SVET EU-ja
Svet Evropske unije zastopa posamezne države članice EU-ja in je glavni zakonodajni organ in organ odločanja v EU-ju. Njegovih sestankov se udeležuje po en minister iz vsake članice, odvisno od teme, ki je na dnevnem redu. Če svet na primer razpravlja o kmetijstvu, se bodo sestanka udeležili kmetijski ministri iz vsake članice in svet se bo takrat imenoval svet za kmetijstvo.

Najpomembnejši svet je svet za splošne zadeve in zunanje odnose, saj poleg svojega dela na zunanjem področju usklajuje tudi delo vseh drugih ministrskih srečanj. Njegovih sestankov se zato lahko udeleži kateri koli minister iz posamezne vlade.

Svet EU-ja je ena institucija, razdeljena na devet različnih področij:

• Splošne zadeve in zunanji odnosi
• Ekonomske in finančne zadeve
• Pravosodje in notranje zadeve
• Zaposlovanje, socialna politika, zdravje in potrošniške zadeve
• Konkurenčnost
• Promet, telekomunikacije in energija
• Kmetijstvo in ribištvo
• Okolje
• Izobraževanje, mladi in kultura

Šest ključnih področij delovanja Sveta EU-ja:

• Sprejemanje evropskih zakonov (večino zakonov mora potrditi tudi Evropski parlament)
• Usklajevanje širših ekonomskih politik članic
• Sklepanje mednarodnih sporazumov med EU-jem in drugimi državami ali mednarodnimi organizacijami
• Potrjevanje proračuna EU-ja (skupaj z Evopskim parlamentom)
• Razvoj skupne zunanje in varnostne politike
• Usklajevanje sodelovanja med nacionalnimi sodišči in policijami v kazenskih zadevah

Svetu EU-ja vsakih šest mesecev predseduje druga članica, t. i. rotacija predsedovanja pa je vnaprej določena. Prvih šest mesecev leta 2005 je svetu predsedoval Luksemburg, drugih šest mesecev pa Velika Britanija. Sledita Avstrija in Finska. Ko se med predsedovanjem Velike Britanije sestane, na primer, svet za kmetijstvo, mu predseduje britanski kmetijski minister, če se sestane svet za okolje, britanski okolijski minister itd. Predsedstvu pomaga pri delu generalni sekretariat, ki zagotavlja nemoten potek dela sveta na vseh ravneh.

Od leta 1999 je generalni sekretar Javier Solana, ki je obenem tudi visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko EU-ja. Vsaka članica ima v Bruslju tudi svoje stalno predstavništvo, na čelu katerega je stalni predstavnik oz. veleposlanik. Ti se vsak teden sestajajo v okviru odbora stalnih predstavnikov in tam pripravljajo delo sveta.

Sprejemanje odločitev
Odločitve v svetu se sprejemajo z glasovanjem, pri čemer mora biti večina odločitev sprejeta s kvalificirano večino. Odločitve na bolj občutljivih področjih, kot so skupna zunanja in varnostna politika, obdavčevanje, azilna politika in politika priseljevanja, pa morajo članice sprejeti soglasno.

Vsaka članica ima v svetu določeno število glasov, odvisno od števila njenih prebivalcev. Skupno število glasov je 321, največ, 29, pa jih imajo Nemčija, Francija, Italija in Velika Britanija. Kvalificirana večina je dosežena, če se z odločitvijo strinjata dve tretjini članic in je najmanj 232 glasov za (72,3 odstotka vseh glasov). Posamezna članica lahko zahteva tudi potrditev, da glasovi predstavljo najmanj 62 odstotkov vseh prebivalcev EU-ja.

EU-PARLAMENT
Evropski parlament zastopa državljane EU-ja in je edini organ Evropske unije, ki je neposredno izvoljen. Šteje 732 članov in ima pooblastila in pristojnosti na treh področjih:

• v zakonodajnem postopku
• pri sprejemanju proračuna
• pri nadzoru

Zakonodajna vloga
Evropski parlament ne sprejema zakonodaje na vseh področjih, saj so nekatera izključno v pristojnosti državnih zakonodajnih teles. Taka področja so, na primer, šolstvo, zdravstvo in stanovanjska politika. Na nekaterih področjih, kot so področje davkov ali letni pregled cen kmetijskih pridelkov, lahko daje parlament svetu EU-ja le posvetovalno mnenje.

