Skupina deset do petnajst ljudi, šlo je predvsem za strokovnjake z inštitutov in fakultet, je v dneh, ko se je rojevala država, na tisoče spletnih naslovov v tujini prek takrat širši javnosti še precej neznanega medija, interneta, pošiljala pisma, v katerih je imetnike e-naslovov seznanjala z dogodki v Sloveniji in jih prosila za pomoč pri priznavanju mlade države.

Za Miša Alkalaja z Inštituta Jožefa Stefana je bila to pravzaprav akcija, ki bi jo danes spletni uporabniki preprosto označili kot e-slama. Kot je dejal, je šlo za eno prvih zlorab interneta za politično agitacijo, in na to danes nikakor ne more biti ponosen, saj sam takšen način komuniciranja prek spleta ostro preganja. Odzivi naslovnikov so bili različni, tako negativni kot tudi pozitivni, pravi Alkalaj, ki zaradi nič kaj bleščeče sestave svojega pisma v smehu zavrne možnost vpogleda v njegovo vsebino.

Povezava potekala kar prek Beograda
Zgodovinar Božo Repe, ki se je podrobneje ukvarjal z osamosvajanjem Slovenije, pojasnjuje, da je bila moč interneta takrat še na začetku in dosežki akcije niso izmerljivi. Po njegovih besedah je treba akcijo jemati v okviru prizadevanj dela intelektualcev, ki so na različne načine obveščali svoje kolege po svetu o dogodkih doma.

Alkalaj se spominja, da akcija ni ostala skrita beograjskim oblastem. Tako je v nekem časopisu izšel celo članek, ki je opisoval akcijo, zraven pa je bilo pripisano, da so slovenski izobraženci za slovensko samostojnost z iskanjem stikov v tujini morda storili celo več kot vsa potovanja zunanjega ministra Dimitrija Rupla.

Banalno je, dodaja Alkalaj, da bi lahko Beograd akcijo enostavno prekinil, saj so tedaj medmrežne povezave Slovenije s svetom potekale prek linije beograjske elektrotehnične fakultete. Ko so zvezne oblasti čez nekaj mesecev spoznale, kako lahko bi bilo "ugasniti" Slovenijo, je imela ta že vzpostavljeno novo povezavo neposredno z Avstrijo.