Nataša Pirc Musar je zelo mlada prišla na TV Slovenija in po "strogi šoli nastopa pred kamero" že kmalu začela voditi osrednji Dnevnik. Na svojo nekaj več kot desetletno televizijsko kariero - šest let je preživela na TV Slovenija, nato pa še pet na POP TV - gleda z veliko naklonjenostjo in lepimi spomini. Voditeljsko mizo si je kar nekaj časa delila z Matjažem Tankom, ki je bil zanjo hodeči leksikon. Izkušnje, ki si jih je nabrala, pa je spretno uporabila tudi pri svoji nadaljnji profesionalni poti, ko se je odločila za kariero v pravu. Ob 50. obletnici prve oddaje Dnevnik se bo znova za kratek čas ustavila v studiu TV Slovenija.

Pred televizijsko kamero osrednje informativne oddaje ste stopili zelo mladi. Stari komaj 22 let.
Da, mislim, da še vedno držim rekord najmlajše voditeljice televizijskega Dnevnika. Manica Janežič Ambrožič je bila stara 24 let, ko ga je začela voditi.

Ko gledamo arhivske posnetke, smo navajeni videvati starejše voditelje Dnevnika. Kako to, da so se vodilni takrat odločili za spremembo?
To je bila takrat kar revolucija. Lado Ambrožič je bil prvi urednik informativnega programa, ki se je po vzoru urednikov razvedrilnega programa odločil narediti avdicijo za voditelje. Verjetno je želel pripeljati neko svežino, nove ideje, mlado kri. Prijavilo se nas je 400, sedem so nas izbrali. Prestali smo strogo šolo Petra Ovsca nastopa pred kamero. Začela sem na Poročilih ob 13h, nato so nas razporedili na Poročila ob 17h, pa na 3. Dnevnik. Leto ali dve za tem pa sem dobila priložnost v osrednjem Dnevniku. Lado Ambrožič se je takrat odločil, da bo ustvaril vodenje v parih. Začela sem voditi z Matjažem Tankom, na katerega imam neizmerno lepe spomine. Bil je Gospod z veliko začetnico. Mi smo bili še generacija, ki še ni imela elektronske pošte, a smo se že takrat šalili, da ne potrebujem spleta in Googla, če je ob meni Matjaž Tanko, saj je on hodeči leksikon.

Sta nato skupaj odšla na POP TV?
Najprej sem šla sama leta 1996, kmalu za mano pa je prišel Matjaž. Tudi na POP TV-ju so se odločili za vodenje v parih. Začela sem s Sandijem Salkičem. Nato so na POP TV-ju ugotovili, da potrebujejo nekoga starejšega, izkušenega, ki bo pritegnil gledalce, starejše od 20 let. In je prišel Matjaž Tanko. Nato sva skupaj v paru delala še kar nekaj let.

Kakšna pa je bila ta izkušnja – postavljanje komercialne televizije, novi, drugačni novinarski pristopi, napovedovalske tehnike?
Zanimiv mi je bil predvsem preskok v miselnosti. Televizijo sem študirala na univerzi v Manchestru in nikoli ne bom pozabila stavka, ki nam ga je na tablo napisal profesor: kako pojasniti razliko med javnim in komercialnim medijem? Javna televizija dobi denar, da dela program, komercialna televizija pa dela program zato, da dobi denar. Ta preskok se je pokazal v lahkotnosti tem, slika se je postavila v ospredje, govorili smo, da televizija ne sme biti radio na zaslonu. Če si govoril o norih kravah, si moral posneti krave, ne pa poslancev v parlamentu, ki govorijo o problematiki. Način vodenja je bil sproščen, pogovor med voditeljema na koncu oddaje.

Kakšne izkušnje ste si še nabrali v tujini? Bili ste tudi na BBC-ju, CNN-u.
Takrat sem z odprtimi očmi in usti opazovala ljudi na CNN-u, bila sem tudi na BBC-ju, Reutersu, Borderline TV … kar nekaj zakulisnega dogajanja so nam na fakulteti omogočili spremljati. Še en zanimiv vidik se mi je zdel, kako so na velikih tujih televizijah takrat izbirali novinarje, ki lahko nastopajo pred kamero. Bili sta dve skupini novinarjev – eni so naredili popolnoma vse, raziskavo, uredili podatke, vse informacije, a se pred kamero niso smeli pokazati, ker še niso imeli dovolj znanja, karizme za nastop pred kamero. Zmanjševalo se je število ljudi, ki so pripravljali en prispevek – tudi na POP TV-ju je snemalec moral biti hkrati še voznik in tonski mojster, zraven na terenu si imel morda še lučkarja. Tako so privarčevali denar. TV Slovenija pa je počasi morala prav tako v korak s temi smernicami, saj vsaka konkurenca vedno prinaša pozitivne spremembe. Program TV Slovenija je postajal boljši. V tistih prvih mesecih po začetku oddajanja POP TV-ja, ko sem še bila na RTV-ju, smo v desku vedno gledali na dva monitorja – kaj smo v Dnevniku poročali mi in kaj so na POP TV-ju. Vedno pa je v ozadju ostajalo zavedanje, da se javni medij ne sme približati rumenosti, da nekakšna resnost mora ostati. Je pa bilo treba vsebine narediti bolj gledljive, dinamične. Izjave sogovornikov niso smele biti dolge več minut.

