Po diplomi na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani leta 2017 se je zaposlil na Kliniki Loka v Škofji Loki, kjer skrbi za zdravje psov in mačk. Ko opisuje svoje delo, omeni, da pri pasemskih živalih opaža vedno več anatomskih nepravilnosti, ki živali otežujejo ali pa jim celo onemogočajo normalno življenje, kot so na primer kolčna in komolčna displazija ter potlačen gobec nekaterih pasem psov, mačk in kuncev. Na vprašanje, katere živali so mu še posebej ljube, odgovarja, da ga s svojim značajem, agilnostjo in neodvisnostjo navdušujejo mačke.

Za študij veterine se je odločil zato, ker je že od malih nog v stalnem stiku z živalmi: "Živel sem na vasi, veliko sem pomagal na različnih kmetijah v domačem okraju na Jezerskem. Prinašali so mi tudi poškodovane manjše divje živali in ptice, res sem se lotil vsega. Veselila me ni samo pomoč živalim, ampak na splošno opazovanje življenja v naravi." Zanj so živali 'definitivno čuteča bitja': "Če si res v stiku z njimi, ne samo v površinskem, vidiš, da čutijo, sanjajo, jih je strah, so vesele …"

Kot poudarja, je študij na veterinarski fakulteti izpolnil njegova pričakovanja, ker "ni zajemal le zdravstvenega varstva živali in njihove blaginje, temveč tudi poglobljeno znanje higiene živali, živil in okolja. Spoznaš, da veterinar ni pristojen samo za zdravje živali, ampak tako posredno kot neposredno tudi za zdravje ljudi."

In kaj bi spremenil v študijskem programu? "Na koncu študija si kader, ki zna vse, obenem pa nič. Dobro bi bilo, če bi uvedli specializacijo, da bi bili prvi letniki takšni, kot so zdaj, se pravi, da bi pridobivali osnovna naravoslovna znanja, pozneje pa bi sledila usmeritev v določeno vejo veterine, na primer v zdravljenje velikih ali malih živali, mikrobiologijo, higieno živil, patologijo itn. Zdaj so vsi študenti vpeti v vse, obstajajo sicer izbirni predmeti, ampak jih je premalo ali pa prehitro poidejo prosta mesta."

Fakulteta si je prizadevala študentom ponuditi čim več prakse, čeprav te po njegovih besedah ni nikoli dovolj: "Všeč mi je bilo terensko delo, veliko smo videli po vsej Sloveniji. Na Vremščici, kjer ima naša fakulteta čredo ovac, smo lahko spremljali pridelavo sira in mleka, na Štajerskem smo si ogledali obore jelenov in divjih svinj, v Triglavskem narodnem parku divje živali, v Kobaridu gojišča postrvi in mlekarno Planika. Po drugi strani pa je bila zanimiva izkušnja tudi delo v laboratoriju na fakulteti." Obiskali so tudi različne klavnice po državi. "Večina gleda na klavnico kot na nekaj negativnega, v bistvu pa vidiš, kakšno odgovornost nosijo tamkaj zaposleni veterinarji. Stalno morajo biti pozorni na blagor živali, torej na kakšen način se živali pripelje, pripravi in opravi zakol, hkrati pa morajo biti skrbni pri nadzoru mesa, torej da pridejo v roke kupcev res zdravi deli živali."

Del prakse je potekal tudi na klinikah, kjer so pridobili »funkcionalno znanje, ki ti pozneje pride prav pri delu, na primer o varni fiksaciji živali in različnih diagnostičnih postopkih."

Zaposljivost diplomantov veterine je, kot zatrjuje, velika. Tudi sam ni imel težav pri iskanju službe. Že med študijem je namreč opravljal prakso na Kliniki za male živali, ki deluje v okviru Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani, in na zasebni veterinarski kliniki, tako da je po diplomi dobro vedel, kaj bi rad počel. Njegovi kolegi so sicer zaposleni na veterinarskih klinikah, v farmaciji, na upravnih enotah, na fakulteti kot raziskovalci itn.

Brucem svetuje, naj se resno lotijo študija in naj skušajo na fakulteti pridobiti čim več znanja, ker ga bodo pozneje po diplomi povsod morali plačevati. Diplomanti pa naj že prej poskrbijo, da bodo vključeni v delo na fakulteti in zunaj nje, ker bodo tako spoznali morebitne delodajalce in tudi področja dela, ki jih veselijo.