Prebivalci Evropske unije praznujemo 9. maja dan Evrope. Na ta dan je leta 1950 francoski zunanji minister Robert Schuman predstavil deklaracijo, s katero je evropske države pozval k združevanju proizvodnje premoga in jekla.

Deklaracija je bila leto pozneje udejanjena v Evropski skupnosti za premog in jeklo, iz katere sta se pozneje razvili Evropska gospodarska skupnost in Evropska unija.

Ob tem prazniku smo se na MMC-ju pogovarjali z Andrejem Beloglavcem, vršilcem dolžnosti vodje Predstavništva Evropske komisije v Sloveniji.

Večina javnosti ne pozna najbolje nalog Predstavništva Evropske komisije v Sloveniji. Lahko zato najprej pojasnite, kakšni so vaši cilji in naloge?

Kot pove že naše ime, najprej predstavljamo Evropsko komisijo, ki je ena izmed institucij Evropske unije. Torej ne predstavljamo Evropske unije v celoti. Med drugim zagotavljamo nemoten pretok informacij med Brusljem in Ljubljano in tudi Ljubljano in Brusljem, torej v obe smeri.

Naše delo lahko pravzaprav razdelim v tri glavne sklope. Prvo je delo z mediji. Smo glavna točka za informacije medijem o evropskih pobudah in politikah EU-ja nasploh. Komuniciramo tudi z državljani, torej z zainteresirano javnostjo, predvsem o temah, ki so jim blizu. Včasih je komuniciranje iz Bruslja potekalo od zgoraj navzdol. Sprejeli smo določene odločitve, dobre za državljane, in mislili, 'saj bodo že sami razumeli'. Zdaj pa se zelo pazi, da se to sporočilo prilagodi lokalnemu okolju.

Tretja glavna naloga pa je obveščanje sedeža o tistih dogajanjih v Sloveniji, ki so lahko zanimiva na evropski ravni.

Ste zadovoljni z medijsko pozornostjo, ki jo prejema vaše predstavništvo? Zdi se, da je bilo ob pridruževanju Slovenije EU-ju delovanje veleposlanika EU-ja v Sloveniji in vodje delegacije Evropske komisije Erwana Fouereja bolj na očeh javnosti kot zdaj vaše delovanje.

Takrat je šlo za zgodovinske trenutke. Slovenija se je približevala in priključila EU-ju, bil je čas referenduma o vstopu v EU, tako da je normalno, da je bila pozornost tudi na posamezniku, ki je predstavljal institucijo, veliko večja, kot je danes. Takrat smo imeli tudi vlogo pri dodeljevanju sredstev EU-ja, ki je danes nimamo.

Po drugi strani pa imam občutek, da se je poznavanje institucije okrepilo, če sodim po obsegu dela, ki ga imamo. Recimo glede na število stikov z mediji, ki se obračajo na nas o politikah Evropske komisije in EU-ja, in število pisem državljanov, ki jih dobimo o raznih politikah, včasih pa tudi o stvareh, za katere nism pristojni. Na področju sodstva recimo dostikrat državljani pišejo in bi radi, da interveniramo v njihove konkretne zadeve. Iz tega vidika imam občutek, da sta komisija in predstavništvo bolj prepoznavna kot včasih. Mogoče ne posameznik sam, institucija v celoti pa ja.

Posvetimo se še nekoliko sami instituciji Evropske unije. Začetek evropskega združevanja se pogosto povezuje s šibkostjo evropskih držav po drugi svetovni vojni - kot posledica izgube kolonij in same vojne. Kateri procesi so narekovali združevanje evropskih držav? Je bila to ravno šibkost evropskih držav po koncu vojne in na drugi strani močna Sovjetska zveza, ki jih je ogrožala?

