Ob tem poudarja, da so slovenski diplomanti medicine zaradi kakovosti svojega znanja, ki ga pridobijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, zaželena delovna sila po vsej Evropi in tudi v ZDA.

A medicina ni le znanost, je tudi umetnost, je prepričana Sanja Zupanič. Tako ni nenavadno, da je med zdravniki in zobozdravniki mnogo umetnikov – od glasbenikov, pesnikov, slikarjev in fotografov do piscev scenarijev, igralcev in plesalcev. Tudi Sanja Zupanič je sprva študirala operno petje na dunajski Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost, po končanem prvem letniku pa se je odločila za vpis na Medicinsko fakulteto Univerze v Ljubljani. Zdaj je kot specializantka otroške in mladostniške psihiatrije zaposlena na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana, še vedno pa tudi poje. S še dvema sopranistkama, zobozdravnico in absolventko medicine, ki ju je spoznala pri pouku solopetja na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, imajo tercet in sodelujejo na različnih glasbenih prireditvah.

"Po gimnaziji sem se odločila za študij medicine. Za vsak primer, ker me je zelo veselilo petje, pa sem se šla preizkusit tudi na sprejemne izpite na Dunaj. Mislila sem si, da nimam veliko možnosti, saj se je prijavilo 200 kandidatov, mest pa je bilo samo 20, ampak so me sprejeli. Pri študiju opernega petja sem zelo uživala, vendar pa sem v tistem letu tudi spoznala, da bi rajši nadaljevala s petjem kot s hobijem, za dušo, profesionalno pa bi se ukvarjala z nečim bolj eksaktnim, tako da sem se po končanem prvem letniku študija na Dunaju vrnila v Ljubljano in vpisala medicino."

Zakaj jo je pritegnila ravno medicina? "Ko se odločaš o izbiri študija, si pravzaprav še zelo mlad. Jaz sem pri svojih sedemnajstih, osemnajstih letih razmišljala, da sem dobra v naravoslovnih predmetih, ampak če se bom odločila za neki ozko usmerjen naravoslovni poklic, bom pogrešala delo z ljudmi. Takrat se mi je zdelo in še zdaj tako mislim, da je medicina nekakšno presečišče, kjer moraš imeti tako naravoslovna kot družboslovna znanja, način razmišljanja in pristop k delu. Odnos med pacientom in zdravnikom je izjemnega pomena."

Na vprašanje, katere so prednosti študija na ljubljanski medicinski fakulteti, poudarja zlasti kolegialnost, medsebojno pomoč in stkana prijateljstva med študenti: "V moji generaciji je bilo zelo veliko ljudi, s katerimi smo postali dobri prijatelji, in mislim, da so to prijateljstva, ki bodo ostala za vse življenje. Glede strokovnega dela pa bi med prednosti uvrstila dobro oblikovan študijski program, ki se je izklesal skozi celotno stoletje, in dobronamerne profesorje. Vsaj jaz nisem imela niti ene zares slabe izkušnje na pisnem ali ustnem izpitu in večina mojih kolegov prav tako ne. Mislim, da so naši profesorji res s srcem pri stvari." Ob tem dodaja, da ji je študij sicer dal široka znanja o delovanju človeškega telesa in bolezenskih procesih, vendar pa zdravniški poklic terja nenehno izobraževanje. Zdaj je specializantka, kar pomeni pet dodatnih let izobraževanja, preden bo lahko samostojno opravljala svoj poklic, a tudi s specialističnim izpitom se izobraževanje ne bo končalo.

Dobro je tudi to, pojasnjuje, da študijski program vsebuje veliko prakse: "Naš študij se je vseh šest let zelo tesno prepletal s prakso. Prva tri leta študija imenujemo predklinika, to so predmeti, kot je biokemija, biofizika, biologija celice, histologija, patologija, in tu smo imeli poleg predavanj in seminarjev tudi veliko laboratorijskih vaj. V drugi polovici študija, to imenujemo klinično obdobje, pa so naše vaje potekale v bolnišnicah, večinoma v UKC-ju Ljubljana, in zdravstvenih domovih po vsej Sloveniji."

In kaj bi spremenila v študijskem programu? "Naš študijski program je zelo obsežen. Vedno je lahko kaj dodati, teže pa odvzeti. Želela bi si, da bi naši profesorji, pa mislim, da to v določeni meri tudi počnejo, vsakih nekaj let pregledali študijske programe za svoje predmete in pogledali, ali je mogoče kaj odvzeti. Po drugi strani pa bi glede na to, da nas naš zdravstveni sistem sili v izgorelost, dodala več vsebin o tem, kako se čuvati kot zdravnik oziroma zdravnica, in še več vsebin o profesionalni komunikaciji in odnosih tako med člani tima kot tudi s pacienti."

Obštudijske dejavnosti, ki jih je na fakulteti veliko, so po njenem mnenju zelo dobrodošle: "Študijski program je zahteven in terja veliko vloženega časa in energije, ampak glede na moje izkušnje in izkušnje mojih kolegov sem prepričana, da je treba imeti zraven še druge dejavnosti. Ravnovesje med hobiji in študijem je nujno zaradi nevarnosti izgorelosti."

