Italija je prevelika, da bi jo pustili propasti, in hkrati vedno dovolj udobno nameščena za mizo glavnih, da bi jo odkrito poniževali. Ko je pred desetimi leti finančna kriza pustošila po evropskih gospodarstvih, Italija zloglasne trojke, ki je Grčiji izpila kri, ni dobila. Vljudno ji je bilo svetovano, naj si jo poišče doma.

Takratni premier Silvio Berlusconi, veliki klovn evropske politike, ki pa v primerjavi z novimi političnimi nastopači danes lahko izpade celo uglajeno državniško, je moral oditi.

Prišel je Mario Monti.

Poletnih in jesenskih mesecev leta 2011 se spomnim, kot bi bilo včeraj. V Italiji je vrelo. Borzni igralci so cefrali italijanske vrednostne papirje, da so bili skoraj samo še za v smeti, obrestne mere so se dvigovale v nebesa, angleška beseda "spread", razlika v donosnosti med nemškimi in italijanskimi desetletnimi obveznicami, je v italijanskih domovih postala tako domača kot makaroni.

Italija, ena od sedmih svetovnih industrijskih velesil, a hkrati država z enim najvišjih javnih dolgov na svetu, je bila tik pred tem, da klone pod pritiski mednarodnih finančnih trgov, ki so se naslajali ob napovedih, da lahko, kot pred njo Grčija, Irska in Portugalska, zdaj zdaj zdrsne v dolžniško spiralo. Vrednosti italijanskega zadolževanja so dosegle tako rekordne višine, da je samo zvišanje obresti na italijanski javni dolg po analizah izničilo skoraj četrtino pričakovanega učinka svežnja varčevalnih ukrepov, ki jih je na začetku poletja sprejela Berlusconijeva vlada.

Bruselj je zahteval protikrizne ukrepe, v Rimu so se izmenjevali odposlanci Evropske komisije, Evropske centralne banke in Svetovnega denarnega sklada in proučevali stanje italijanskih javnih financ.

Oktobra so Italijani dobili zaušnico, ki je še dolgo pekla. Na tiskovni konferenci po vrhu Evropske unije sta se nemška kanclerka Merklova in takratni francoski predsednik Sarkozy ob novinarskem vprašanju o Berlusconijevem posluhu za reforme spogledala in se tako pomenljivo nasmihala, da je vsa dvorana bruhnila v smeh.

Bilo je jasno kot beli dan, da Berlusconi ne bo več dolgo. Na začetku novembra je tri leta po tem, ko je na parlamentarnih volitvah slavil z rušilno večino, po treh letih sodnih procesov in spolnih škandalov, po več kot petdesetih dobljenih parlamentarnih zaupnicah in potem ko je v borznih viharjih njegova korporacija Mediaset v enem samem dnevu izgubila 12 odstotkov vrednosti, padel, ker mu je parlament odrekel podporo.

Mario Monti, njegov profesorski izgled, njegov okorni nastop, njegov zeleni plašč iz lodna so postali simboli nove Italije.

"Dobili smo varuške. Italija je kot majhna deklica, zelo pametna, lepa, briljantna, polna domišljije, je pa tudi grozna, če to hoče. Potrebuje varuške in te so prišle. Nemško-italijanska – Merklova in Mario Draghi na čelu Evropske centralne banke –, druga francosko-portugalska, malo Barroso, malo Sarkozy, iz Bruslja in tretja iz Washingtona, Mednarodni denarni sklad. One so bile tiste, ki so rekle: dovolj, tako ne gre več naprej. Nam so dejansko postavili komisarja. Maria Montija imenujem negovalka, kajti Italija je tudi stara in nepokretna in kot vsaka starejša nepokretna oseba potrebuje negovalko. To je zelo žalostno, ampak stvari je treba imenovati s pravim imenom," mi je nekaj mesecev po padcu Berlusconijeve vlade prevrat v vrhu oblasti opisal novinar časopisa Corriere della sera Beppe Severgnini.

Leta, ki so sledila, so bila za Italijo leta krvi in solza, ostrih varčevalnih rezov v vse pore javnih sistemov in brutalnih posegov v pokojninski sistem in delovno zakonodajo.
Italija trojke ni potrebovala. Za vse je poskrbel njen lastni Super Mario.

A ni veliko pomagalo. Pravzaprav nič. Gospodarska rast se še naprej ni premaknila z ničle. Ob požrešnem državnem aparatu in visoki javni porabi je javni dolg še naprej rasel. Strukturne reforme so bile še naprej zgolj puhlice iz dolgoveznih političnih razprav.