Razlogov je veliko, geopolitičnih in drugih. Če jih zreduciramo na najpomembnejšega in zame še vedno najbolj veljavnega - ustanovitelji, v prvi vrsti Schumman, so 9. maja 1950 podali deklaracijo, katere prvi in osnovni namen je bil, da se prepreči, da bi se vojna ponovila na naši celini. Ne toliko proti Sovjetski zvezi, ampak prav med državami članicami. Prvi poziv je bil, da bi Francija in Nemčija ter preostale države, ki bi to želele, postavile pod visoko neodvisno avtoriteto svoje industrijske zmogljivosti za proizvodnjo orožja, torej jeklo in premog.

Iz tega se je razvil koncept skupnosti in unije. Za mene osebno ostaja to še zmeraj glavni razlog za obstoj EU-ja, ki se je razvijal seveda na veliko drugih področjih, kot so notranji trg in tako naprej. Če pa gremo nazaj na osnovo, je EU še vedno najboljša zavarovalna polica za mir na tej celini. Mogoče se nam to danes zdi samoumevno, nam v Sloveniji mogoče malo manj, ker smo videli, kaj se je dogajalo v naši bližnji soseščini, ampak to, da se na tej celini države, ki so članice Unije, od takrat, ko so postale članice, niso več bojevale med sabo, je ogromen dosežek.

Če pomislimo, da so se ti procesi integracije začeli samo pet let po drugi svetovni vojni, vidimo, da gre za zares velik vizionarski projekt. Mogoče je dobro, da imamo to nekje v ozadju, tudi kadar kritiziramo Unijo, upravičeno ali neupravičeno, in da se spomnimo, zakaj je Evropska skupnost in pozneje Evropska unija sploh nastala.

Menite, da je Evropska unija izpolnila svoj cilj in se "zasidrala" v zavesti prebivalcev? Zdi se namreč, da ljudje ne čutijo pripadnosti EU-ju, temveč se še zmeraj identificirajo zgolj z nacionalno pripadnostjo.

V prvi vrsti gre za zvezo držav članic. Tako so se odločile države članice same. Lahko bi celo paradoksalno rekel, da se je Unija toliko zasidrala v zavest državljanov, da jo vzamejo kot nekaj samoumevnega. Tudi vse pozitivne stvari, ki jih prinese, od schengenskega območja, evra, notranjega trga, možnosti potovanj brez potnih listov, šolanje v tujini in vse to, so kot nekaj čisto samoumevnega. S tega vidika so se poistovetili z Evropsko unijo in to nekako dali na stran.

Po drugi strani pa kot ljudje zmeraj delujemo na različnih ravneh. Konec koncev tudi v posameznih državah lahko rečemo, da ljudje niso zmeraj poistoveteni z lastno državo. Imamo tudi lokalno raven, mesto proti mestu, dostikrat tudi vas proti vasi. Skratka, vsak ima neko svojo pripadnost. Jaz jo, recimo, izražam z navijanjem v nogometu oz. v športu na splošno. Je pa res, da smo še daleč od skupnega občutka pripadnosti Evropski uniji in da imamo na tem področju še veliko dela.

Ena glavnih tem v EU-ju je tudi njeno širjenje. Zakaj Evropska unija sprejema države kandidatke, ki več kot očitno ne izpolnjujejo nekaterih evropskih standardov, npr. Bolgarijo in Romunijo? Gre tukaj zgolj za geopolitične interese EU-ja?

Širitev je proces, ki je izključno v rokah držav članic, tudi Slovenije, konec koncev. Države članice so tiste, ki se pogajajo. Postavljajo tudi kriterije, seveda skupaj z Evropsko komisijo, in pazijo na to, da se ti kriteriji izpolnjujejo. Ti kriteriji pa se spreminjajo od širitve do širitve. Gre za to, da se tudi učimo iz vsake nadaljnje širitve. Je pa res, da se je po nekaj letih navdušenja za širitev situacija v Evropi malenkost spremenila in tega velikega navdušenja za nadaljnjo širitev trenutno ni.

