Sin tožnice, Branko Štefančič iz Ajdovščine, je bil psihični bolnik in je bil že večkrat obravnavan v psihiatrični bolnišnici. Junija 2008 je večkrat po telefonu in osebno grozil zaposlenim v pisarni državnega tožilstva v Novi Gorici. Enkrat je tudi zagrozil, da se bo vrnil oborožen, zaradi česar je tožilstvo predlagalo psihiatrično obravnavo. Še isti dan je nato po Štefančiča prišlo več policistov, skupaj z zdravstveno ekipo.

Glede na policijsko poročilo je Štefančič zavrnil prostovoljni odhod v psihiatrično bolnišnico. Postal je razdražen in verbalno nasilen. Odrinil je zdravstvena tehnika, ki sta ga skušala prijeti za roke, nakar so ga policisti pritisnili na tla in vklenili. Zdravstveni tehnik mu je nato vbrizgal antipsihotično zdravilo in nato, ko so ga obrnili na trebuh, še eno zdravilo, ki naj bi ublažilo tresenje zaradi antipsihotičnega zdravila.

Nekaj trenutkov pozneje je Štefančič začel bruhati, kar je navzoči zdravnik pripisal posledicam napora. Zatem je medicinski tehnik ugotovil nepravilno bitje srca, nakar so ga morali začeti oživljati. Nekaj trenutkov pozneje je Štefančič umrl.

Smrt zaradi zadušitve
Slovenske oblasti so zatem izvedle preiskavo dogodka. Izvedenci so ugotovili, da je Štefančič umrl zaradi zadušitve, ker je vdihnil izbljuvek. Menili so, da intervencijska ekipa glede na njegovo agresivnost tega ni mogla preprečiti. Tožilstvo je nato septembra 2008 odločilo, da pogoji za kazenski pregon niso izpolnjeni.

Januarja 2009 je Štefančičeva mati vseeno vložila kazensko ovadbo proti policistom, ker da je njen sin umrl zaradi njihovega nepotrebnega in neprofesionalnega posredovanja. Junija 2009 je bila ovadba ovržena.

Štefančičeva se je nato pritožila na Evropsko sodišče za človekove pravice. Ob sklicevanju na 2. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki govori o pravici do življenja, je obtožila državo, da je odgovorna za smrt njenega sina, preiskava njegove smrti pa da je bila namenjena prikrivanju resnice in izogibanju odgovornosti. Sodniki v Strasbourgu so Štefančičevi pritrdili in ji zaradi kršitve 2. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah prisodili 36.000 evrov nepremoženjske odškodnine.