Na drugih področjih pa ima parlament ključno vlogo pri sprejemanju zakonodaje, ki neposredno vpliva na življenje Evropejcev. Med to sodijo na primer zakoni glede svobodnega gibanja delavcev, ustvarjanja notranjega trga, raziskav in tehnološkega razvoja, okolja, varstva porabnikov, izobraževanja, kulture in zdravstva.

Pri teh zakonih gre za postopek soodločanja med Evropskim parlamentom in Svetom EU-ja. To pomeni, da oba organa sodelujeta pri izdelovanju zakonov v več stopnjah, dokler ne dosežeta sprejemljivega soglasja, podobno kot v političnih sistemih z dvodomnim zakonodajnim telesom. Odločitve ne more biti, če se eden izmed organov z njo ne strinja.
Obstajajo tudi zakonodajna področja, pri katerih mora parlament dati svoje privoljenje, ne more pa vplivati na vsebino takih zakonov. Taka področja so sprejem novih članic, določanje pristojnosti Evropske centralne banke, imenovanje članov komisije …

Sprejemanje proračuna
Parlament si s Svetom Evropske unije deli pooblastila glede sprejemanja proračuna in ima zadnjo besedo pri večini odhodkov v letnem proračunu, kot so, na primer, sredstva za manj razvite regije in sredstva za izobraževanje za zmanjšanje nezaposlenosti. Pri odhodkih za kmetijstvo, ki predstavljajo okoli polovica proračuna Evropske unije, lahko parlament predlaga spremembe, zadnjo besedo pa ima svet.

Parlament lahko proračun tudi zavrne, nato pa se proračunski postopek začne znova, kar se je do zdaj zgodilo dvakrat. Od leta 1986 je letna poraba Evropske unije del večletnih načrtov ali finančnih perspektiv, ki jih skupaj sprejemata svet in parlament.

Nadzor
Parlament izvaja demokratični nadzor nad vsemi dejavnostmi Unije, za kar lahko oblikuje začasne preiskovalne odbore. Neposreden politični nadzor ima parlament nad Evropsko komisijo. Tako z glasovanjem potrdi predlaganega predsednika komisije in nato po parlamentarnih zaslišanjih še celotno komisijo. Parlament lahko z glasovanjem o nezaupnici komisiji, ki jo potrdi absolutna večina poslancev z dvema tretjinama glasov, komisijo prisili k odstopu.

Evropski poslanci lahko Evropski komisiji in Svetu Evropske unije postavljajo pisna in na plenarnih zasedanjih parlamenta tudi ustna vprašanja, poleg tega morata komisija in svet parlamentu izročati številna poročila o svojem delovanju. Prav zavrnitev poročila o porabi je vodila k odstopu Evropske komisije pod vodstvom Jacquesa Santerja leta 1999.

Delovanje

Evropski parlament deluje na treh lokacijah:

• v Strasbourgu v Franciji potekajo vsak mesec en teden plenarna zasedanja
• v Bruslju v Belgiji potekajo dodatna delna zasedanja in sestanki parlamentarnih odborov
• v Luksemburgu je generalni sekretariat parlamenta (sedež upravnih enot)

V Evropskem parlamentu poslanci ne zastopajo interesov države, iz katere prihajajo, temveč politične skupine, katere člani so. Zdaj ima parlament sedem političnih skupin in nekaj neodvisnih poslancev.

Parlamentu predseduje predsednik, ki nadzoruje vse dejavnosti parlamenta in njegovih teles in predstavlja parlament, še posebej v mednarodnih odnosih. Predsedstvo je upravno telo, ki je odgovorno za proračun parlamenta in njegove administrativne, organizacijske in kadrovske zadeve. Konferenco predsednikov, ki je odgovorna za politično organizacijo parlamenta, sestavljajo predsednik parlamenta in vodje političnih skupin. Za delovanje parlamenta skrbi generalni sekretariat, ki šteje okoli 3.500 uradnikov.

Veliko dela parlamenta se opravi v stalnih odborih, ki jih je zdaj 17. Ti pripravljajo in sprejemajo zakonodajne predloge in samoiniciativna poročila. Parlament lahko ustanavlja tudi začasne in preiskovalne odbore.