Glavni nosilec obštudijskih dejavnosti je Društvo študentov medicine Slovenije, precej dejavnosti pa poteka tudi zunaj društva. "Na prvem mestu naj omenim medijsko odmevne javnozdravstvene projekte, kot so Virus, Misli na srce, V odsevu in Medimedo za otroke v vrtcih. V medicini je veliko dobrih glasbenikov, nekateri so končali celo Konservatorij za glasbo ali Akademijo za glasbo. Najdaljšo tradicijo imata Big band medicinske fakultete in pevski zbor Cor, malo mlajši je kitarski orkester medicinske fakultete. Veliko je tudi kulturnih prireditev, recimo tradicionalni koncert študentov medicine. Imamo pa seveda tudi dobre športnike, v času mojega študija so bili posebej močni košarkarji in odbojkarji."

Po koncu študija morajo diplomanti medicine najprej opraviti polletno pripravništvo (zobozdravniki enoletno), na katerega je sama čakala tri mesece, nato sledi specializacija, pri čemer izbirni postopek vodi Zdravniška zbornica Slovenije. "Ko sem se prijavljala na specializacijo iz otroške psihiatrije, je bilo razpisano za ljubljansko regijo eno mesto, prijavili pa smo se trije. Kolega je potem dobil želeno specializacijo na naslednjem razpisnem roku, kolegica se je odločila za drugo specializacijo."

Ob tem pojasnjuje, da so nekatere specializacije zaradi slabih delovnih razmer v slovenskem zdravstvenem sistemu manj zaželene kot druge. "Kolegi, ki so družinski zdravniki, izgorevajo, delajo v nenormalnih razmerah, ki niso varne ne za njih ne za paciente, pacienti pa smo vsi državljani Slovenije. Zato bi si vsi morali prizadevati, da bi imeli zdravniki dovolj časa za svoje paciente." Več zanimanja med študenti je za različne kirurške stroke, recimo kardiokirurgijo, nevrokirurgijo, plastično kirurgijo, tudi za ortopedijo, oftalmologijo, radiologijo itn. Na te specializacije je treba čakati tudi leto ali dve in v tem času jih veliko odide v tujino.

Po njenem mnenju je približno od 10 do 15 odstotkov diplomantov iz njene generacije na fakulteti odšlo na delo v Avstrijo, Nemčijo, Švico, skandinavske države in Veliko Britanijo. "Mladi zdravniki v Sloveniji zaslužimo od 6 do 11 evrov na uro neto, tako da ni čudno, da odhajamo v tujino. Ponudbe od tam kapljajo ves čas in so zelo mamljive tako glede možnosti za izobraževanje kot glede delovnih razmer. Obremenitve so manjše, plače pa višje." Še posebej zavzeto novačijo specializante Skandinavci. "Na vsakem kongresu pridejo do nas in nas vabijo k sebi. S privabljanjem zdravnikov se ukvarjajo prav posebne agencije, ki uredijo vse potrebno, od organiziranja jezikovnega tečaja za vso družino do brezplačnega vrtca." Ob tem poudarja, da v Evropski uniji velja prost pretok delovne sile in da imajo zdravniki enako pravico kot vsi drugi kadri, da iščejo delo tam, kjer želijo.

Tudi njo so vabili v Avstrijo in Nemčijo, vendar pravi, da si za zdaj ne želi v tujino. "Rada imam življenje v Sloveniji, tukaj imam družino in prijatelje." Slovenski diplomanti medicine so zaželena delovna sila po vsej Evropi in tudi v Ameriki. Njen kolega, ki je lani opravil strokovni izpit USMLE, potreben za zaposlitev v ZDA, je bil med enim odstotkom najboljših, kar dokazuje, da prihajajo iz Slovenije diplomanti z zelo dobrim znanjem. Med študijem je bila na treh študijskih izmenjavah – v Berlinu, Houstonu in v manjšem avstrijskem mestu Feldkirch. Pravi, da je študij medicine v Nemčiji in Avstriji podoben študiju v Sloveniji. V ZDA je bila s kolegi v Houstonu na enomesečnih vajah pri kardiokirurgu prof. dr. Igorju Gregoriču. "Tam smo se manj družili s študenti, ampak smo že na prvi pogled opazili razlike med njimi in nami. Vsi so bili zelo urejeni, z dragimi urami, pogovarjali so se, kje bodo parkirali za, recimo, 40 dolarjev na dan. Mi smo se seveda v bolnišnico vozili z avtobusom."

Kaj bi svetovala brucem, ki se prebijajo skozi študijske obveznosti, in diplomantom, ki že iščejo službe? "Študij medicine je pogosto, se mi zdi, usoda zelo delavnih, pridnih in sposobnih gimnazijcev, ki so navajeni dobivati same petice, mogoče kdaj kakšno štirico. Po mojih podatkih je na medicinski fakulteti največ zlatih maturantov in Zoisovih štipendistov. Potem pa pridejo prve ocene na fakulteti in z njimi včasih globoka razočaranja ter občutki neuspeha, če so "slabe". Brucem bi zato rekla, naj se ne vznemirijo, če kdaj dobijo slabšo oceno, kot bi si želeli. In naj pazijo na ravnovesje med študijem in obštudijskimi dejavnostmi. Študij te lahko namreč tako posrka vase, da pozabiš na ta drugi del, kar ni dobro za človeka. Glede diplomantov pa je moja glavna želja, da bi v čim večji meri ostali doma. Hudo mi je za vsakega kolega, ki gre v tujino, ker bomo lahko v slovenskem zdravstvu delali v normalnih delovnih razmerah, ki so pogoj za varno in kakovostno obravnavo bolnikov, le če nas bo dovolj. Je pa to zagotovo tudi stvar politike, ki mora zagotoviti takšne razmere za delo, da lahko v tem poklicu preživimo 30, 35 let."