Vedno ko beseda nanese na vojne veterane, se hitro dotakne tudi obsega njihovih pravic, vezanih na status. Srečko Lisjak načeluje zvezi s 25.000 člani, ki so bili rojevajoči se državi pripravljeni dati vse. Obseg njihovih pravic je danes minimalen. Veliko tudi ne zahtevajo. Le dostojno življenje za veteranske kolege, ki takšnega niso deležni.

Kako in koliko je bil TO pred vojno kadrovsko, logistično in taktično sploh pripravljen?
Treba je upoštevati, da je TO obstajal že od leta 1969. V celotnem času se je razvijal, opremljal, izgrajeval, usposabljal in postal oborožena sila z velikim ugledom v takratni Jugoslaviji, če ga primerjamo s teritorialnimi enotami drugih republik. Ko je leta 1990 prišlo do odvzema orožja in opreme Teritorialne obrambe, se je skozi projekt manevrske strukture Narodne zaščite začelo s pripravami enot za pot v samostojnost. Pripadniki manevrske strukture so bili izbrani teritorialci. Bilo jih je toliko, kot je bilo razpoložljivega orožja. Oktobra 1990 pa je bila manevrska struktura razglašena za del Teritorialne obrambe, v katero so bili spet vključeni vsi usposobljeni posamezniki. Ohranila se je tudi organizacijska struktura. Leta 1991 so se te enote usposabljale po že vnaprej pripravljenih načrtih za njihovo morebitno uporabo. Od marca 1991. leta so bile v vsaki pokrajini tri do štiri enote TO-ja vedno na terenu ali na usposabljanjih. Ta sistem je neprekinjeno deloval do junija istega leta. 26. 6. smo bili pripravljeni.

Na kakšen način se je JLA odzival na visoko stopnjo pripravljenosti slovenskih teritorialnih enot?
Vsaka oborožena sila vedno spremlja nasproti si stoječo. Neposredno pred 26. junijem smo enote premikali skrivaj, medtem ko so bil enote JLA-ja stacionirane po kasarnah, ki jih mi nismo niti imeli niti potrebovali. Z nenehnim gibanjem po terenu nasprotniku onemogočiš dostop do ključnih informacij o svoji sestavi. Učinek je prav tako psihološki, saj je JLA dobil vtis, da nas je bilo več kakor v resnici.
Po drugi strani pa so izvajali tudi vaje, s katerimi smo se dejansko želeli pokazati. Ena takšnih je bila »Premik 91«, marca 1991. Bila je medijsko podprta, v njenem okviru pa smo pokazali premik celotnega bataljona, ki smo ga motorizirali in popolnoma opremili ter ga pred očmi javnosti preselili iz Nove Gorice na Dolenjsko. Rezultat vsega naštetega je bil, da je imel JLA nepopolne podatke o moči, oborožitvi in usposobljenosti TO-ja.

Veliko je bilo slišati o odvzemanju orožja iz skladišč. Kako se je TO opremljal ob blokadi JLA-ja?
Različno. Odvisno od okolja. V mesecih, ko je bil vstop v vojaške komplekse še omogočen, so se odtujevali posamezni kosi orožja. V poslovni aktovki, na primer, se je dalo iz vojašnice prinesti 4 pištole. V zložljivi postelji 4 kalašnikove. Iznos orožja je bil prepovedan, zato smo ga tihotapili v šotorih, posteljah, intendantski opremi in podobnem, kar je bilo TO-ju v tistem času dovoljeno.
Obstajala so tudi t. i. skladišča uprav za obrambo, v katerih je bilo orožje za kurirje in podobno. Dostop do njih je bil relativno lahek, včasih smo namesto 30 prevzeli 90 kosov tam hranjenega orožja. Omeniti velja tudi obratno. JLA-ju nekatere občine v skladišča na njihovem ozemlju niso dovoljevale vnosa orožja in opreme. In nazadnje, Slovenija je orožje seveda skrivoma kupovala tudi v tujini.

Česa ste se takrat najbolj bali? Kašen je bil pred osamosvojitvijo najbolj črn scenarij?
Sledeč predhodnim ocenam o načinu morebitne intervencije JLA-ja, je bilo ugotovljeno, da bo Jugoslovanska armada pred neposrednimi ukrepi proti TO-ju verjetno najprej skušala zapreti državne meje. T. i. načrt Kamen je na tem področju predvideval protiukrepe, ki so se kasneje, kot vemo, izkazali za pravilne in točne.
Skrbelo pa nas je vprašanje, s kakšnimi sredstvi bo armada to skušala doseči. Osnovno oborožitev smo imeli oboji. Tanke in preostalo težko mehanizacijo pa le JLA. Poiskati načine preprečevanja armadinih premikov pa ni bilo enostavno. V ta namen je bi izdelan poseben načrt, ki je pač predvideval uporabo edinega razpoložljivega sredstva – na strateških točkah razporejeni tovornjaki, naloženi s peskom.