EU-KOMISIJA
Evropska komisija se zavzema za interese EU-ja kot celote in je najpomembnejši politični organ Unije. Predlaga zakonodajo, politike in programe ukrepanja ter je odgovorna za uresničevanje odločitev Evropskega parlamenta in Sveta EU-ja.

Štiri glavne naloge komisije:

• Predlaganje zakonodaje parlamentu in Svetu EU-ja
• Upravljanje in izvajanje politik in proračuna EU-ja
• Uveljavljanje evropske zakonodaje
• Zastopanje EU-ja na mednarodnem prizorišču

Komisijo sestavlja 27 komisarjev, po eden iz vsake članice, ki so zavezani delovati v interesu Unije in ne smejo prejemati navodil od nacionalnih vlad. Mandat komisije traja pet let in se mora začeti najpozneje v šestih mesecih od volitev v Evropski parlament. Predsednika imenujejo članice s kvalificirano večino, izbrani predsednik pa lahko zavrne predlog posamezne članice za imenovanje določenega komisarja. Celotno komisijo mora nato potrditi še Evropski parlament z dvetretjinsko večino. Ta jo lahko tudi razpusti z izglasovanjem nezaupnice. Sedanja komisija je mandat začela 22. novembra 2004, predseduje pa ji Portugalec Jose Manuel Barroso. Komisija ima sedež v Bruslju, v vsaki članici pa tudi svoje zastopništvo.

Komisarji so pristojni za naslednja področja:

• Institucionalni odnosi in komunikacijska strategija
• Podjetništvo in industrija
• Promet
• Administrativne zadeve, revizija in boj proti goljufijam
• Pravosodje, svoboda in varnost
• Informacijska družba in mediji
• Okolje
• Gospodarske in monetarne zadeve
• Regionalna politika
• Ribištvo in pomorske zadeve
• Finančno načrtovanje in proračun
• Znanost in raziskave
• Izobraževanje, usporabljanje, kultura in večjezičnost
• Zdravje in varstvo potrošnikov
• Širitev
• Razvoj in človekoljubna pomoč
• Obdavčevanje in carinska unija
• Konkurenca
• Kmetijstvo in razvoj podeželja
• Zunanji odnosi in evropska sosedska politika
• Notranji trg in storitve
• Zaposlovanje, socialne zadeve in enake možnosti
• Trgovina
• Energetika

Komisarji se sestajajo enkrat na teden na kolegiju, kjer sprejemajo posamezne odločitve. Pri delu jim pomagajo strokovne službe, razdeljene na 36 oddelkov, imenovanih generalni direktorati. Ti pripravljajo osnutke zakonov, o katerih komisarji razpravljajo na kolegiju. Če predlog sprejmejo, ga nato pošljejo v premislek Svetu EU-ja in Evropskemu parlamentu.

SODIŠČE EVROPSKIH SKUPNOSTI
Sodišče Evropskih skupnosti ima sedež v Luksembugu, njegova naloga pa je zagotavljati, da se zakonodaja EU-ja razlaga in uporablja v vsaki članici enako. Pristojno je za poravnavo pravnih sporov med državami članicami, ustanovami EU-ja, podjetji in posamezniki. Sodišče sestavlja po en sodnik iz vsake članice, pri delu pa jim pomaga osem generalnih pravobranilcev, ki dajejo utemeljena mnenja o primerih, ki jih predložijo sodišču.

Sodniki in pravobranilci so po navadi nekdanji člani najvišjih državnih sodišč in so imenovani na podlagi dogovora vlad držav članic. Imajo šestletni mandat z možnostjo podaljšanja za največ dve triletni obdobji. Sodišču je v pomoč tudi sodišče prve stopnje, ki je odgovorno za odločanje o nekaterih vrstah primerov, zlasti o tožbah zasebnikov. Obe sodišči imata svojega predsednika, ki ga izberejo njegovi kolegi za mandat treh let.

Štiri najpogostejše vrste primerov, ki jih obravnava sodišče:

• zahteve po predhodnem odločanju
• postopki zaradi neizpolnitve obveznosti
• postopki za razveljavitev
• postopek zaradi opustitve ukrepanja

EVROPSKO RAČUNSKO SODIŠČE
Evropsko računsko sodišče preverja, ali so bili prejeti vsi prihodki EU-ja in ali so bili vsi stroški povzročeni zakonito ter ali se racionalno vodi proračun EU-ja. Sestavlja ga po en član iz vsake članice, ki ga Svet EU-ja imenuje za šestletno obdobje z možnostjo podaljšanja mandata. Predsednika izberejo člani sodišča med seboj za tri leta.

