Ljudje med seboj vstopamo s komunikacijo, odnosi tako postanejo osnovno vezivo med dvema človekoma. Profesor Christian Gostečnik s Teološke fakultete v Ljubljani predava več predmetov, ki se ukvarjajo ravno z odnosi (patologija družinskih sistemov, sistemske družinske terapije, inovativni relacijski terapevtski program). Terapije pa v praksi izvaja na Frančiškanskem družinskem inštitutu.

Predavate predmete, ki na prvi pogled niso ravno prva asociacija na besedno zvezo 'Teološka fakulteta'.
Vse teme, ki jih predavam, so nove, nikjer drugje jih niso propagirali, o njih ni bilo pretiranega govora ob 100. obletnici tako fakultete kot univerze. To za teologijo ni najbolj bistveno. Pri nas se je vse začelo s psihologijo religije okoli leta 1997, ko sem se vrnil s študija v ZDA.

Novi programi so se začeli na vašo pobudo.
Tako je, začelo se je z mojo vrnitvijo. V Chicagu sem študiral klinično psihologijo, kjer sem opravil doktorat. Vrnil sem se v Slovenijo, kjer je bilo treba vse stvari obnoviti, tako sem šel na psihologijo, kjer sem še enkrat doktoriral. Nato smo uvedli te nove smeri, saj smo prvi začeli zakonsko in družinsko terapijo. Svoj čas smo se trudili, da bi s Filozofsko fakulteto naredili neko integracijo, a nam ni uspelo. Danes na prvi stopnji sodelujemo z Medicinsko fakulteto.

Precej študentov vaše fakultete med najbolj priljubljene predmete navaja ravno vaše.
Prva leta je to veljalo za Psihologijo religije, danes to najbolj velja za zakonske študije. Gre za nekaj praktičnega, nekaj, kar se lahko zagrabi. Vsi namreč živimo v odnosih, s tem se vsi ukvarjamo. Vsi hočemo biti ljubljeni in zaželeni, zato je to vedno tako zelo popularno. Študenti želijo nekaj praktičnega, zanima jih, kaj storiti, da se razumeš v zvezi. Da te ima nekdo rad, da si privlačen, da si v odnosu, da si srečen ...

Ste duhovnik, gotovo pogosto slišite očitek, kako lahko to predavate, če nimate sami izkušenj s partnerskimi ali zakonskimi odnosi.
To je izjemno dobro vprašanje. Ničesar ni tako koristnega, kakor je sama praksa. A ljudje ne razumemo ogromno stvari. Moški ne razume žensk in obratno. Vzemiva najbolj preprosto stvar tradicije, pred stotimi leti se je reklo, 'ata so rekli, mama so poslušali, otroci so ubogali'. Danes to nikjer več ne velja, tako nam tradicija pri tem ne pomaga prav nič. Danes otrok reče, oče izvrši, mama pa posluša, govorim seveda o stereotipih (smeh). Mi terapevtsko ne svetujemo, kaj naj ljudje delajo, zato je vaše vprašanje na mestu. Terapija ne pomeni dajanja nasvetov, ampak pomeni vživljanje v sočloveka, da skupaj rasteta. Mi imamo ogromno družinskih terapij. Meni ni treba razumeti moškosti ali ženskosti do konca, mi skrbimo predvsem za odnos. Oni mene naučijo, jaz pa njih, vsi skupaj se učimo. To je sodobna terapija, to je odnos.

Ko sva pri stereotipih, brez dvoma je eden tudi ta, da kdor poišče pomoč, z njim nekaj ni v redu.
Tako je, ta stereotip je zelo močan in stigmatiziran. Terapija je v bistvu mentalna higiena. Normalno je, da v primeru patologije ljudi pošljemo naprej k psihiatrom. Pogovori pri nas pa potekajo na ravni mentalne higiene. Nekateri ljudje sovražijo ta izraz, ker naj bi bila terapija namenjena izključno težkim problemom. Kdo danes nima konfliktov? Moja stara mama se z možem ni posvetovala, kako bosta čustveno preživela praznike. Takrat ni bilo vprašanj, treba je bilo preživeti. Danes pa imamo primere, ko se moški sprašujejo, zakaj bi živeli z žensko, ki sploh ni ponosna nanj, ga ne zna ceniti in potrditi. Ter seveda obratno – zakaj bi ženska živela z moškim, ki ni zainteresiran zanjo in bolj živi za svojo kariero? Svet se je spremenil.

