Hrvaška pridno nadaljuje pogajanja za pridružitev Evropski uniji, a sta jo zaradi takšnih ali drugačnih razlogov prehiteli Bolgarija in Romunija, ki bosta z vstopom v povezavo 1. 1. 2007 zapolnili še zadnji dve mesti, ki sta po pogodbi iz Nice na voljo. Zdajšnja ureditev je nastavljena za EU-27, medtem ko bo morala naša južna soseda počakati na institucionalno reformo.

To je na glas poudarjal Rehn, a se v to ni poglabljal, saj navsezadnje to niti ni njegova naloga. Vsekakor pretanek led za Rehna, ki dobro ve, kako je šlo s pogajanji o ustavni pogodbi, ki je bila naposled zavrnjena, in da je pot do nove pogodbe med 27 članicami o ureditvi in deljenju moči še dolga, mukotrpna in predvsem v znamenju populizmov, ki so v Evropi vedno bolj priljubljeni. Če ne drugega, vsaj na domačih političnih prizoriščih.

Hrvaška s problemi Romunije in Bolgarije
Rehn se je bolj osredotočil na hrvaški napredek, ki na prvi pogled spominja na napredek Bolgarije in Romunije; komisar je namreč tudi za Hrvaško dejal, da sta največja problema korupcija in organiziran kriminal, a optimistično pripomnil, naj se le podvizajo, da komisiji in članicam, ki na koncu "požegnajo" vstop, ne bo treba mahati s kakšnimi omejitvenimi klavzulami.

Barroso se je opekel
Se pa je pri nacionalnem hrvaškem ponosu bolj opekel predsednik komisije Jose Manuel Barroso. Sicer je dejal, da datuma nove širitve ne prelagajo, a je odgovornost preložil na članice, ki se morajo čim prej dogovoriti in doseči preboj pri ustavni pogodbi, sicer bi bil vstop novih članic precej tvegan. Hrvaška, ki računa na vstop konec tega desetletja, je dobila jasen signal, da v EU ne bo prišla po načrtih, če ne bo dogovora. S strani Hrvaške je bilo tako slišati celo izjave, da Barroso ni tisti, ki odloča o vstopu Hrvaške v EU.

Izračun ne kaže dobro
Pa si poglejmo račun. Nemci predsedujejo Uniji prvo polovico leta 2007. Svoj predlog, za katerega se še ne ve, kakšen bo, bodo podali konec predsedovanja in ga predali manjšim članicam - najprej Portugalski in nato Sloveniji, ki bo zaključila predsedovanje konec junija 2008. Zatem krmilo prevzame Francija, po možnosti z Nicolasom Sarkozyjem na čelu, ki ga že vsi proglašajo za naslednika Jacquesa Chiraca. Sarkozy je že predlagal "svojo ustavo", ki jo bo verjetno treba uskladiti z nemškim predlogom. Da bo leto in pol, ko se bo že obrnilo leto 2010 - cilj hrvaške vlade za vstop, dovolj za to uskladitev in nato lobiranje pri vseh članicah, da je ta predlog res tisto, kar EU potrebuje, se sliši malce neverjetno, a dosegljivo, čeprav Evropa neverjetnega delovanja do zdaj ni ravno pokazala.

S tem izračunom se vsekakor ne bi strinjal Vladimir Drobnjak, hrvaški pogajalec z EU-jem, ki je v svoji izjavi nakazal, da je to leto in pol čisto dovolj, zato ga izjave Barrosa ne skrbijo.

Javno mnenje proti elitam
Je pa tu še en vidik hrvaškega vstopa - javno mnenje. Če že politična in tudi ekonomska elita na vse kriplje silita v Evropo, pa se proti temu obrača javno mnenje, ki nenehno upada. V javnomnenjski raziskavi Mednarodnega republikanskega inštituta, ki jo je objavil hrvaški časopis Novi list, je vstop v EU podprlo 48 odstotkov vprašanih, 46 pa jih je bilo proti.