Računsko sodišče vsako leto predloži Evropskemu parlametnu in Svetu EU-ja poročilo o predhodnem finančnem letu, ki ima pomembno vlogo pri odločitvi parlamenta, ali naj Evropska komisija odobri vodenje proračuna ali ne.

Na sodišču deluje okrog 250 revizorjev, ki pogosto obiščejo in preverijo druge ustanove EU-ja in vse tiste, ki prejemajo sredstva iz skupne blagajne. Če ugotovijo nepravilnosti o tem obvestijo odgovorne organe, da lahko ustrezno ukrepajo.

EVROPSKA CENTRALNA BANKA
Evropska centralna banka (ECB) ima sedež v Frankurtu v Nemčiji, njena naloga pa je zagotavljanje stabilnosti cen na območju evra, kar pomeni strogo obvladovanje inflacije, ki naj bi bila nižja od dveh odstotkov. To dosega z nadzorovanjem denarne ponudbe, ki ne sme presegati ponudbe blaga in storitev in vključuje tudi določanje obrestnih mer na območju evra ter nadzorovanje gibanja cen. ECB sodeluje z Evropskim sistemom centralnih bank (ESCB), ki zajema vseh 27 članic EU-ja. Evro je doslej sprejelo 12 članic EU-ja, njihove centralne banke pa skupaj z Evropsko centralno banko sestavljajo Evrosistem.

Delo ECB-ja je organizirano prek treh organov odločanja:

• Izvršilni odbor, ki ga sestavljajo predsednik banke, podpredsednik in štirje drugi člani, imenovani v dogovoru s predsednikom in ministrskimi predsedniki članic območja evra. Njihova naloga je uresničevanje monetarne politike in dajanje navodil nacionalnim centralnim bankam. Njihov mandat traja osem let in ga ni mogoče obnoviti.
• Svet guvernerjev, ki vključuje šest članov izvršilnega odbora in 12 guvernerjev centralnih bank članic območja evra. Njihova naloga je predvsem določanje obrestne mere.
• Razširjeni svet, ki ga sestavljajo predsednik in podpredsednik banke ter guvernerji nacionalnih centralnih bank vseh članic območja evra in vseh preostalih članic EU-ja. Njihova naloga je svetovalne narave in pomoč pri pripravah na nadaljnjo širitev evroobmočja.

EVROPSKA INVESTICIJSKA BANKA
Evropska investicijska banka ima sedež v Luksemburgu, njena glavna naloga pa je investiranje v projekte, ki pospešujejo cilje EU-ja in so v interesu javnosti. Financira se s posojanjem na finančnih trgih in z delničarji banke, tj. članicami EU-ja.

Banko sestavljajo trije organi:

• Svet guvernerjev, ki ga sestavljajo vsi finančni ministri članic EU-ja in določajo splošno posojilno politiko banke
• Svet direktorjev, sestavljen iz 24 članov, ki jih imenujejo članice EU-ja in Evropska komisija.
• Upravni odbor, ki skrbi za tekoče opravljanje poslov.

EESO
Evropski ekonomsko-socialni odbor zastopa civilno družbo in gospodarstvo. Njegove naloge so svetovanje Svetu EU-ja, Evropski komisiji in Evropskemu parlamentu, spodbujanje civilne družbe, da se intenzivno vključi v oblikovanje politike EU-ja, in podpiranje vloge civilne družbe v državah, nečlanicah EU-ja. Sedež ima v Bruslju, število njegovih članov iz posamezne države EU-ja pa je določeno glede na velikost prebivalstva v posamezni članici. Skupaj jih je 344 in so imenovani za štiri leta brez možnosti podaljšanja.

ODBOR REGIJ
Odbor regij zastopa regionalne in lokalne oblasti in uveljavlja njihove poglede na zakonodajo EU-ja. Sedež ima v Bruslju, število njegovih članov iz posamezne države EU-ja pa je določeno glede na velikost prebivalstva v posamezni članici. Skupaj jih je 344 in so imenovani za štiri leta brez možnosti podaljšanja.