Ker je večina praznikov postavljenih v poletje ali vsaj pozno pomlad, so tudi praznovanja temu primerna − na trgih in ulicah se vrstijo koncerti, želodce pa vsaj za nekaj ur potolažijo zrezki, hrenovke in druga na žaru pripravljena hrana. Z orožjem na ta praznik rožlja le malo držav, saj jih le nekaj čuti potrebo, da svet opozarja na svojo vojaško moč. Opaziti pa je mogoče še eno značilnost − vsaj v nekaterih državah je to za prebivalce le dela prost dan, ne razlog za slavljenje domovine ali zbujanje močnih nacionalnih čustev.

Praznovanje pod policijskim nadzorom
Med državami, ki se čutijo dolžne izkoristiti priložnost za opozarjanje sveta, kako velika je njihova (vojaška) moč, je Rusija. Zbujanje nacionalnega ponosa je še posebej aktualno od leta 1999, ko je oblast od Borisa Jelcina prevzel Putin, ki je ponovno dovolil tudi uporabo simbolov nekdanje Sovjetske zveze, med drugim rdeče zvezde. Uradno je 12. junij sicer dan, ko se slavi ruska neodvisnost, a Rusi pri tem vendarle ne smejo biti preveč neodvisni. Leta 2003, ko so se Rusi temeljito lotili praznovanja državnega praznika in je na desettisoč ljudi korakalo v povorki, ki se je vila skozi prestolnico, je za varnost skrbelo dobrih 200.000 policistov, katerih naloga je bila tudi preprečiti izgrede ali demonstracije.

Nemci precej hladni
Tako kot so bili nekaj časa v Rusiji nezaželeni simboli Sovjetske zveze, to še vedno velja za Nemčijo. Nacistični simboli so še vedno prepovedani, zaradi zgodovine te države pa se je oblast bala tudi pretiranega poistovetenja s sedanjimi nemškimi simboli. Večini Nemcev se tako oči ne orosijo ob pogledu na nemško zastavo, prav tako pri igranju himne ni opaziti zanesenosti, s katero na primer Lijepa naša domovino prepevajo Hrvati. Tako tudi 3. oktobra, ko dan nemške enotnosti praznuje Nemčija, na pročeljih hiš skoraj ni mogoče opaziti zastav, ki so razobešene večinoma le na stavbah, v katerih domujejo najvišje nemške oblasti ter najpomembnejše državne ustanove in korporacije pod državnim nadzorom. Kakšne posebne omembe vredne slovesnosti Nemci ne pripravijo, po dogovoru se še največ stvari dogaja v prestolnici zvezdne dežele, iz katere prihaja kancler, ki je takrat na oblasti.

Japonci in Angleži praznujejo potiho
Tudi Japonci svoj praznik ustanovitve, ki mu pravijo kenkoku kinenbi, praznujejo precej potiho, saj je še vedno precej kontroverzen, odkriti izrazi nacionalizma pa so zato bolj ali manj utišani. Japonci se morajo tako zadovoljiti z dviganjem zastave in razmišljanji o tem, kaj jim pomeni domovina in državljanstvo.

Tudi za Angleže tako kot za večino Rusov in Nemcev velja, da jih dan državnosti ali samostojnosti pusti povsem neprizadete − narodi Velike Britanije namreč ne praznujejo skupaj, ampak vsak posebej. Angleži naj bi od ponosa nad svojo domovino prekipevali ob dnevu sv. Jurija 23. aprila, a se jih večina ne more poistovetiti z junakom, ki naj bi premagal zmaja. Za večino Angležev je dan sv. Jurija povsem običajen dan, ki se ga sicer lahko spomnijo z rdečo rožo v gumbnici, sicer pa je v Angliji lažje videti, kako svoj dan praznujejo Irci, kot se čuditi pogledu na razigrane Angleže ob njihovem prazniku.

Irci se znajo veseliti
Irci po drugi strani vsekakor znajo pokazati, da so narodno zavedni, poleg tega pa je Irska očitno našla pravi način praznovanja. Ključni besedi praznovanja dneva sv. Patricka sta zelena barva in pivo. Na Irskem in v večini držav, v katerih živi močna irska manjšina, se skozi mesta vijejo parade, katerih udeleženci nosijo zelena oblačila, razpoloženje pa dvigajo z nazdravljanjem s pivom. Po mnenju nekaterih opazovalcev je prav to − ob dejstvu, da se 17. marca tudi na Irskem ponavadi že prebuja pomlad, kar je vsekakor razlog za praznovanje − razlog za priljubljenost praznika med Irci.

Norvežani jedo kebabe
Ena redkih držav, ki za praznovanje dneva državnosti ali samostojnosti aktivira več vojakov, kot jih je potrebnih za morebitno častno stražo državnih simbolov, je Norveška. Ob paradah, v katerih se skozi mesta sprehajajo njihovi udeleženci, je mogoče v Oslu videti tudi, s kakšnimi spretnostmi se ponaša kraljeva vojska. Ta se pred 17. majem, ko Norvežani praznujejo, uri predvsem v muziciranju, enotnem korakanju in čim bolj elegantnem metanju puške čez eno ali drugo ramo, s čimer Norvežani opozorijo, da vojsko sicer imajo, zato z njimi ni šale, a da je ta vojska povsem nenapadalna. Ali to res drži, Norvežani vsako leto preverijo s hotdogi in sladoledi v rokah, ki so neločljivi deli tega norveškega državnega praznika, zadnja leta pa se jim kot dokaz globalizacije in norveške odprtosti pogosto pridružujejo še kebabi.