Pri terapiji je pomembna tudi motivacija. Ko k terapevtu pride en sam človek, običajno ima motivacijo. Ko pride par, je lahko motivacija za terapijo med njima različna.
Skoraj redno imam take primere (smeh). Veliko je nezvestob in zasvojenosti vseh vrst. Recimo, da se človek po dolgem času vendarle reši zasvojenosti. A kje je potem odnos? Morda je deset let vegetiral, s čimer je vegetiral tudi njun odnos. On je naenkrat nehal piti in zdaj se imamo v redu? Ne, to je šele začetek teh odnosov, na tem začenjamo graditi. Nekateri ljudje se razidejo, ker je rana enostavno pregloboka.

Če se pokvari neki aparat, ga serviser lahko hitro popravi. Pri odnosih pa je drugače, saj je za rešitev potrebno precej več kot en sam obisk.
Tu gre pa za rast. Gospod morda sploh ne želi priti na terapijo, a mu gospa grozi, da bo v nasprotnem primeru zahtevala ločitev. Morda on želi nekaj narediti na odnosu. Ko se rodi otrok, se lahko oba spremenita, saj postaneta starša. Danes se največ ljudi ločuje med drugim in petim letom zakona. To so najbolj kritična leta, ko se naenkrat ne razumeta več. Spet gre za spremembo okolja. Če bi moj oče meni menjal plenice, bi gotovo poslušal očitke, kakšen moški pa vendarle je. Danes to velja za mojega nečaka, če ne menja plenic svojemu otroku. Svet se je precej spremenil. V naši naravi je, da odkrivamo, kaj pomeni biti oče in mama. Z otrokom se srečaš v sočutju, z njim se soočiš in postaneš starš.

Danes je ločitev neprimerno več kot včasih.
Postali smo sila nezadovoljni z odnosi, po drugi strani pa smo se izjemno socializirali, zrasli in postali zahtevni, kar je edino pravilno. Postali smo čustveno zelo zahtevni, včasih so ljudje živeli skupaj, ker so tako poskrbeli za preživetje. Danes se zakonca sprašujeta, ali res lahko skupaj sodelujeta, ali lahko skupaj rasteta ali pa bosta šla narazen. Cele epidemije ločitev oznanjajo, da smo dozoreli in moramo zdaj nekaj narediti korak naprej. Seveda je ogromno travm in trpljenja, ogromno je maščevanj med partnerji, kjer otroci strahovito trpijo, to je res žalostno in tragično. Ločitvene scene so včasih res travmatične, nimamo pojma, kako bo to vplivalo na otroke, saj ni longitudinalnih študij, ki bi pokazale, kaj se tam dogaja, kako je z njihovo zvestobo, varnostjo, odnosi, kaj sami pozneje iščejo ... Vse več je ljudi, ki si ne upajo poročiti, živijo sicer skupaj in imajo včasih ob razvezi še večje težave, saj so vse položili na zaupanje. Ta kriza nas bo peljala v drugačen svet.

Otroci so lahko nehote tudi distraktor v zakonskem življenju. Terjajo veliko energije in čustev, partnerja tako nimata dovolj časa in moči, da bi si izkazovala naklonjenost.
Za otroka se je treba odločiti, nikoli pa ne veš, kaj bo prinesel v odnos. Lahko zelo združuje, lahko pa ju razseka, človeka postaneta le starša, nista pa več zakonca. Velikokrat vidimo, da otroci odrastejo in zapustijo starša, ta pa se nato vprašata, kaj ju sploh še združuje skupaj. To se lahko zgodi že prej, starša zaupata svojega otroka za konec tedna v varstvo starim staršem, potem pa vidita, da se nimata niti kaj pogovarjati. Terapevti v ta odnos vstopamo kot mediatorji, zakonca se morata začeti pogovarjati, kje sta sploh ostala, kaj se je v njima spremenilo, dati si morata možnost, da ugotovita, kaj se v njima sploh dogaja, in tako lahko spet začneta graditi odnos. Odnos je odločitev, odnos ni danost.

Kakšno vlogo igra pri tem hitrost življenja, ki je neprimerno večja, kot je bila pred, denimo, enim stoletjem (ko so bili ljudje skupaj tudi zato, da so preživeli, kot ste sami prej omenili)?

Nočem delati propagande za terapijo (smeh). Ljudje, ki pridejo sem, se ustavijo in se začnejo sploh pogovarjati. Pomembno je, da se sploh slišijo, kaj se pogovarjajo.