Monti je kmalu izgubil priljubljenost med ljudmi, z nespretnim politikantstvom, nevešč umetnosti strankarskega žongliranja, pa tudi ugled. Italijani, ki so po letih Berlusconijevih spektaklov občudovali skromnega in zadržanega profesorja v zelenem lodnu, so se mu zdaj posmehovali.

Parlamentarne volitve 2013 so prinesle vzpon Gibanja petih zvezd, ki je razbil povojno politično dvopoljnost levo in desno od sredine. Leta 2018 je najmočnejša stranka postala Liga Mattea Salvinija. Leta 2011, takrat še z imenom Severna liga in drugim vodstvom, je bila edina parlamentarna stranka, ki Montijeve vlade ni podprla, češ da želi namesto za ljudi delovati v korist bank in velikih evropskih držav.

Prejšni teden so Salvini in njegovi Maria Draghija podprli.

Mario Draghi. V zadnjih tridesetih letih četrti tehnokrat na čelu italijanske vlade in tretji bankir. Leta 1993 je po kolapsu lire Italijo reševal nekdanji guverner Banke Italije Carlo Azeglio Ciampi. Leta 1994 po padcu prve Berlusconijeve vlade nekdanji generalni direktor Banke Italije Lamberto Dini.

Zdaj je na vrsti novi Super Mario. Ki so ga v Italiji v zadnjih desetih letih vsakič, ko so se podirale domine političnega kupčkanja, omenjali kot človeka s čarobno paličico, ki bo pričaral nujne strukturne reforme za okrepitev konkurenčnosti gospodarstva: pokojninsko, davčno in, kot v vsakoletnih poročilih roti Evropska komisija, pravosodno.

Za sabo ima ves politični spekter razen disidentov iz Gibanja petih zvezd in skrajne desnice. Trije njegovi ministri, Renato Brunetta, Mariastella Gelmini in Mara Carfagna, so bili ministri tudi v zadnji vladi Silvia Berlusconija.

"Italijanska državna blagajna samo z utajo davka na dodano vrednost na leto izgubi 30 milijard evrov ali dva odstotka bruto domačega proizvoda," sem junija 2010 poročala iz Rima.

Ker je tako ob predstavitvi letnega poročila centralne banke takrat govoril Mario Draghi. Skupno Italijani po podatkih Banke Italije na leto utajijo za 120 milijard evrov davkov. "Če ne bomo zajezili davčne utaje, ne bomo zagnali gospodarske rasti in ne bomo ubežali socialni klavnici," je v zanj neobičajno barvitem jeziku svaril takratni prvi bankir v državi. In prvič se je zgodilo, da je problem politične korupcije in organiziranega kriminala povezal s problemom javnih financ. Korupcijski odnosi med zasebniki in javno upravo, ki jih v nekaterih primerih podpira tudi organizirani kriminal, so zelo razširjeni, je dejal, cena utajevanja davkov in korupcije je vse bolj neznosna, stagnacija uničuje človeški kapital, še najbolj med mladimi.

Super Mario dobro ve, kaj je največji problem sodobne Italije. A o tem le redko govori zelo na glas. V svojih govorih v senatu in poslanski zbornici prejšnji teden je boj proti mafiji, korupciji in davčnim utajam zgolj omenil.

Italija bo iz evropskega sklada za okrevanje po pandemiji med državami sedemindvajseterice dobila največ; v naslednjih šestih letih bo imela na voljo za 210 milijard poceni posojil in nepovratnih sredstev. Plen, na katerega prežijo mnogi in ki ga Bruselj ni želel zaupati izvoljenim političnim predstavnikom italijanskega ljudstva.

Čuval ga bo Super Mario. In mnogi se sprašujejo, kako jim ga je uspelo prepričati.

Moje rimske prijateljice me vsakič, ko si delimo uničujoča mnenja o italijanski politiki in družbi, na koncu vsake vroče debate razorožijo z besedami: "A, Moika, smo narod tepcev, lopovov in lizunov, a na nobenem delovnem in varčnem severu ni toliko čarobne energije, briljantnih ustvarjalcev in anarhoidnih genijev kot pri nas."

V kateri kategoriji je Super Mario?

(Mojca Širok je dopisnica iz Bruslja. Med letoma 1999 in 2003 ter 2007 in 2016 je bila dopisnica iz Italije in Vatikana.)