Čas neposredno pred volitvami je čas lepo zvenečih obljub. Mednje gotovo sodi tudi napoved SDS-a, da bo, ko pride na oblast, vsem učencem osnovnih šol od tretjega razreda dalje in vsem dijakom zagotovil brezplačno uporabo tabličnih računalnikov, s tem pa tudi odpravo delovnih zvezkov. Gre za konkretno in zanimivo obljubo, ki bi nedvomno lahko pripomogla k opremljenosti prihajajočih generacij za izzive digitalne ere, zato je vredna razmisleka. A so obljube in želje eno, izvedba pa, kot vedno, drugo.

Opravimo najprej s stroški takšnega projekta. Po podatkih ministrstva za izobraževanje je letošnje šolsko leto zaključilo 163.163 učencev. Če odštejemo prva dva razreda, je učencev, ki bi bili upravičeni do brezplačne uporabe tablic, približno 127 tisoč. Ob tem je bilo dijakov 76.714, kar skupaj nanese slabih 204 tisoč otrok. V SDS-u sicer niso pojasnili, ali bi omogočili vsakemu otroku uporabo svoje tablice, ali bi jih otroci delili. Ker pa hkrati omenjajo ukinitev delovnih zvezkov, sklepamo, da bi imel vsak učenec in dijak na voljo svojo tablico, kar posledično pomeni, da bi država priskrbela sredstva za nakup 204 tisoč tablic.

Cena? Prava malenkost.
V javnem zavodu Akademska in raziskovalna mreža Slovenije (Arnes) so za MMC pojasnili, da se v Sloveniji uporaba tabličnih računalnikov pri pouku že pilotno preizkuša. Kot pravijo, so bile za ta namen kupljene tablice v vrednosti od 300 do 500 evrov. Ker pa so razvoj tablic in razmere na trgu zelo dinamični, pravijo, "bi lahko grobo ocenili, da je danes mogoče kupiti tablico, ki bi bila primerna za uporabo v šoli, od približno 150 evrov navzgor". Preprost izračun pokaže, da bi 204.000 takšnih, cenejših tablic državo stalo 30,6 milijona evrov. SDS ob tem omenja "predvideni popust zaradi količine", ki pa je zgolj hipotetičen, v vsakem primeru pa v tem trenutku neznan. V stranki so sicer izračunali, da bi tablice stale prvo leto 48 milijonov, naslednja leta pa bi se strošek zmanjševal.

Na ministrstvu so medtem mnenja, da bi bili stroški neprimerno večji. Dejali so nam namreč, da bi bilo treba za tablice odšteti od 70 do 100 milijonov evrov, "odvisno od kakovosti tablice in načinov nabave".

A nakup tablic predstavlja le del stroškov takšnega podviga. Kot opozarjajo na Arnesu, je treba na stroške gledati širše. Omenjajo nujno vzpostavitev varnih in dovolj zmogljivih brezžičnih omrežij z dovolj zmogljivimi internetnimi povezavami, česar, kot opozarjajo, na številnih šolah še ni. Stroški, ki bi pri tem nastali, niso znani. Nezanemarljiv strošek bi predstavljala tudi vzdrževanje in nadomeščanje iztrošene opreme.

Potreben "celovit ekosistem"
Ideja, da postanejo otroci zgodaj vešči uporabe sodobne tehnologije, je prav gotovo smiselna, a na ministrstvu opozarjajo, da "take enkratne akcije niso uspešne, kar so pokazale izkušnje posameznih držav, ki so želele 'čez noč' informatizirati vzgojno-izobraževalni proces samo z nabavo opreme in torej neuspešno". Tudi na Arnesu izpostavljajo, da je "vrednost tablic v šoli težko oziroma nemogoče ocenjevati brez celovitega ekosistema, ki resnično omogoča njihovo uporabo pri pouku". Tablice same po sebi so namreč ničvredne, saj so za njihovo uporabnost potrebne njim namenjene storitve in vsebine, kot so e-učbeniki.

V SDS-u poudarjajo, da so elektronski učbeniki na področju naravoslovja že nastali. Razvil jih je Zavod RS za šolstvo v sodelovanju s fakultetami in učitelji praktiki, pravijo in dodajajo, da so nekatere založbe uspešno razvile tudi druge učbenike. Tudi na zavodu za šolstvo so sporočili, da veliko število aplikacij in e-vsebin že obstaja. Za ministrstvo je tako "zagotovo ena izmed prednosti tudi lažja šolska torba, ki je tudi eden izmed ciljev".

