člani. Šesterica celjskih aktivistov, med njimi tudi Ivo, se je 14. decembra 1944 odločila, da v izjemno drzni akciji zapornike iz Starega piskra osvobodi. Ker so od enega izmed zaporniških paznikov, s katerim so bili povezani, zvedeli, da bodo nacisti že naslednje jutro 80 zapornikov odpeljali na streljanje v Maribor, so akcijo zasnovali in tudi izpeljali še isto noč, v noči s 14. na 15. december. Ne da bi padel en sam strel so, preoblečeni v gestapovske uniforme, sredi Celja, polnega nemškega vojaštva in policistov, vdrli v Stari pisker in osvobodili 127 zapornikov in zapornic. Osvoboditev zapornikov iz celjskega Starega piskra nedvomno pomeni največjo in najodmevnejšo akcijo odporniškega gibanja, izpeljano v obdobju okupacije in nemške zasedbe Celja. Pa vendar je bila ta drzna in neverjetno uspešna akcija šestih celjskih aktivistov še desetletja po vojni tudi s strani celjskega borčevskega vodstva odrinjena v ozadje spomina. Zato, ker zamisel in odločitev zanjo ni prišla od vodstva okrožnega komiteja KPS ...
Tokratni pripovedovalec spominov na predvojni in medvojni čas, upokojeni novinar BERT SAVODNIK, je še zmeraj aktiven publicist, prevajalec in gledališčnik, ki je s Celjem, kjer je odraščal v družini gostilničarjev in mesarjev, tesno povezan. Njegova pripoved seže v zadnja leta kraljevine Jugoslavije, ko je kot takrat sedemletni fantič, zagledan v vojaške uniforme, jezdil skozi Celje v paradni oficirski uniformi vštric s takratnim poveljnikom celjskega polka, kasneje razvpitim četniškim generalom Dražo Mihajlovičem. Glavnina privlačne pripovedi pa je seveda posvečena medvojnemu času v Celju. Pripoved temelji na lastni otroški izkušnji, ki pa jo z vidika zrelega, izkušenega in modrega človeka obenem ustrezno kontekstualizira in interpretira. Mnoge teh medvojnih in povojnih zgodb so pretresljive in kljub otroško naivnemu in razigranemu doživljanju in dojemanju ponazarjajo vso krutost in stiske tedanjih razmer. Opazoval je razpadanje starojugoslovanske vojske in prihod okupatorskih nemških enot v mesto ter vse, kar je novi red prinesel meščanom. Stanovali so tik ob zloglasnem nacističnem zaporu Stari pisker, kjer so streljali talce, doživel je, ko so nacisti skozi Celje gnali kolono ujetih patizanov ter jih pred streljanjem skupaj z mrtvimi razkazovali in sramotili na osrednjem mestnem trgu, doživel je očetov zapor in stisko družine, saj so nacisti ugotovili, da je oče nezakonski židovski sin, srečeval se je z Nemci, ki so jim jih naselili v odvzeti del stanovanja, doživel je srečanje z ilegalcem, ki mu je pomagal pobegniti. Prav tako partizane, umikajoče se enote nemške vojske in prihod jugoslovanske armade. Danes, po mnogih desetletjih, ki so minila od takrat, pripoveduje Bert Savodnik mnoge zgodbe svojega odraščanja v tistem težkem času z razumevajočim nasmehom, veliko zgodb pa je bilo tako hudih, da je spomin nanje pustil v njem neizbrisen pečat za vse življenje.
Neveljaven email naslov
