Za Programsko produkcijski načrt 2024 sem dala pripravljavcem 50 priporočil (dostopna so tukaj). Predzadnja ali zadnja verzija PPN (tista, ki sem jo prejela nazadnje) je nekaj priporočil upoštevala, med njimi dve zelo pomembni. Prvo je, da kljub manjšemu proračunu PPN 2024 ni posegel v dostopnost vsebin za invalide in v programe za italijansko in madžarsko narodno skupnost. Drugo upoštevano priporočilo je, da RTV Slovenija zagotavlja v letu 2024 prenose olimpijskih iger in evropskega prvenstva v nogometu, kar je bilo moje drugo priporočilo in želja mnogih gledalcev (dostop do najpomembnejših tekem nacionalnih reprezentanc).

Pri večini uredništev se tudi pozna trud, da bi z manj denarja naredili več. Vendar je tudi očitno, da vsa uredništva pri tem niso v enakem položaju, ker niso vsa enako odvisna od variabilnih stroškov.

In tu se kažejo težave, ki pomenijo tudi kršenje pravic gledalcev in poslušalcev, to je, da jim javna RTV nudi zakonsko predpisane informativne, kulturne, izobraževalne, razvedrilne in druge vsebine. V tem PPN-ju so ostale v skoraj enakem obsegu informativne vsebine (ki so se verjetno celo povečale, če sem uvrstimo še novo oddajo športnega programa TV Slovenija, ki po vsebini sodi v informativni program), zelo pa so se zmanjšale vsebine drugih treh področij. Najbolj usodno pri radijskem programu Ars, ki je bil očitno primoran za tretjino ali celo polovico zmanjšati najbolj ustvarjalne avtorske vsebine: literarne oddaje, premierne radijske igre, literarne večere, duhovno misel, umetnostno kritiko. Vse to še posebej skrbi iz dveh razlogov: ker se je število teh oddaj in vsebin že zelo zmanjšalo v prejšnjih letih in ker so to žanri, formati in oblike ustvarjalnosti, ki jih ne goji skoraj noben drug medij v Sloveniji in je zato z javnega in nacionalnega vidika še toliko pomembnejše, da obstanejo vsaj na javni RTV.

Podobno velja za kulturni in umetniški program na TV Slovenija. Ta PPN gledalkam in gledalcem jemlje tisto, kar največkrat pohvalijo, kar jim vliva zaupanje v javno TV in ohranja gledanost: domače in tuje dokumentarne oddaje. Dokumentarnih filmov je za pol manj, lastnih izobraževalno-dokumentarnih oddaj za tretjino oziroma kar 13 manj, pri tujem programu je manj vseh kakovostnih filmov in v povprečju za pol manj vseh zvrsti dokumentarnih oddaj.

Podobno ta PPN slabi tudi otroški in izobraževalni program: manj kakovostnih risank in manj tujih serij za mlade pomeni, da bodo otroci in mladi, torej naša prihodnost, izpostavljeni drugim, manj kakovostnim vsebinam, pa tudi morda za vedno izgubljeni gledalci.

Če preskočim na drugi konec starostne lestvice, k starejšim, skrbi še en rez: zmanjšanje števila oddaj Ah, ta leta, še ene avtorske oddaje TV Slovenija, ki je izjemno dobro sprejeta. V PPN-ju je 9 oddaj manj, skupno jih ostaja samo 30. To pomeni le dobro polovico vseh tednov v letu. Že doslej so se gledalci TV Slovenija pritoževali, da so poleti, julija in avgusta, na sporedu skoraj samo ponovitve oddaj. S tem PPN-jem se poletno obdobje brez premiernih oddaj podaljšuje z dveh na tri mesece; mnogih oddaj, med njimi veliko razvedrilnih, ki so prav tako med gledalci zelo dobro sprejete, ne bo na sporedu kar štiri mesece. To bo najbolj prizadelo najbolj ranljive skupine in najbolj zvesto občinstvo: starejše, bolne, invalide, osamljene, socialno šibke.

Zato menim, da ta PPN ne sledi interesom javnosti.

V zadnjih tednih sem prejela na predvideno krčenje vsebin veliko odzivov, od posameznikov in od pomembnih javnih ustanov. Opozarjali so na mnoge naloge javne RTV, ki jih ne opravlja nihče drug ali pa jih opravljajo vse slabše – od informiranja, kjer zaradi koncentracije medijev javnost dobiva vse manj in vse slabše informacije, do kulture, manjših športov, regionalnih vsebin, narodnih skupnosti, vseh manjšin, … To je seveda tema za ustanovitelja RTV in za celotno družbo, ki se mora odločiti, kakšno prihodnost želi, na meni in na vas pa je, da jih na to opozorimo.

Marica Uršič Zupan

Varuhinja pravic gledalcev, poslušalcev, bralcev in uporabnikov vsebin RTV Slovenija

Ljubljana, 23. 12. 2023