Takrat je bilo vse novo, tudi častna četa, nam je pojasnil stotnik Uroš Trinko, ki zdaj poveljuje enoti za protokol. No, nove so bile predvsem delovne razmere, saj je Slovenija prvič imela svojo častno četo, ki pa niti ni bila ustrezno opremljena. Vojaki so imeli zgolj bele rokavice in planinske hlače. Slednje so pozneje opustili, zdaj pa vojaki nosijo zeleno-modre uniforme, ki so pred kakšnim letom dni zamenjale na pogled vsekakor manj privlačne rjave, a to je seveda stvar subjektivne ocene.

Očitno je, da bi zdaj verjetno več pisali o vojaški paradi, če bi se ta dejansko zgodila, a bo vojska zastopana le z enoto za protokol. Pripravili bodo poseben repertoar, kjer bodo predstavili svoje veščine, ki so ponavadi vredne ogleda, menda pa bo tako ta točka kot tudi celoten program nekakšna priredba prve proslave iz leta 1991.

Glede vojaške parade nam je stotnik Trinko pojasnil, da očitno ljudje nočejo videti težke vojaške tehnike na ulicah, kar pa ne pomeni, da vojska ni priljubljena. Ta namreč uživa visoko podporo v javnosti, očitno pa tanki na ulicah zbujajo spomine, ki jih večina noče podoživljati.

Največ sprememb s profesionalizacijo vojske
Največje spremembe je takrat še 12. gardni bataljon doživel s profesionalizacijo slovenske vojske leta 2003, ko ni bilo več široke izbire nabornikov. Enota se je zelo zmanjšala, v vojski pa je njen namen urjenje določenega števila profesionalnih vojakov, ki lahko izpolnjujejo posebne naloge. Zanimanje za delo je menda še vedno veliko, ima pa vojska druge prednostne naloge, tako da nekateri v enoti za protokol ne morejo delati, čeprav bi si to želeli.

Trije vodi, 90 ljudi
Enota je razdeljena na tri vode. Prvi vod, ki obsega 30 vojakov, imajo v stalni sestavi, ta pa opravlja tudi najzahtevnejše vaje in protokolarne naloge. Ti vojaki so izbrani po višini (175–185 centimetrov) in videzu, urijo pa se za najzahtevnejše naloge. Preostale vojake, ki sestavljajo drugi in tretji vod, izberejo iz drugih enot Slovenske vojske, prvi dve leti in pol po večini iz prve brigade, zadnji čas pa tudi iz 72. brigade Slovenske vojske.

Največji postroj, ki ga običajno naredijo pri predsedniku države ali vlade, šteje 90 vojakov in tudi dodatnih 12, če je postroj na letališču, ko naredijo t. i. kordon pri izhodu iz letala. Gre za formacijo, ko se na vsako stran izhoda postavi po šest vojakov.

Urijo se vsak dan
Urijo se v vojašnici Franca Rozmana Staneta. Večji sprejemi so na standardnih lokacijah, zato so formacije uigrane. Najbolj nepredvidljiva naloga je pogreb, ker je vsak drugačen. Urjenja potekajo vsak dan, prvi vod, denimo, nenehno vadi predstavitveni program garde, po domače metanje orožja sem ter tja v vseh mogočih, celo neverjetnih kombinacijah. Za osemminutni nastop na obletnici potrebujejo tri mesece vadbe.

Poudarek pri vadbi je na tehniki, največ preglavic pa vedno povzroča usklajenost, saj se vojaki med vajo ne smejo gledati. Do napak, denimo, ko kakšen vojak prehiti ali zamudi, prihaja, a motiti se je človeško, pravi Trinko. Večje napake, ko, denimo, pade kakšna puška po tleh, pa se na srečo še niso zgodile.

Sprva naša častna enota ni imela dela, še pojasnjuje Trinko, saj Slovenija ni bila še mednarodno priznana, z letom 1992 pa so se začeli obiski visokih tujih delegacij. Častna četa se je tako ustalila v našem prostoru. Švica nima častne čete, Trinko je njihovo delo karikiral kot da poberejo prve, ki pridejo mimo, jih očedijo, nadenejo bele rokavice in postavijo v vrsto.

Malce drugače je na Kitajskem, ko v vod postavijo tudi 500 vojakov, ki so vsi enake višine. Slednje je v Sloveniji seveda nemogoče, zato bi nam bil švicarski model prej zanimiv, kar pa je po svoje težko pričakovati, saj kaže, da je tradicija častne enote v Slovenski vojski že preveč zakoreninjena.

Mogoče bi vas na koncu zanimal le še podatek, koliko odštejemo za našo »čast«. Proračun za enoto za protokol je 15 milijonov tolarjev na leto, kar pa ne vključuje plače zaposlenih.

M. K.