Ukvarjate se tudi s terapevtsko obravnavno nasilja. Kaj natančno pokrivate s tem?
Govorimo o vseh vrstah nasilja, od mentalnega (sramotenja, poniževanja, mobinga), do psihičnega (človeka razvrednotimo) do fizičnega in spolnega. To ni le to, kar si počnemo drug drugemu, ampak tudi vse travme, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Kako se nasilne teme naseljujejo v naša telesa, ki se s tem polnijo. Mi pa ga prenašamo dalje, s čimer postane osnovni organizator našega življenja. Skozi kakšno prizmo gledamo, doživljamo in sprejemamo svet? Kakšni so naši perceptivni mehanizmi? Ko mati dobi otroka, jo lahko začne na neki način frustrirati, hkrati mora kuhati, prati in skrbeti še za otroka. Lahko se čuti utesnjeno, lahko postane podivjana ... To so travme, ki smo jih zadnje čase začeli prepoznavati. Potem imamo posttravmatske stresne motnje in tako naprej. Ljudje velikokrat postanejo nasilni, do vsakega nasilja obstaja ničelna toleranca. Kdor to nosi v sebi, postane nasilen, ne glede na to, kaj otrok hoče od njega.

Kaj pa nasilje med zakoncema? Cerkev (načeloma) ne odobrava ločitev.
Sodišče in Cerkev sta dve zastareli in utečeni strukturi, ki gresta počasi za ljudstvom. Cerkev je svoj čas zakon ščitila, ščitila je žrtve in ljudi, da ne bodo kar tako odhajali sem in tja. Kjer je nasilje in zasvojenost (ki je obstajala že pred zakonom), potem vemo, da je tak zakon silno vprašljiv. Vprašamo se o ničnosti, ali je sploh prišlo do zakona? Sta se sploh poročila veljavno? Naenkrat smo soočeni z različnimi stvarmi, to je stvar čisto novega vpogleda. Če nekdo, ki je nasilen, zasvojen in je bil psihično nepripravljen na zakon, potem je taka zveza zelo vprašljiva.

Omenili ste frustrirajočo mamo, to me spomni, da nam je odnos dan že v maternico. Prav mama je običajno tista oseba, s katero človek vzpostavi prvi odnos. Kaj je za vas najlepši del odnosov?
Bolje se ne da povedati. Prva štiri leta so pomembna, ko se možgani sploh razvijajo in centri povezujejo. Tam sta pomembna tako mama kot oče, mama ima pri tem običajno prednost. To so najlepši trenutki v življenju, ki se velikokrat ponovijo. Če imamo v navezanosti lep odnos, je to najbolj osrečujoča izkušnja. To se pozneje ponovi v zaljubljenosti in v vseh odnosih, kjer se ljudje srečajo, sočutno poklonijo in skrbijo zase, da lahko živijo v odnosu. To danes težko razumemo, kako lahko skrbiš zase in si hkrati v odnosu? Če ne skrbiš za svoj čustveni svet, za svoj mentalni svet in svojo mentalno higieno, kako si lahko potem v odnosu? Si sposoben krotiti svojo jezo, frustracijo in razočaranj? Ali samo krivim druge? Postajam nasilen? Kaj morajo drugi početi, da sem srečen? Ali pa se sprostim in najprej poskrbim zase, da lahko potem zgradim odnos? Teh osrečujočih trenutkov je dovolj, za njih se moramo samo odločiti.

Ali vaš odnos do študentov vpliva pri vaši gradnji odnosa do Boga?
Seveda, saj smo celostne osebnosti. Pri meni je bistveno, da spoštujem študente, da imam profesionalno razdaljo, da vem, da so študentje ljudje, ki jih je treba spoštovati in motivirati. Biti profesor na univerzi je najlažje od vseh pedagoških del (smeh), drugje so bolj izraziti vzgojni trenutki. Vsakič, ko vstopim v predavalnico, vem, da jim lahko nekaj dam. Profesor sem zaradi sebe, in ne zaradi njih. Če sam ne bom verjel, da lahko s svojim načinom dela nekaj dam, potem tega ne bom počel. Moje poslanstvo je, da jim nekaj dam. Če imaš vero vase ali v Boga, to ogromno pomaga.

Pred nami je božični večer, ki je v zadnjih letih postal praznik družine (ne glede na vero).
To je praznik odnosov. To je najmočnejši materinski in očetovski praznik, kar jih sploh poznamo. To je praznik otroka, to je praznik najglobljega hrepenenja, to je praznik, na katerega se je treba pripraviti, sicer te totalno izprazni. Lahko te napolni ali pa tako izprazni, da komaj čakaš, da je konec.