Čeprav bi morala biti uvedba nadzora na notranjih schengenskih mejah izjemen, skrajen in časovno strogo omejen ukrep, šesterica držav schengenskega območja ta nadzor podaljšuje že štiri leta.

Tri nordijske države – Švedska, Danska in nečlanica EU-ja Norveška – kot razlog navajajo varnostne razmere v Evropi oziroma resne grožnje javnim politikam, Francija ga utemeljuje s teroristično grožnjo in razmerami na zunanjih mejah, Nemčija in Avstrija pa z migracijami in notranjo varnostjo.

Slovenija že vseskozi ponavlja, da nadzor na slovensko-avstrijski meji ni utemeljen in je zato neupravičen. Trdi, da razmere na zunanji schengenski meji povsem obvladuje. To kaže tudi podatek, da je v prvih treh mesecih tega leta od avstrijskih organov sprejela le 15 vrnjenih migrantov.

Tudi v Evropski komisiji so dobro seznanjeni s temi očitki. Pojasnjujejo, da je uvajanje mejnega nadzora v pristojnosti držav članic. Komisija lahko zgolj poda mnenje glede posameznega ukrepa, v katerem oceni njegovo potrebnost in sorazmernost, ne more pa preprečiti njegove uveljavitve.

Čeprav marsikje za mejni nadzor ni objektivnih razlogov, ga vlade in institucije dopuščajo, ker je tudi odgovor na bojazni ljudi in notranjepolitične potrebe. Če so v Avstriji res problem sekundarne migracije, bi bilo namreč bolj smiselno, da bi nadzor uvedli na meji z Italijo, ne pa s Slovenijo in Madžarsko. Avstrijska vlada sicer trdi, da bodo notranji nadzor izvajali, dokler ne bodo ustrezno zavarovane zunanje meje Unije. Kdaj bo to, ni jasno. Je pa nedavno Unija potrdila postopno oblikovanje stalne evropske mejne straže z 10.000 pripadniki do leta 2027.
Zagotovitev dobrega delovanja schengenskega območja je tudi ena od prednostnih nalog za prihodnje petletno obdobje po evropskih volitvah.