Zdaj, v času krize, v nekaterih članicah EU-ja (Grčiji, Portugalski, Irski), prihaja v ospredje razmišljanje o nadaljnji usodi EU-ja: Kaj menite, lahko te krize razrahljajo vezi med članicami ali jo še tesneje povežejo? Lahko pride do, kot se že dalj časa govori, o Evropi dveh hitrosti?

Evropa dveh hitrosti je že realnost, v smislu, da imamo tudi znotraj sedanjega sistema Evropske unije cel kup raznih povezav, kjer niso vse države članice skupaj, npr. schengensko področje, evro in razne pobude. Evropa dveh hitrosti je dejstvo. Če mislite s tem neki notranji razpad, je to druga zgodba. Lahko vidimo, da imamo v tem trenutku krize paradoksalno situacijo, ko so se po eni strani težnje za sebično obnašanje, če lahko tako rečem, znotraj posameznih držav, okrepile, češ, mi ne bomo zdaj pomagali Grkom ali Portugalcem.

Po drugi strani pa se slišijo vedno večje zahteve, naj EU reši te probleme. Države članice so še bolj povezale med seboj, npr. z evropskim semestrom, s tem da se še bolj usklajujejo gospodarske politike in tako naprej. Tukaj imamo dve protislovni težnji. Če pogledam konkretno, pa so se države v tem obdobju dejansko še bolj združile, kar se tiče skupnih politik.

Če pogledamo še bolj dolgoročno ... kakšen bo nadaljnji razvoj Evropske unije? Ali ji morebiti čez nekaj desetletij preti razpad, kot napovedujejo nekateri, ali bomo, ravno nasprotno, živeli vsi Evropejci v eni državi, imenovani Združene države Evrope?

Težko špekuliram, ker tudi zgodovinarji ne znajo povedati, kaj se bo zgodilo. Po navadi pogledajo nazaj, kaj se je zgodilo in razložijo, zakaj se je to moralo zgoditi. Razvoj je dostikrat odvisen od kakšnih večjih dogodkov, ki jih nihče ne more predvideti. Dejstvo je, da Evropska unija bo razpadla. Če bo to čez petdeset tisoč let, štirideset tisoč, tisoč ali petdeset let, ne morem povedati. Vse ureditve v zgodovini so se spremenile. Razpadla bo. Sam mislim, da to ne bo v bližnji prihodnosti.

Za eno stvar sem pa res prepričan. Takrat, ko bo razpadla, to ne bo vesel dan za Evropo in za njen razvoj. Zgodovina se premika nelinearno. To ni tako, da gremo iz ene oblike v še boljšo obliko in tako naprej. Če pogledamo nazaj, vidimo, da so lahko tudi veliki padci. Jaz imam EU še vedno za največjo zavarovalno polico proti vojni in me zelo skrbi, kaj se bo zgodilo, pa tudi če bo to čez sto let. Res pa je, da se Evropska unija gradi korak za korakom, kot je že na začetku rekel Schuman. To nam kljub težavam trenutno še vedno uspeva.

9. maj je v zavesti Slovencev bolj povezan s praznovanjem dneva zmage in koncem druge svetovne vojne, ne pa z dnevom Evrope. Zakaj menite, da je tako? Ali lahko dan Evrope pride iz pod "sence" dneva zmage?

To, da je v Sloveniji tako, je popolnoma razumljivo. Dan Evrope praznujemo letos komaj osmič, čas, ki pa je pretekel od druge svetovne vojne, pa je veliko daljši. Je pa zanimivo, da ta dva praznika simbolno sovpadata. Oba sta v resnici povezana z drugo svetovno vojno. Dan zmage v Sloveniji in tudi, kot sem prej razložil, Schumanova deklaracija, ki je bila povezana tudi zato, da bi se preprečilo ponovne vojne in smrti na evropski celini. Sam vidim povezavo med tema dvema praznikoma. Kdaj bo pa dan Evrope postal pomembnejši, res težko napovem. Mislim pa, da lahko brez težav skupaj praznujemo oba dneva.