Tablice je treba znati uporabljati
S tablicami je treba tudi znati delati, kar ne velja le za otroke, pač pa tudi za pedagoge. V SDS-u sicer menijo, da "za učitelje, ki so vendarle nadpovprečno izobražen kader, prilagoditev na uporabo tablic ne bi smela povzročati nobenih težav", a takšno izobraževanje bi vsekakor stalo.

"E-vsebine omogočajo drugačen način učenja, tudi kakovostnejšega samoučenja, posledično pa prinašajo spremenjen pouk, drugačne pristope in spremembe v učiteljevi dosedanji praksi poučevanja," opozarjajo na Zavodu RS za šolstvo. Na Arnesu še izpostavljajo, da se "ob tem še razvijajo in vrednotijo nove učne metode, pa tudi učinki dejanske rabe tablic v razredu".

Kaj pravi praksa?
Uvajanje informacijsko-komunikacijske tehnologije v izobraževanje ni novost. Kot pravijo na ministrstvu, se s tem ukvarjajo že od leta 1993. Tudi tablice v šoli niso nekaj novega. Njihova uporaba se pilotno izvaja na približno 20 šolah, pravijo na ministrstvu. Med njimi je osnovna šola Prule, ki ima s tablicami konkretne, večletne izkušnje.

Ravnatelj OŠ Prule Dušan Merc je dejal, da so spoznali tudi negativne strani uporabe tablic, zato jih uporabljajo "kot motivacijsko sredstvo, kot pripomoček". Klasični šolski procesi, naučiti otroka pisati in računati, so zato izvedeni klasično, pravi Merc, "tablični računalniki v povezavi z interaktivnimi tablami in primernimi programi pa so lahko po vseh klasičnih postopkih dopolnitev".

Na pristojnem ministrstvu medtem poudarjajo, da informacijsko-komunikacijska tehnologija "ni samo orodje, ampak je del odprtega učnega okolja," zaradi česar je "vloga učitelja še toliko bolj pomembna in spreminja vlogo iz podajalca znanja v koordinatorja, usmerjevalca in motivatorja pridobivanja kompetenc ter tistega, ki učencem pomaga pri vrednotenju pridobljenih informacij iz različnih virov".

Tudi učenčeva vloga je dejavnejša, poudarjajo, saj je na tablici ves čas dejaven in ne le posluša ali prepisuje. "Pri tem pa je treba razvijati predvsem življenje v fizičnem in ne virtualnem svetu. Tablice so torej le del učnega okolja, ki ne sme postati samo virtualno okolje, saj je za celovit razvoj posameznika pomembno bivanje v fizičnem svetu," so stvarni na ministrstvu.

Lepa obljuba, ampak ...
Tisti, ki bi se jih uresničitev te obljube najbolj dotaknila, učitelji in učenci ter dijaki torej, pa so glede nje tudi najbolj skeptični. V Sindikatu vzgoje in izobraževanja sicer pozdravljajo napoved o uvedbi tablic v osnovne in srednje šole, je za MMC dejal glavni tajnik Sviza Branimir Štrukelj, ob tem pa si težko predstavlja, kako bo SDS obljubo uresničil, "glede na dejstvo, da ista stranka, ki napoveduje nakup tablic, zadnja leta poziva k zniževanju stroškov v izobraževanju in celotnem javnem sektorju ter se zavzema za splošno zniževanje davkov".

Za mnenje smo prosili tudi Dijaško organizacijo Slovenije (DOS). Tudi dijaki podpirajo uvedbo tablic kot "interaktivnih sredstev, ki bi še dodatno popestrila pouk in posledično povečala zanimanje dijakov in dijakinj za usvajanje nove snovi." Ob tem pa opozarjajo, da bi lahko SDS to obljubo uresničil že, ko je bil na oblasti. Predsednik DOS-a Klemen Peran je še poudaril, da bi bilo treba srednješolski sistem v celoti osvežiti, "učinkovitejši in boljši pa je lahko tudi brez tabličnih računalnikov".

Za subvencioniran prevoz denarja ni, za tablice pa je?
V DOS-u pa so vso debato okoli brezplačnih tablic postavili v širši družbeni kontekst. Želijo si namreč, "da bi stranke, preden osnovnošolcem in dijakom ponujajo luksuzne tablične računalnike, nahranile številna lačna usta in zagotovile več denarja za štipendije nadarjenih in socialno ogroženih mladih". "Od praznih neobvezujočih obljub dijaki pač ne moremo živeti," je sklenil Peran.

Ko postavimo obljubo o več kot 100 milijonov evrov vredni uvedbi tabličnih računalnikov ob bok nedavnim zapletom s paničnim iskanjem 13 milijonov evrov za zagotovitev nujno potrebnih subvencij za prevoz za dijake in študente do konca šolskega leta, vidimo, kako resnično fantazijski je vsakokratni čas pred volitvami.