Barroso je po volitvah že potrdil, da se bo potegoval za drug mandat na čelu Evropske komisije. Foto: EPA
Barroso je po volitvah že potrdil, da se bo potegoval za drug mandat na čelu Evropske komisije. Foto: EPA
EU je dobil velik udarec na Irskem, kjer so volivci glasovali proti Lizbonski pogodbi, ki bi uvedla novo institucionalno ureditev. Foto: EPA
Turčija si želi vstopiti v EU, a ji bodo vrata še kar nekaj časa, kot kaže, ostala zaprta. Foto: Reuters
Jose Manuel Barroso in Nicolas Sarkozy
Barrosu mnogi očitajo, da je lutka v rokah Francozov, Nemcev in Britancev. Foto: EPA
Barroso v pogovoru z Jacquesom Delorsom, ki je bil predsednik Evropske komisije med letoma 1985 in 1995. Foto: EPA

Zmaga konservativcev na evropskih volitev mu je na široko odprla vrata v boju za drugi mandat. Ga bo res osvojil in ali si ga zasluži? Na prvo vprašanje je odgovor skoraj zagotovo, saj je za zdaj edini kandidat. “Počaščen sem, da me je predsednik Evropskega sveta vprašal, ali lahko zapiše moje ime v boju za drugi mandat,” je sporočil danes. “Privolil sem.” V skladu s pravili EU-ja predsednika komisije izbere 27 voditeljev držav članic. Nekateri izmed njih Barrosa, ki se mu bo mandat iztekel novembra, podpirajo že v temeljih, drugi menijo, da ni primernejšega kandidata, skoraj nihče pa mu ne nasprotuje. Kandidata mora potem sicer potrditi še parlament, kjer ima, kot kažejo izidi volitev, desnica večina, zato potrditev ne bi smela biti ovira.

Med najodmevnejšimi zadevami v Barrosovem mandatu so bila turška prizadevanja za članstvo v EU-ju, reforma evropskih institucij -Lizbonska pogodba ni bila potrjena v vseh državah, kar je EU pahnilo v institucionalno krizo, Bolkensteinova direktiva o enotnem trgu znotraj EU-ja Lizbonska strategija, sistem Galileo in ustanovitev evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo.
Glede vprašanja, ali si 53-letni Potrugalec, sicer nekdanji portugalski premier, zasluži še en mandat, pa so mnenja deljena. Financial Times je pred kratkim objavil oceno Barrosa, v kateri je avtor Barrosa označil za najšibkejšega predsednika komisije doslej in ga imenoval “neuspešni mož, ki mu primanjkuje političnega poguma.” Francoski levičarji mu očitajo, da je anglo-ameriški križar za deregulacijo, in ga imajo za glavnega krivca, da se je evropski finančni sistem znašel na robu zloma. V Belgiji in manjših članicah EU-ja ga vidijo kot komisarja, ki žrtvuje širše dobro na račun dobrih odnosov s Francijo, Nemčijo in Veliko Britanijo, torej z najvplivnejšo trojico.

Kdo je Barroso?
53-letni Portugalec z dvojnim državljanstvom, portugalskim in brazilskim, je pravnik z magisterijem iz ekonomskih in družbenih ved. Svojo kariero je začel kot asistent profesor na pravni fakulteti v Lizboni, pozneje pa postal direktor oddelka za mednarodne odnose na univerzi Lusiada.

Leta 1992 je prevzel vodenje zunanjega ministrstva, po porazu na volitvah leta 1995 pa je deloval kot član opozicije in postal vodja parlamentarnega odbora za mednarodne odnose. Leta 1999 je postal vodja opozicijske stranke PSD, ki je potem na volitvah leta 2002 zmagala, sam pa je postal premier. Od julija 2004 je na čelu Evropske komisije.

Uspešna kampanja za jesen
Nekateri menijo, da je Barroso že pred volitvami “tekal” po Evropi in prepričeval vse, da je najboljši kandidat, in da dejansko ni več mogoče reči, za kaj se zavzema. Še več, ostri kritiki nadaljujejo, da kaj drugega ni mogoče pričakovati od študenta, ki se je nekoč zavzemal za pravice proletariata, potem pa brez težav “zdrknil” v naročje prostotrgovinske desne sredine. Najostrejše besede zoper Barrosa pa padajo glede njegovega boja proti recesiji: številni mu očitajo, da je bil, skupaj s komisarji, ob izbruhu finančne krize jeseni, “fizično sicer prisoten, a dejansko odsoten”.

Med predlogi za imena kandidatov, ki bi lahko zamenjali Barrosa, se omenjajo: Pascal Lamy, predsednik Svetovne trgovinske organizacije, Margot Wallström, članica komisije, Guy Verhofstadt, nekdanji belgijski premier, in britanski zunanji minister David Miliband.
Njegovi podporniki seveda trdijo drugače. Ann Mettler, izvršna direktorica na Lizbonskem svetu, think tanku, ki podpira gospodarsko reformo v EU-ju, Barrosa sicer opisuje kot “vplivnega potrošniškega prvaka” in “zagovornika inovacij”. “V Bruselj ste pripeljali spremembo, in za to mesto je to velik dosežek,” mu je nedavno polaskala. Tako očitne podpore pa Barroso ne uživa niti med večino svojih podpornikov, ki mu sicer priznavajo, da je najučinkovitejši predsednik od Jacquesa Delorsa, ki je komisijo vodil med letoma 1985 in 1995.

Med Barrosove največje dosežke štejejo prizadevanja za sprejetje zakonodaje na področju izrabe energije in boja proti podnebnim spremembam. Barroso je moral, v nasprotju z Delorsom, “uravnavati” želje 27 držav oz. 27 komisarjev, kolikor jih ima zdaj komisija. S centralizacijo je poenostavil sprejemanje odločitev, saj se je tako izognil metanju polenom pod noge in s tem pokazal naslednjim komisarjem, kako se streže stvarem, menijo njegovi podporniki.

Marioneta v rokah velikih?
Politični poznavalci ocenjujejo, da igra Barroso takšno vlogo, ki mu jo velika trojica (Nemčija, Velika Britanija in Francija) dopušča, in opozarjajo, da se pomen in vloga Evropske komisije zmanjšujeta vse od Delorsa dalje. Ključna razlika v med vodenjem komisije v času Barrosa in Delorsa so odnosi med Francijo in Nemčijo. Med Delorsovim vodenjem sta namreč takratna voditelja Helmut Kohl in Francois Mitterand delila njegovo vizijo evropske povezave, medtem ko danes med Angelo Merkel in Nicolasom Sarkozyjem o tem ne moremo govoriti.

Ksenja Tratnik (povzeto tudi po Finacial Timesu in EU Observerju)