Po pisanju Dela je višje sodišče ugotovilo, da je nekdanji viški komandir policije nedvomno presegel mejo, ko je brskal in tako poizvedoval, kdo je posnel fotografijo golega trupla Saše Baričeviča, ki je zakrožila v javnosti.

Višje sodišče je s tem potrdilo sodbo ljubljanskega okrajnega sodišča, ki je obtoženemu izreklo štiri mesece pogojne zaporne kazni s preskusno dobo dveh let za neupravičeno osebno preiskavo, ki jo je zagrešil kot uradna oseba. Za nekdanjega komandirja je bilo obremenilno predvsem pričanje policistke, od katere je zahteval, da mu 15. februarja 2010 izroči telefon, ki ga je nato pregledal.

V svojem pričanju je policistka prepričljivo opisala dogodek, potrdile so ga tudi priče, sestavila je uradni zaznamek o dogodku in je bila zaradi njega po pripovedovanju drugih vidno prizadeta. Višje sodišče zato ni dvomilo, da se je dogodek pripetil ravno tako, kot ga je opisala, in ni sprejelo Maroltovih trditev, da je kazenski postopek posledica zarote tistih, ki so mu hoteli škodovati.

Nekdanji komandir in njegov zagovornik Franci Matoz sta v pritožbi zatrjevala, da ni šlo za neupravičeno osebno preiskavo, saj telefona, ki ga je policistka celo šla iskat, ni mogoče šteti med stvari, ki jih ima neupravičeno preiskani na sebi ali s seboj.

Vendar po mnenju višjih sodnikov ni nobenega dvoma, da je Marolt s tem, ko je pregledal policistkin telefon, kršil njeno pravico do zasebnosti, saj telefon v današnjih časih spada med osebne predmete. Z nadaljnjim pregledovanjem vsebine telefona pa je kršil ustavno pravico do komunikacijske zasebnosti.