Največji patriot poje največ hrenovk
Prav s hrano je povezan eden zanimivejših običajev ob praznovanju ameriškega dneva neodvisnosti. 4. julija namreč v ZDA potekajo številna tekmovanja, v katerih se lačne duše s praznimi želodci preizkušajo, kdo zmore pojesti več hrenovk v štručkah. Najprestižnejše tekmovanje poteka v New Yorku, njegovi začetki pa segajo v začetek 20. stoletja, ko dva Američana prav 4. julija kar nista mogla presoditi, kdo od njiju je bolj patriotski. Iz neznanega razloga sta modro ugotovila, da je bolj patriotski zagotovo tisti, ki mu uspe pojesti več priljubljenih hotdogov, in tekmovanje se je začelo. Na tekmovanju skoraj stoletje kasneje pa ne more sodelovati prav vsak, ampak se je treba v finale prebiti skozi več predtekmovanj, medtem ko imajo prejšnji zmagovalec in nekaj slavnih osebnosti pot do nažiranja odprto brez tega. Trenutni rekord znaša 12 hotdogov v 21 minutah.

Med Neameričani precej bolj uveljavljene so sicer predstave o praznovanju dneva neodvisnosti v družinskem krogu na vrtu v senci hiše, s katere ponosno plapola ameriška zastava. S temi mahajo tudi udeleženci različnih povork, v katerih sodelujejo ne le vojaki, ampak tudi čim več najrazličnejših glasbenih skupin in slavnih osebnosti, zaradi katerih se ob poti, ki jo obhodi povorka, zbere čim več "navijačev". Sestavni del ameriškega praznovanja so tudi košarkarske tekme in ognjemeti, ki nebo razsvetljujejo nad praktično vsakim zaselkom, ker jih kar doma pripravijo tudi amaterski zanesenjaki, pa je vsako leto z njimi povezanih tudi precej nesreč, zaradi česar se ZDA trudijo ta del tradicije vsaj malo omejiti.

Nekateri Avstralci na dan Avstralije žalujejo
Čeprav v ZDA živi veliko priseljencev, njim od dnevu neodvisnosti ne posvečajo posebne pozornosti. Drugače je v dveh drugih državah, ki sta medse sprejeli precej izseljencev. Tako Švedi vsako leto pripravijo posebne slovesnosti, na katerih pozdravijo državljane, ki so v preteklem letu dobili švedski potni list in volilno pravico, enaka navada pa je tudi v Avstraliji. 26. januarja, ko tam spodaj praznujejo dan Avstralije, vsako mesto pripravi posebne slovesnosti, na katerih vsako leto več kot 100.000 novih Avstralcev tudi uradno sprejme medse.

Vsi Avstralci pa niso preprosto navdušeni nad koncerti, zabavami, jadralnimi regatami in ognjemeti, med katerimi je prav gotovo najlepši sydneyjski, ki razsvetli pristanišče z opero in Sydney Harbour Bridgeom kot glavnima znamenitostma. Dan, ki zaznamuje prihod prvih priseljencev v Camp Cove, je predvsem za staroselce žalosten dan in leta 1938 so se aktivisti prvič zbrali na obhajanju dneva žalovanja, kot ga imenujejo. Čeprav imajo aborigini zdaj precej več (državljanskih) pravic kot pred skoraj 70 leti, pa običaj še ni izumrl. Na dan Avstralije je tako mogoče dobiti zeleno vejico v znak (ob)žalovanja krivic, ki so jih naseljenci storili staroselcem.

Kanadski mesec
Tako kot njena južna (in severozahodna) soseda tudi druga severnoameriška država priseljencem ob dnevu Kanade ne namenja posebne pozornosti, sicer pa je Kanada preizkusila že celo paleto možnosti, kako praznovati svoj dan. Najzahtevnejši projekt je potekal ob koncu 60. in v začetku 70. let, ko so pripravili festival Kanada, ki je cel julij s koncerti in drugimi prireditvami opominjal, kako dobra država je Kanada. Zdaj je v veljavi koncept, ki vsaki provinci omogoča, da pripravi svoje praznovanje, skoraj povsod nepogrešljivi pa so jutranje tekaške preizkušnje, celodnevni koncerti in večerni ognjemeti.

V dan neodvisnosti z molitvijo
Nekoliko drugačna od evropskih in ameriških pa so izraelska praznovanja dneva neodvisnosti. Čeprav se tudi Izraelci radi poveselijo ob žarih, na katerih se pečejo specialitete, pa ima njihov dan neodvisnosti tudi precej resnejši ton. Praznovanja so sicer odvisna od tega, kako jih opredeli največji rabin, nihče pa iz slovesnosti ne izključi branja svetih spisov iz Mojzesovega zakonika ali psalmov, ki so namenjeni izrekanju hvaležnosti in zahvale. Ko najbolj pravoverni Izraelci zmolijo, je čas za zabavo, v katerih si otroci tradicionalno dajejo duška tudi s plastičnimi kladivi, s katerimi udarjajo mimoidoče, priljubljena pa so tudi razpršila, s katerimi se da odišaviti okolico in ljudi v njej. Obe navadi sta sicer uradno prepovedani, a otrok to po navadi ne gane.

M. T.