Murskosoboško podjetje 3Lan se je v obravnavanem letu 2010 ukvarjalo z vzdrževanjem računalniških sistemov. V načrtovanem prevzemu mariborske časopisne hiše, ki jo je takrat prodajalo Delo, pa naj bi poleg zaslužka ob poznejši prodaji videl tudi možnost širitve svojih dejavnosti na Štajersko, saj bi bila informacijska infrastruktura Večera za njih dobra odskočna deska.

Čeh je sodnemu senatu pod vodstvom sodnice Karmen Krajnc povedal, da se je glede izvedbe projekta v sodelovanju z Delo Revijami pogovarjal izključno z Matejem Raščanom, za katerega glede na njegov takratni ugled v javnosti, slikanje s politiki in podobno ni imel nobenega razloga, da mu ne bi zaupal.

Ta naj bi tudi poskrbel za to, da je za okoli devet milijonov evrov vreden posel večji del desetodstotne are zagotovila družba Piket, medtem ko je 3Lan, ki sam ne bi mogel financirati naložbe, k temu dodal okoli 50.000 evrov.

Dogovor z Delom Revije je bil po njegovem mnenju skupno upravljanje podjetja, Delo Revije pa naj bi vsebinsko in finančno prevzel Večer in v povezovanju iskal sinergije, saj so bile takrat že pomemben igralec na medijskem trgu. Tudi glede plačila are naj bi se s Piketom pogovarjal zgolj Raščan, medtem ko je Čeh direktorja omenjene družbe videl le enkrat, zato ne ve, kje je denar za aro dobil Piket.

Nakupa Večera pozneje ni bilo, saj je postopek ustavilo ministrstvo za kulturo, takrat pod vodstvom Majde Širca, ki naj bi po Čehovih besedah ocenilo, da je 3Lan premajhna družba za prevzem časopisne hiše, Delo pa je zadržalo dobrih 900.000 evrov are.

Ob tem je Čeh na današnjem naroku navedel, da ga je zelo začudilo, ko je pozneje izvedel, da je šel Večer za vsega milijon evrov v last njegovega prekmurskega rojaka Uroša Hakla. Ocenil je še, da je glede njihovih neuspelih namer šlo bolj za politično kot poslovno odločitev državnih regulatorjev.

Na povpraševanje specializirane državne tožilke Mojce Petan Žura se je obregnil Kovačičev zagovornik Črt Šatej, češ da vse to nima nikakršne zveze z očitki iz obtožnice, a je sodnica menila drugače. Na njegovo vprašanje je Čeh odgovoril, da mu ni nič znanega v zvezi s terminskimi posli z delnicami elektropodjetij, razen kar je pozneje prebral v medijih.

Čeh je še dejal, da pri vsem skupaj ni imel občutka, da bi ga Raščan želel kakor koli prevarati, prav tako je zatrdil, da ga v prevzem ni silil. Raščan je ob tem še enkrat spomnil na pozneje devetkrat nižjo ceno, po kateri je Večer prevzel dejanski kupec, in zatrdil, da so sami ob morebitnem uspešnem prevzemu računali na vsaj štiri milijone evrov sinergijskih učinkov na letni ravni.

Sprva naj bi sodelovala Intera

O tem, da je bila sprva v igri za sodelovanje pri prevzemu tudi ljubljanska družba Intera v lasti Franca Bohneca, je na sodišču pripovedoval predstavnik te družbe Andraž Prelesnik, a dodal, da je šlo le za pogovore na načelni ravni, od katerih so pozneje zaradi negativnega poročanja medijev v zvezi s prevzemnimi načrti Dela Revij odstopili.

Nekdanji glavni tajnik Nove KBM Miha Šlamberger pa je pojasnil postopke glede odobritve poslov, kakršni so bili tudi omenjeni terminski. Kot je dejal, je o vseh poslih odločala uprava, na njihovo zahtevo pa so predlog pripravile strokovne službe, v tem primeru sektor za bančne investicije. Zakaj na osmih predlogih, ki so del obtožnice ni bilo nikoli podpisa vodje sektorja, Šlamberger ni vedel povedati.

Očitki o več kot milijonu evrov premoženjske koristi

Specializirano državno tožilstvo Kovačiču očita zlorabo položaja, ker naj bi z dvema posloma leta 2010 pridobil nekaj več kot milijon evrov premoženjske koristi družbi Kandela Mateja Raščana, ki mu obtožnica očita pomoč pri omenjenem kaznivem dejanju.

Kovačič naj bi kot predsednik uprave takrat še druge največje državne banke najprej sklenil posel, s katerim je Nova KBM od Kandele kupila delnice Elektra Ljubljana, Elektra Primorska in Elektra Celje za skupno 1,7 milijona evrov, pri čemer naj bi se zavedal, da je dejanska vrednost delnic nižja in da te sploh ne kotirajo na borzi. Za oba posla je banka še isti dan sklenila terminski pogodbi z družbama M&M Consulting in Vinag, ki naj za izpolnitev zavez sploh ne bi imeli dovolj denarja.