Ob tem dodaja, da po njenem mnenju slovensko okolje posameznikov ravno ne spodbuja k razmišljanju, da bi si delovno mesto ustvarili sami.

Tjaša Božič je magistrica mednarodnih odnosov s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, od leta 2015 zaposlena kot svetovalka za evropske zadeve in mednarodno sodelovanje na Inštitutu za politični menedžment, ki je del skupine IPM. Pristojna je za proučevanje in svetovanje na področju delovanja Slovenije v EU-ju in mednarodni skupnosti ter na področju delovanja Evropske unije.

Za študij mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani se je odločila, ker jo je že od nekdaj zanimalo, kako svet deluje in kako ga lahko izboljšamo, tudi s preprečevanjem kršitev človekovih pravic.

Kot glavno prednost študija na tej fakulteti na prvem mestu omenja interdisciplinarnost: "Zdi se mi, da je danes, ko se svet zelo hitro spreminja in ko se področja povezujejo med seboj, zelo pomembno, da znamo široko razmišljati in povezovati znanja z različnih področij, se prilagajati, razmišljati včasih zunaj okvirjev, in to nam je fakulteta zagotovo dala. Prednost našega programa je bila tudi ta, da smo imeli dva tuja jezika in pa veliko izbirnih predmetov s celotne fakultete. To pomeni, da smo si lahko izbrali predmete z drugih smeri in povezali znanje oziroma ga nadgradili. Prednost je bila tudi ta, da smo v višjih letnikih skoraj vse predmete poslušali in opravljali v angleščini. Naši letniki so imeli največ 50 študentov, kar je omogočalo poglobljeno delo v manjših skupinah. Profesorji so nas poznali in spremljali naš napredek med študijem."

Povezovanja na različnih ravneh bi lahko bilo še več, pravi, ko ji zastavimo vprašanje, kaj bi spremenila v študijskem programu. "Na eni strani več povezovanja med predmeti, tako da bi lahko delali skupne projektne naloge, na primer, kako določen konflikt vpliva na (mednarodno) ekonomijo in obratno. Na drugi strani mogoče več sistemskega povezovanja med katedrami. Hkrati pa bi se lahko povezali tudi s sorodnimi fakultetami, kot so recimo fakulteta za ekonomijo, pravna fakulteta. Študentje z različnih fakultet bi lahko naredili skupne projekte, ker so različne perspektive zmeraj zanimive."

Študijski program se je na več načinov povezoval s prakso: "Predmetnik je bil zasnovan tako, da so se teoretična znanja povezovala s praktičnimi znanji: naučili smo se pisanja resolucij, vodenja pogajanj, pisanja mednarodnih pogodb. Imeli smo kar nekaj gostujočih predavateljev, strokovnjakov iz prakse, ki so nam razložili, kako poteka delo v mednarodnih institucijah in kaj pričakujejo od svojih zaposlenih. Konec koncev pa je bila del predmetnika tudi praksa, torej vsak študent je moral med študijem opraviti praktično usposabljanje. Tega smo si izbrali sami – lahko smo se odločili za opravljene pripravništva ali prakse v slovenskih institucijah, na ministrstvu za zunanje zadeve, v državnem zboru, na različnih projektih ali pa v evropskih in mednarodnih institucijah. Če posamezniku ni uspelo ali pa si ni znal poiskati prakse sam, mu je pri tem pomagala fakulteta, ki je pripravila nekaj predlogov." Sama je kar nekaj let sodelovala pri organizaciji mednarodne simulacije delovanja organov Združenih narodov, ki je potekala na fakulteti.

Hkrati je bila zelo dejavna v obštudijskih dejavnostih: "Na fakulteti je več kot deset študentskih društev, hkrati pa še študentska organizacija, študentski svet in študentski klub, ki povezujejo študente različnih smeri. Študentska društva, ki delujejo po posameznih študijskih smereh, organizirajo različne dogodke – pripeljejo delodajalce in strokovnjake iz prakse ter pripravljajo različne vsebinske projekte za študente. Študentska organizacija in klub organizirata tudi zabavnejše dogodke, na katerih se študentje spoznavajo med seboj. V študentskem svetu pa smo se ukvarjali predvsem s pravicami in dolžnostmi študentom ter se zavzemali za boljši položaj študentov na fakulteti."

Kako težavno je bilo iskanje zaposlitve? "Po končanem študiju iskanje službe zame ni bilo pretirano težavno, pa ne zato, ker bi jo takoj dobila ali ker bi mi jo je nekdo ponudil, temveč zato, ker smo si službo z nekaj kolegi s fakultete ustvarili sami. Odločili smo se, da gremo po svoji poti, vedeli smo, katera znanja imamo in kaj si želimo početi. Ustanovili smo Inštitut za politični menedžment, ki je prerasel v IPM Skupino in danes pod seboj združuje pet entitet. Za to odločitev je bilo treba kar precej poguma in zaupanja, da nam je bomo uspelo. Pot do zaposlitve torej ni bila težavna, ni bila pa niti lahka. Se mi pa zdi, da slovensko okolje posameznikov ne spodbuja k razmišljanju, da bi si delovno mesto ustvarili sami."

"Brucem, ki začenjajo študij na fakulteti za družbene vede, bi svetovala, naj predvsem čim več sprašujejo. Zdi se mi, da smo v primerjavi z, recimo, ameriškim študijskim sistemom pri nas bolj introvertirani, si ne upamo vprašati, si ne upamo dvigniti roke, ker se nam zdi, da to nakazuje neznanje. Svetovala bi jim tudi, naj se udejstvujejo v obštudijskih dejavnostih, naj se včlanijo v društvo, ki je dejavno na njihovi smeri, ker jim bo to pomagalo pri spoznavanju delodajalcev, kot tudi pri tem, da bodo razvili neke dodatne kompetence in veščine ter si ustvarili široko socialno mrežo. Pa naj se ne obremenjujejo s tem, kar se o naši fakulteti včasih govori."

In nasvet absolventom oziroma diplomantom? "Tistim, ki še imajo absolventski staž, bi svetovala, naj se preizkusijo v kakšni instituciji ali pa podjetju, da vidijo, kako delo tam poteka in ali jih takšno delo zanima. Velikokrat potem te prakse in pripravništva prerastejo v zaposlitev. Diplomantom, ki zaposlitve še niso našli, pa bi svetovala, naj razmislijo, ali bi si mogoče delovno mesto ustvarili sami. Naj jih ne bo strah razmišljati o samostojni podjetniški poti. Ni enostavno, seveda, sploh ne na začetku, ampak je pa to delo, ki si ga človek sam ustvarja in ga zato rad opravlja."