Kaj se vam je iz časov vašega novinarskega dela najbolj vtisnilo v spomin?
Najgrozljivejši dogodek je bil pokol v Sarajevu na ulici Vase Miškina leta 1992. Nikoli ne bom pozabila, ko smo prek Reutersa dobili grozljive posnetke razmesarjenih teles, odtrganih udov. Takrat smo se resno spraševali, ali bomo vse to pokazali, koliko se bomo samocenzurirali. Ampak mi smo prek videoizmenjave videli popolnoma vse. Še danes imam te slike pred seboj. Ko sem bila že na POP TV-ju in sem bila na urniku, je umrla princesa Diana, nekaj dni za njo pa še redovnica Mati Terezija. To so stvari, ki si jih gotovo zapomniš.

Nato ste odločili za drugo kariero, da unovčite svoj študij prava. Je bil preskok na pravno področje velik?
Bil. Medij je popolnoma drug svet, na trenutke sproščen. Ko prideš v pravni svet, na sodišče, je svet bolj 'okravatan'. Tega se ne moreš navaditi čez noč. A vedno sem želela doštudirati pravo in nekoč delati v svojem poklicu. Še vedno pa imam neizmerno lepe spomine na novinarstvo, to mi je bilo kot konjiček. In od takrat naprej imam v glavi ves čas zavedanje, da mora moje delo biti tudi konjiček. Če mi to ni več kot konjiček, moram zamenjati službo. Nisem jih veliko, ampak nikoli se mi ni zgodilo, da bi se zjutraj zbudila in si rekla: "Joj, v službo moram." Če se ti to enkrat zgodi, moraš najti nove izzive. Če ti je služba kot konjiček, boš delo opravljal rad in dobro. In tak moto imam od televizijskih časov.

Ko ste bili informacijska pooblaščenka, ste to institucijo zelo približali ljudem. Bili ste dejavni na družbenih omrežjih in vedno dosegljivi. So vam izkušnje iz novinarstva pri tem pomagale, da ste pripomogli k zakonodajnim ureditvam, da morajo biti javne informacije dostopne in podane v primernem času?
Nedvomno sem se tega navadila na televiziji. Ko prideš v službo, kjer se ukvarjaš s človekovimi pravicami, se moraš zavedati, da ta služba ni sama sebi namen, ampak da služi ljudem. Pa naj se sliši še tako patetično. Predvsem pa so mi novinarske izkušnje pomagale pri komuniciranju ne le z ljudmi, ki so potrebovali našo pomoč, ampak tudi, kako zgodbe približati medijem, da so ljudje izvedeli, kaj dela informacijski pooblaščenec, kako priti do nas. Delala sem v kombinaciji medijskega, komunikacijskega in pravnega znanja ter z zavedanjem, da si želim na tej funkciji pustiti neki pečat.

Zdaj ste v odvetniških vodah, v medijih znova beremo veliko o vas, saj zastopate znana imena, med drugim tudi prvo damo ZDA. Če ste se kot novinarka trudili razkrivati neke informacije, ste zdaj kot odvetnica bolj zaupnik, informacije svojih strank morate obdržati v zaupnosti. Kaj bi rekli, da je težje?
Da, zanimivo: pri novinarstvu se trudiš odkrivati stvari, ko sem bila informacijska pooblaščenka, sem morala znati najti zlato sredino med tem, kaj lahko razkriješ in česa ne, zdaj v odvetništvu pa je zaupnost med odvetnikom in stranko osnovna paradigma tega poklica. Vsak je imel svoje čare, vsakega izmed teh poklicev sem opravljala z velikim veseljem. Vedno se moraš zavedati, kaj so tvoje naloge in kaj zahteva profesionalnost na določeni funkciji. Pogosto me sprašujejo, kako lahko zastopam tega ali onega. A poklic odvetnika je, da poskuša najti rešitev za svojo stranko. To je dejstvo. Sama se bom za vsako izmed svojih strank maksimalno potrudila v okviru meja zakonitega, seveda.

Zgodba z RTV Slovenija je za vas končana ali še dopuščate možnost, da kdaj znova kandidirate za vodstveni položaj?
Ah, nikoli ne reci nikoli, a pravijo tudi, da gre samo osel dvakrat na led. Premalo želje je zunaj RTV Slovenija – kjer imajo škarje in platno –, da bi dali v to hišo dober menedžment. Sprememb si ne želijo tudi določeni kadri znotraj hiše. Zato je verjetno primernejši nekdo, ki dopušča status quo. RTV-hiša doživlja pogoste kritike tudi zato, ker ne zna postaviti nekaterih stvari na nove temelje. Pa čeprav ima ogromne prednosti – toliko televizijskega, radijskega in preostalega medijskega znanja, kot je na RTV-ju, ga drugje v Sloveniji preprosto ni. Ta potencial bi bilo treba izkoristiti.

TV Dnevnik, 22 spetember 1992, voditeljica: Nataša Pirc Musar

TV Dnevnik, 12. december 1996, voditeljica: Nataša Pirc Musar

Radijska tribuna: Nataša Pirc Musar (2. 5. 2017)