Slovenija je po osamosvojitvi v relativno kratkem času dosegla tudi mednarodno priznanje in se takoj po včlanitvi v ZN dejavno vključila v njihove organe in specializirane agencije. Že leta 1992 je odprla stalni misiji na sedežu ZN-a v New Yorku in pri Uradu ZN v Ženevi ter akreditirala tedanjo slovensko veleposlanico v Republiki Avstriji tudi za stalno predstavnico Republike Slovenije pri Uradu ZN-a na Dunaju.

Uspešno delovanje slovenske države v pobudah ZN-a je naletelo na zelo ugoden odmev pri drugih članicah. 14. oktobra 1997 je bila Slovenija na 52. zasedanju Generalne skupščine izvoljena za nestalno članico Varnostnega sveta in 1. januarja 1998 je zavzela mesto nestalne članice za obdobje dveh let.

Slovenija je tako poleg vprašanj, ki so bila v njenem neposrednem interesu, in tistih, pri katerih je bila dejavna in cenjena kot poznavalka problematike (predvsem stališča in ocene glede vprašanj na Balkanu in varnosti v Evropi), usmerjala svojo pozornost tudi na številna vprašanja, s katerimi se do tedaj ni posebej ukvarjala, saj se je VS v tem času ukvarjal z več kriznimi žarišči. Prvič je bila dejavno prisotna pri kolektivni varnosti in je enakopravno sodelovala pri odločanju o številnih regionalnih in svetovnih vprašanjih.

Enomesečno predsedovanje VS-ju
1. avgusta 1998 je Slovenija na čelu z Danilom Türkom, ki je bil takrat veleposlanik Republike Slovenije pri ZN-u v New Yorku, prevzela enomesečno predsedovanje Varnostnemu svetu, kar se je zgodilo še novembra 1999, prevladovali pa sta dve različni vrsti razmer. Avgusta 1998 se je moral VS hitro odzvati na nove krize (Kosovo, Irak, Kongo, Libija, Ciper, Afganistan).

Poleg tega je Slovenija sodelovala tudi pri obravnavi drugih tem, ki so bile na dnevnem redu VS-a, med katerimi je bila na prvem mestu Afrika s svojimi številnimi kriznimi žarišči (Angola, Sierra Leone, DR Kongo, Etiopija in Eritreja, Gvineja Bissau, Srednjeafriška republika), poleg nje pa so bila obravnavana še regionalna vprašanja v jugovzhodni Evropi ter vprašanja Zakavkazja, Afganistana, Kambodže in Haitija. Naloga predsednika je bila doseči, da se je VS na dogodke odzval hitro in enotno, kar je Sloveniji tudi uspelo.

V novembru 1999 ni bilo obremenitve z nepričakovanimi zaostritvami ali nastankom novih kriznih žarišč in zato je bila pozornost namenjena predvsem izboljšanju delovnih metod VS-a in oblikovanju izhodišč VS-a za preprečevanje oboroženih spopadov. Novembra 1999 je Slovenija izvedla odprto razpravo o vlogi VS-a pri preprečevanju oboroženih spopadov. Na podlagi slovenskega osnutka je bila sprejeta predsedniška izjava, ki določa, kako naj VS obravnava to vprašanje v prihodnje.

Opozoriti je potrebno tudi na slovenske predloge pri obravnavanju problematike DR Konga, saj je bila med predsedovanjem Slovenije sprejeta resolucija, s katero je bila potrjena nova mirovna misija MONUC, in problematike Somalije, o kateri je bila na slovensko pobudo novembra 1999 sprejeta predsedniška izjava.

Obakrat je bilo slovensko predsedovanje ocenjeno kot uspešno, Slovenija pa znova kandidira za nestalno članico VS-a za obdobje od 2012 do 2013.

Slovenija in predsedovanje Ovseju
Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi (Kvse) je bila prva mednarodna organizacija, v katero se je Republika Slovenija vključila po svoji osamosvojitvi. 9. januarja 1992 je Slovenija zaprosila za sprejem v takratno Kvse in 24. marca 1992 je bila sprejeta med sodelujoče države organizacije. 7. decembra 2002 je Ministrski svet Ovseja na svojem zasedanju v Portu sprejel odločitev o predsedovanju Republike Slovenije Ovseju leta 2005 in na ta način omogočil pravočasne priprave Slovenije na vstop v Trojko leta 2004 in na predsedovanje v letu 2005.

1. januarja 2004 je Slovenija postala članica Trojke Ovseja, s 1. januarjem 2005 pa je prevzela predsedovanje Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi, mesto predsedujočega organizaciji 55 držav pa je prevzel slovenski minister za zunanje zadeve dr. Dimitrij Rupel.

Slovenija je predsedovanje Ovseju prevzela v letu, ko smo praznovali 30. obletnico podpisa Helsinške sklepne listine, 60. obletnico konca II. svetovne vojne, 15. obletnico podpisa Pariške listine za novo Evropo in 10. obletnico Daytonskega mirovnega sporazuma, ter neposredno po doslej največji širitvi Evropske unije in zveze Nato. To je bil čas, ko je moral Ovse ponovno ovrednotiti svojo vlogo pri soočanju z novimi grožnjami v spremenjenih geopolitičnih okoliščinah, in pred Slovenijo je bila zahtevna naloga. Glavni cilji, ki jih je morala uresničiti Slovenija, so bili sprejem proračuna za leto 2005, oblikovanje lestvice prispevkov držav članic in imenovanje novega generalnega sekretarja organizacije.

Dobre ocene za delo Slovenije
Slovensko predsedovanje Ovseju se je torej začelo ob precejšnjih težavah organizacije. Do velike politične krize, ki je terjala tudi posredovanje organizacije, njenega predsedujočega, zunanjega ministra Dimitrija Rupla, ter njegovih odposlancev, je prišlo v Ukrajini (zaradi spornih predsedniških volitev) in Kirgizistanu (kjer je opozicija zrušila tedanjo vlado). Ovse se je moral soočiti tudi z demokratičnimi premiki v Gruziji, odigrati svojo vlogo glede začetka pogovorov o prihodnjem statusu Kosova, reševati incidente v Uzbekistanu ter se ukvarjati še s konfliktnimi situacijami v Gorskem Karabahu, Južni Osetiji in Pridnjestrju.

Slovensko predsedovanje Ovseju, ki se je končalo z Ministrskim svetom decembra 2005 v Ljubljani, je bilo ocenjeno za uspešno. Čeprav se je zasedanje končalo brez sprejema deklaracije, pa so sprejeli program reform in regionalne izjave o Gruziji in Gornjem Karabahu. Med dosežke slovenskega predsedovanja gre med drugim šteti, da je organizaciji naposled uspelo sprejeti proračun in lestvice prispevkov, dobila pa je tudi novega generalnega sekretarja. Dejavno vlogo je Slovenija odigrala tudi v razpravi o reformi Ovseja in njegovi vlogi v prihodnosti in oblikovala načrt za postopno prenovo oz. krepitev organizacije.

B. T.