Kakšno je sploh bilo številčno razmerje med enotami JLA-ja in TO-ja?
Med vojno je bilo angažiranih okoli 33.000 teritorialcev. Na strani armade pa so pavzaprav delovale enote iz več korpusov. Posamezne enote so 26. junija proti Sloveniji krenile iz Rijeke, Karlovca, Varaždina in Zagreba.

Kateri so bili po vašem menju ključni dogodki med vojno, ki so rezultat obrnili v prid TO-ja in, posledično, osamosvojitve?
Po mojem mnenju so se ti dogodki odvili 28. in 29. junija. Vsaka vojna se prične z nelagodjem, saj streljati na nasprotnika, ki je prav tako človek, nikakor ni lahko. Potrebno je reči, da je JLA določene rezultate med 26. in 27. junijem dosegla. Marsikje – Rožna dolina, Vrtojba itn. - so njihove enote prispele do mejnih prehodov in jih zaprla. 28. pa je TO prvikrat prešel v fazo napada. Na Medvedjeku in v Krakovskem gozdu je armada doživela velik poraz , njen napredek pri prodoru do taktičnih ciljev pa je bil onemogočen. Dogodki so privedli do njene delne implozije, ob katerem je TO dodatno prosperiral. V Rožni dolini smo pridobili 130 kosov strelnega orožja in nekaj mehanizacije. Ponoči smo vpoklicali nove enote, ki smo jih s pridobljeno opremo oborožili. Številčna in logistična vrzel je hitro kopnela.

Rezultat je znan. Kaj pa se je dogajalo v mesecih med prekinitvijo ognja in umikom JLA-a iz Slovenije?
Po prekinitvi spopadov smo po ukazu republiških oblasti nadzirali in onemogočali vsakršne zunajvojašnične aktivnosti armade. Vse objekte smo blokirali. Na posebnih točkah so se nadzirali njihovi preskrbovalni tokovi s hrano in preostalimi življenjskimi potrebščinami. Po kruh so morali hoditi neoboroženi.
Sočasno se je JLA odločil, da se iz republike umakne, s čimer so se začeli sprotni postopki prevzema izpraznjenih objektov. Opremo in orožje so proti Hrvaški in BiH-uiz varnostnih razlogov lahko prevažali le z vlaki.

Kar se Slovenije tiče, je ostalo zgodovina. Gospod Lisjak, koliko članov šteje Zveza veteranov vojne za Slovenijo in kakšnih pravic so deležni?
V zvezo je vključenih okoli 25.000 članov, policijska veteranska zveza Sever pa okoli 5.000. Če govorimo o pravicah veteranov, dejavnih v letih 90 – 91, so pravice manjše kot na Hrvaškem. Iz veteranskega naslova država našim članom po dopolnjenem 50. letu starosti plačuje dodatno zdravstveno zavarovanje.

Je to ustrezno? Hrvaška je veteranski zvezi dodelila deleže v podjetjih, ki so bila v večinski ali pretežni državni lasti. Primer: »Savez veterana domovinskog rata« je poleg nemškega Telekoma edini, 7-odstotni lastnik hrvaškega telekoma.
Prvič – ni ustrezno. Drugič – zahtevamo, da se veteranom, ki iz nekrivdnih razlogov ostanejo brez vsakršne socialne varnosti, možnosti za njeno udejanjanje pa zaradi zdravstvenih ali drugih razlogov nimajo, zagotovi dostojno življenje. Premika se počasi.
»Tepejo« nas tudi zakonske spremembe izpred štirih let, po katerih so potomci borcev 2. svetovne vojne tudi sami pridobili status borcev, čemur so namenjena znatna proračunska sredstva. Posledično se to gotovo pozna tudi pri nas. Spet pa poudarjam, da zahtevamo le zagotovitev socialne varnosti najbolj ranljivim veteranom vojne za Slovenijo. Tudi izključno priznavanje veteranskega statusa po 50. letu se nam ne zdi najboljša rešitev. Posameznika vojna označi in na njem pusti posledice v mladosti. Čemu bi moral na status čakati nadaljnjih 20 let. Veterani smo, ker smo iz vojne prišli živi.

Gospod Lisjak, če se ozrete čez celotno obdobje prvih 15 let slovenske države: ali bi storili kaj drugače ali pa si želeli, da bi bilo storjeno drugače?
Na tisto obdobje sem kot tudi velika večina veteranov ponosen. Prvič v zgodovini slovenstva smo obranili lastno državo. Rezultat je danes vse okoli nas. Svojo dolžnost do domovine smo veterani opravili. Prepričan sem, da bi ogromna večina ljudi vse storila enako. Z vsem seveda nismo zadovoljni. Vse tudi ni odvisno izključno od države, ki je povrh vsega še vedno zelo mlada. Pravzaprav je še otrok. Menim pa, da lahko naprej gledamo z optimizmom.

L. D.