Izkazalo se je tudi, da je bil vtis javnosti o dveh taborih, zagovornikih in nasprotnikih osamosvojitve, napačen. ZDA in Francija sta bili državi, ki sta s priznanjem Slovenije oklevali. Vendar danes poudarjata, da so bili njuni nameni v takratnih negotovih časih v balkanskem kotlu vedno usmerjeni k ohranjanju miru na Balkanu in hkrati k podpori narodom SFRJ-ja pri prizadevanjih za demokracijo.

Pariz je vedno vzdrževal tesne in prijateljske stike s Slovenijo, zato ni bilo nikakršnega namernega zavlačevanja s priznanjem Slovenije. Jacques Delors, dolgoletni predsednik Evropske komisije, je izrecno poudaril, da taborov, ki bi podpirali Slovence in Hrvate na eni ali Srbe na drugi strani, ni bilo. Iz francoskega veleposlaništva so nam dejali, da je bil njihov vodilni motiv ohranitev miru na Balkanu ob hkratni krepitvi demokratičnih procesov, vse pa je potekalo v sozvočju z drugimi državami takratne dvanajsterice. Dokaz o tem je tudi delo Badinterjeve komisije, ki je jeseni 1991 odločila, da je SFR Jugoslavija razpadla in da ni šlo za odcepitev Slovenije.

Tudi Američani poudarjajo, da o kakšnem nasprotovanju Sloveniji ne morejo govoriti, čeprav priznavajo, da ima vsak vpleteni svoj pogled v takratno dogajanje, interpretacijo dogodkov pa prepuščajo zgodovinarjem. Dejsto pa ostaja, da so v Washingtonu dolgo upali na mirno rešitev balkanskih dogodkov. Vendar so se dogodki odvijali v drugo smer. Ko se je Washington tega zavedel, 'težav' s priznanjem ni bilo več.

Nemčija ravnala v soglasju z dvanajsterico
Nemčije, ki je med prvimi priznala Slovenijo, napredek države ne preseneča, saj je tovrstni politično-gospodarsko-demokratični razcvet Slovenije pričakovala že leta 1991. Odgovornost za to povsem jasno nosijo slovenski državljani, ki so v preteklih 15 letih dokazali zrel čut za demokracijo.

Na nemškem veleposlaništvu so za MMC pojasnili, da priznanje novonastale samostojne Slovenije ni bilo nikakršno soliranje, saj je bila ta poteza povsem usklajena s partnerji v evropskem prostoru. Pri tem niso zanikali namigov, da so veliko k tako hitremu priznanju pripomogli osebni prijateljski odnosi med vrhovi obeh držav. Takratni zvezni kancler Helmut Kohl in zunanji minister Dietrich Genscher sta veljala za tesna prijatelja Slovenije in to ni bilo nepomembno, so poudarili. Kljub temu je treba izpostaviti, da se Berlin za priznanje Slovenije verjetno ne bi odločil, če za to ne bi bilo soglasja v dvanajsterici.

Nova pomlad narodov
Politiki se načeloma niso želeli izjasniti, ali je šlo po njihovem osebnem mnenju v letu 1991 za razpad Jugoslavije ali za osamosvojitev nekdanjih republik. To vprašanje prepuščajo zgodovinarjem, pravijo in se sklicujejo na odločitev Badinterjeve komisije. Odgovor ni presenetljiv, saj je vprašanje pravno zelo pomembno, sploh v času, ko dediščina SFR Jugoslavije še ni dokončno razdeljena. Slovenija in Hrvaška glede odgovora ne oklevata: SFRJ je razpadla od znotraj, pri čemer pa se je treba zavedati, da bi se brez razpok v Sovjetski zvezi oziroma krepitve nacionalne zavesti v Evropi Slovenija in Hrvaška težje osamosvojili, pravi hrvaški veleposlanik Nobilo.

Nemčija ne želi iskati vzporednic med osamosvojitvijo Slovenije pred 15 leti in Črne gore prejšnji mesec. Oba primera sta preveč različna, pravijo v Berlinu. V Zagrebu niso tega mnenja. Črna gora se je osamosvojila na osnovi istega ustavnega prava iz nekdanjega SFRJ iz leta 1974 in na podlagi samoodločbe, na kateri je svojo samostojnost zgradila tudi Slovenija.

Kako je potekalo osamosvajanje
Slovenija je po plebiscitu in razglasitvi neodvisnosti 25. 6. 1991 postala članica Združenih narodov po 17 mesecih čakanja. To je bil čas prelomnih dogodkov v vsej regiji, Evropi in svetu. Blokovske delitve sveta, ki je zaznamovala večino povojnega obdobja, je bilo konec, Berlinski zid se je sesul v prah, v nekdanji Jugoslaviji, v osrčju Evrope, je izbruhnila bratomorna vojna, naftni interesi pa so sprožili prvo zalivsko krizo.

Razumljivo je, da okorele strukture mednarodne skupnosti na vse te spremembe niso bile dobro pripravljene in problematike medetničnih odnosov v SFRJ niso razumele. Ni še namreč veliko minilo od časov, ko je bil SFRJ pod Titovim vodstvom simbol enotnosti oziroma navideznega bratstva in edinstva, ki ga je Beograd v najlepši luči 'prodajal' mednarodni skupnosti. Na to opozarja hrvaški veleposlanik Mario Nobilo, ki je za MMC pojasnil, da je v tedanjih razmerah delovala inercija statusa quo v nekdanji Jugoslaviji, saj mednarodna skupnost ni bila pripravljena na intervencije ob krvavem razpadu Jugoslavije.

Slovenski politiki in lobisti so morali vložiti ogromno energije in časa v prepričevanje kolegov po svetu o tem, da je Slovenija izbrala pravilno pot. Vsi niso bili takoj prepričani. Nekdanji ameriški veleposlanik v SFRJ Warren Zimmermann zdaj priznava, da ZDA na razpad Jugoslavije niso bile pripravljene, tako kot tudi ne Evropa. Znana je tudi izjava italijanskega zunanjega ministra Giannija de Michelisa, da so si vojno v Sloveniji izmislili mediji in da je pri vsem šlo za egoizem.

V takratnem obdobju sta bili najbolj prodorni državi Nemčija in Sveti sedež, ki sta takoj podprli slovensko neodvisnost. Kot rečeno pa ne smemo misliti, da so bile druge države, na čelu s Francijo ali ZDA, nasprotnice osamosvojitve. Bile so samo previdne, saj so se želele izogniti prelivanju krvi. Vendar se je izkazalo, da načrtov Slobodana Miloševića o Veliki Srbiji, ki se je takrat trdno vsidral v Beogradu, na ta način ni bilo mogoče preprečiti.

Pomemben preboj se je zgodil jeseni 1991. Komisija francoskega politika Badinterja je odločila, da je Jugoslavija razpadla in da zato ni šlo le za odcepitev 'separatističnih' republik, kot so nekateri namigovali. Mednarodni skupnosti je postalo jasno, da so bila pričakovanja Slovenije upravičena. Dvanajsterica se je odločila za priznanje novih držav, kar je bilo 15. januarja uradno storjeno. Štiri mesece kasneje so sledile še ZDA in pot proti razvoju in uresničitvi sanj je bila Sloveniji dovoljena.

R. S.