Kot največji svetovni izvoznik sladkorja se je Kuba zanašala na pesticide in gnojila ter težko mehanizacijo, da je proizvedla do 8,4 milijona ton sladkorja. Največjo letino, leta 1990, je skoraj vso izvozila v komunistični blok. Propad Sovjetske zveze leta 1991 pa je odpravil prednostni trg na Kubi in skupaj z zaostritvijo ameriškega trgovinskega embarga poslal kubansko gospodarstvo v razširjeno komo. Industrija sladkorja se je borila še desetletje, dokler vlada ni naročila zaprtja 71 sladkornih rafinerij na otoku. Mesta, ki so bila stoletja odvisna od sladkorja, so postala mesta duhov.

Zmanjšanje cen, neučinkovitost, odvisnost od enega samega oddaljenega trga in nadaljnja zavrnitev ZDA k ponovni vzpostavitvi kvote sladkorja s Kubo še dolgo po tem, ko je bil vzrok za njegovo razveljavitev – zavezništvo s Sovjetsko zvezo – odpravljen, je krizo še poglobilo. Kuba nikoli ni bila smopreskrbna. Trenutno uvozi od 60 do 80 odstotkov vse potrebne hrane, za kar porabi približno dve milijardi ameriških dolarjev na leto. Uvozi dve tretjini koruze in podobno količino riža, večinoma iz Vietnama in Brazilije, so zapisali v Guardianu.

Kot odziv na to odvisnost so državni uradniki začeli spodbujati urbano kmetijstvo in ustvarjanje majhnih, lokalnih kmetij kot eno od poti, da država končno postane samopreskrbna. Čeprav se to dogaja postopoma, prehod na manjše, pogosto ekološko kmetovanje prinaša korenite spremembe v gospodarstvu sladkornega trsa, ki je bilo na Kubi v veljavi stoletje.

V zadnjih petnajstih letih je Kuba razvila enega najuspešnejših primerov urbanega kmetijstva na svetu. Havana, glavno mesto Kube, z več kot dvema milijonoma prebivalcev, je v evoluciji in revoluciji te vrste kmetij imelo vidno, če ne prevladujočo vlogo. Do leta 2000 je Kuba z urbanim kmetijstvom ustvarila 60 odstotkov sadja in zelenjave, so zapisali na SIXDEGREES.

Urbane kmetije s svojimi vrtovi in piščanci na strehi so začele vznikati v Havani in drugih kubanskih mestih v začetku devetdesetih let 20. stoletja. To gibanje, ki ga danes spodbuja tudi vlada, je v mesta prineslo zelenje in svežo zelenjavo. Čeprav turisti urbane kmetije radi obiskujejo, pa so le malo pripomogle k celotni kmetijski proizvodnji na Kubi. A se je na tej poti razvilo sodobno kubansko ekološko gibanje, ki je drugačno. Njegov cilj je visok donos v podeželskih okoljih, s poudarkom na zanesljivi, sistematični proizvodnji rezanih pridelkov na kmetijah, ki so blizu potrošnikom in imajo običajno manj kot 40 hektarjev. Kot nadaljnji odgovor na krizo se tako spodbuja zagon v organske kmetije, poroča Guardian.