V Prvem dnevniku ob 13.00 se lahko vsak dan v letu hitro in učinkovito seznanite z vsemi najpomembnejšimi novicami iz domovine in sveta. V tej krajšI informativni oddaji dajemo prednost hitrosti, ažurnosti in jedrnatosti.
V prvi epizodi 5. sezone bo občinstvo lahko spoznalo dva portretiranca iz Nadiških dolin. Ob tej priložnosti se predstavljata mlada glasbenika Matteo Parillaud in Fanika Coren. Avtorja tokratne oddaje sta Alex Chiabai in Pietro Cromaz.
Matteo Parillaud se je iz Pariza preselil v staro družinsko hišo v kraju Pocera (Pozzera), z gozdovi obdano vasico na pobočju gore Matajur. Ljubezen do zemlje in narave, ki so mu jo prenesli predniki, ga je vodila k učenju starih obrti in skrbi za okoliš.
Fanika Coren goji veliko strast do umetnosti. Že v otroštvu je začela igrati violončelo, danes pa študira slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Rimu. Zaradi močnega kontrasta med kaotičnim življenjem italijanske prestolnice in mirom, ki ga čuti, ko se vrne domov, še bolj ceni Benečijo.
Z ogledom DNEVNIKA si vsak dan v letu zagotovite učinkovit dnevni pregled dogodkov doma in po svetu oz. enourni odmerek informacij, ki so jih čez dan zbrali dopisniki in posebni poročevalci iz svetovnih prestolnic, dopisniki iz vse Slovenije ter novinarji uredništev notranjepolitičnih in gospodarskih, zunanjepolitičnih, športnih in kulturnih oddaj.
Redna tedenska oddaja Zunanjepolitične redakcije, ki gledalcu ponuja pregled dogajanj po svetu v politiki, gospodarstvu in kulturi, ustvarjajo pa jo novinarke in novinarji Zunanjepolitične redakcije. Zrcalo vedno zrcali podobo sveta: tragično, veselo, zabavno.
Osrednja dnevnoinformativna oddaja je namenjena med drugim tudi najaktualnejšim dogodkom dne, rezultatom, izjavam in ozadjem s posameznih tekmovanj doma in v tujini.
Pričevanje Franca Mulca je eno najpretresljivejših, kar smo jih objavili, saj je ob raziskovanju okoliščin umora svojega očeta odkril komaj verjetno ozadje. Rojen je v Zbrigovcih pri Gornji Radgoni, sedaj živi v Pekrah pri Mariboru. Odraščal je na manjši, a skrbno vodeni kmetiji, saj je bil njegov oče s končano kmetijsko šolo zelo zagnan in uspešen kmetovalec. Kmetijo je oče prevzel z 18 leti in od takrat pisal tudi dnevnik, ki osupljivo dokumentira, česa vsega so bili naši ljudje kljub skromnim zmožnostim sposobni. Med vojno so ga preganjali Nemci, dočakal je osvoboditev in z velikim pričakovanjem sprejemal lepo zveneče obljube »ljudske oblasti«. Že prej je sodeloval z Osvobodilno fronto in po vojni se je udeležil kongresa OF poleti 1945. Sin Franci pove, da oče ni bil v partiji, pač pa je bil »Kocbekov človek«, se pravi krščanski socialist. Po preimenovanju OF v Socialistično zvezo delovnih ljudi je postal njen lokalni predsednik, ker je upal, da bo lahko prispeval k napredku podeželja. Sin Franci pravi: »Je pač nasedel, verjel je, ni se zavedal, da je bila Osvobodilna fronta oziroma Socialistična zveza bolj sredstvo za obvladovanje podeželja. /…/ Bil je naiven, pa tudi predrzen, kar je vedel, je tudi javno govoril. Ni bil tak, da bi držal v tajnosti. Na kakem sestanku, ko je bil v Radgoni, pa je potem šel domov, pa v kako gostilno so zavili in tam je to govoril. Takrat v tistem času je bilo v Radgoni in tisti okolici 199 sodelavcev Udbe.« In prav Udba, sestavljena iz domačinov, ga je neke noči, ko se je vračal domov, umorila in njegovo smrt prikazala kot utopitev. »Čakali so ga trije, on ni zgrešil poti, on je šel naravnost, se spustil v naš gozd, za eno veliko bukvijo so ga čakali trije. Če so ga tudi mučili, ne vem. In ga potem točno v tisto zajetje vode tja zavlekli in ga tam potisnili noter. In živina, živino pa zastrupili. Zelo hudo je bilo za našo družino, posebno za mater. Mi takrat po pogrebu nismo imeli nič. Vse pridelke prejšnjega leta smo skoraj pojedli. Krompirja je bilo samo še nekaj v kleti, nekaj repe, brez živine, brez mleka, brez kakšne svinje. Nobeden v službi, ne socialne pomoči, tisto leto je bil davek izredno velik. Vse, kar smo pridelali v vinogradu, vinograd je zahteval največ fizičnega dela, ves pridelek je bil obilen tisto leto, je šel za davek, ki ga nismo plačali.« V nadaljevanju nam Franc predstavi mučno življenje po umoru očeta, ki je potekalo v žalosti, bedi in še ob šikaniranju »ljudske« oblasti. S težavo, a vztrajnostjo se je kasneje osamosvojil in bil zgleden delavec v vseh službah, ki jih je opravljal. Tudi o tem teče beseda v nadaljevanju. Osnoval si je družino in dobil v ženi neomajno oporo za svoje življenjske travme – posebej umor očeta, ki ga je trajno zaznamoval. Franci je v poznejših letih, ob podpori žene razjasnil skrivnostno smrt, ki je bila v resnici okruten umor, vanj pa so bili vpleteni ljudje, ki so mu bili presenetljivo blizu. In to je strašna bolečina, o kateri javno ne želi govoriti.
UTRIP je oddaja Informativnega programa z najdaljšo tradicijo. Nastala je leta 1988, kot redni tedenski pregled notranjepolitičnih, gospodarskih, družbenih in kulturnih dogodkov v državi, ki je bila takrat še Jugoslavija. V oddajo so si utirala pot alternativna politična razmišljanja, informacije in slikovni materiali, ki v drugih oddajah takratnega Informativnega programa še niso uspeli ugledati luči sveta. UTRIP, ki je zdaj že polnoleten, si je postopno izboril prostor izrazito avtorske oddaje in subjektivnega pogleda na najpomembnejše dogodke minulega tedna. Ustvarjalci imajo pri pripravi oddaje kar največjo ustvarjalno svobode.
Redna tedenska oddaja Zunanjepolitične redakcije, ki gledalcu ponuja pregled dogajanj po svetu v politiki, gospodarstvu in kulturi, ustvarjajo pa jo novinarke in novinarji Zunanjepolitične redakcije. Zrcalo vedno zrcali podobo sveta: tragično, veselo, zabavno.
Dnevnik Slovencev v Italiji je informativna oddaja, v kateri novinarji poročajo predvsem o dnevnih dogodkih med Slovenci v Italiji. Je pomembno ogledalo njihovega vsakdana, v njem opozarjajo na težave s katerimi se soočajo, predstavljajo pa tudi pestro kulturno, športno in družbeno življenje slovenske narodne skupnosti. V oddajo so vključene tudi novice iz matične domovine.
