Ob tem spominja na izjavo slovenskega zunanjega ministra Karla Erjavca, ki je januarja govoril o pritiskih na Hrvaško zaradi arbitraže in pri tem omenjal tudi kaos na mejah.

Nekdanja predsednica hrvaške vlade in sopodpisnica arbitražnega sporazuma o določitvi meje med Slovenijo in Hrvaško se je v Ljubljani mudila v okviru Jadranskega dialoga v organizaciji Jadranskega sveta. Gre za skupino pritiska, ki si prizadeva za odpravljanje ovir na območju Zahodnega Balkana oziroma nekdanje Jugoslavije. Srečanje smo izkoristili za pogovor o aktualnih temah, kot so zastoji na mejnih prehodih, ki jih je na poti v Slovenijo izkusila tudi naša sogovornica, in arbitraža.

Slišala sem, da ste tudi vi čakali v zastoju na meji. Kako komentirate razmere na meji in kje vidite rešitev?
Da, bila sem v vrsti, a smo se znašli, se obrnili in mejo prečkali na drugem, manjšem prehodu, brez težav. Mislim, da to, kar se dogaja, ni dobro in da škodi tako Hrvaški kot Sloveniji. Vsekakor je treba izvrševati uredbo, ki je namenjena zaščiti Evropske unije, ne le schengenskega območja. O tem so se strinjale vse države, toda modri državniki bi morali iskati rešitve za nastalo težavo. Ta se ne bo rešila sam od sebe, ampak morata rešitev iskati obe vladi, ne pa čakati Bruslja, kajti od Bruslja rešitve ne bodo dočakali. Bruselj bo dal le odgovor, kot ga je dal že večkrat: "Rešite sami." Mislim, da bi rešitev lahko našli v tehničnih izboljšavah, tako da bi v istem času mejo lahko prečkalo večje število avtomobilov, in da bi se državi lahko dvostransko dogovorili o režimu, ki bi bil še vedno povsem v skladu z uredbo, ki je nastala zaradi zaščite ljudi - boj proti terorizmu je žal vsakodnevni boj in naša vsakdanjost. Vendar moramo pri tem storiti vse za to, da se izognemo razmeram, ki bi lahko hitro prešle v incidente. Namreč, ljudem bi po večurnem čakanju lahko popustili živci.

Po drugi strani pa ti zastoji za hrvaško gospodarstvo in turizem pomenijo veliko škodo. Ne morem si predstavljati takšnih zastojev v turistični sezoni. In v tem kontekstu je logično, da se na Hrvaškem zdaj pogosto spominjamo izjave gospoda Erjavca, ki je januarja govoril o pritiskih na Hrvaško zaradi arbitraže, tudi na način, da bi nastal kaos v turistični sezoni. Nespametne izjave politikov v trenutkih krize pogosto spet pridejo na dan. To je ena od takšnih kriz. Zato pametni vladi ne bi smeli dopustiti, da je zdaj pač tako, kot je. To, kar se dogaja, namreč otežuje tudi življenje ljudi blizu meje, ki tam živijo že od nekdaj in so v dobrososedskih odnosih. Problem bi morali reševati. Zagotovo ga je mogoče rešiti, saj na drugih mejah težav ni.

Večkrat ste v tem odgovoru omenili, kaj bi morali storiti pametni vladi. Pa imamo taki vladi?
To je težko vprašanje, nanj ne bom odgovorila naravnost, bom pa odgovorila na podlagi svojih izkušenj. Pametne vlade so vlade, ki jih vodijo pogumni politiki, to so politiki, ki ne tiščijo glave v pesek pred problemi, ampak se z njimi spoprimejo proaktivno in predlagajo rešitve. Torej: predlagam, da hrvaška vlada, od katere se zdaj pričakuje, da reši problem, ki ga imajo hrvaški državljani in turisti, predlaga rešitev in k pogajanjem pozove slovensko vlado.

Ko ste vi vodili hrvaško vlado, ste imeli pogum, podpisali ste arbitražni sporazum, odnosi med Slovenijo in Hrvaško so bili odlični. Kaj se je zgodilo od takrat, v zadnjih letih?
Zgodilo se je veliko stvari. Predvsem vladi, ki sta prišli za mojo in, če hočete, Pahorjevo, nista dovolj negovali odnosov med državama. To je podobno prijateljstvu ali ljubezni: te cvetove dobrososedskih odnosov je treba ves čas zalivati. Ko so se pojavile težave glede arbitraže, ko je po našem mišljenju Slovenija oziroma del slovenskih politikov kontaminirala ta proces, takrat bi morali iskati rešitev.

Mislim, da današnje vztrajanje Slovenije pri arbitraži ni preveč pametno, saj Hrvaške, ki je suverena država in članica Evropske unije, nihče ne more prisiliti, da prizna sodbo arbitraže, ki je za nas dokončno mrtva - zaradi vseh okoliščin, ki jih niti ne bom naštevala, ko se je ugotovilo, da je slovenski arbiter skušal vplivati na odločitev. Torej, to je težava, kajti od prvega trenutka, ko je to prišlo v javnost, bi morali spet sesti za mizo. Če bi bila takrat, ko je na dan prišla ta blamaža, predsednika vlad Pahor in jaz, sem prepričana, da bi se hitro usedla za mizo. Vsaj jaz bi to predlagala in rekla: "Nastale so nove okoliščine, poglejva, kaj lahko storiva zdaj." Trmasto vztrajanje pri tem, da se bo arbitraža izvršila, enostavno ni dobro. Hrvaški parlament kot telo, ki predstavlja ves hrvaški narod, je namreč odločil, da arbitražni sporazum ne obstaja več in s tem niti sodišče ne. To zavezuje vse prihodnje vlade.

Kaj se bo torej po vaše zgodilo po objavi odločitve arbitražnega sodišča, ki jo pričakujemo letos?
Tega ne morem predvideti. Lahko vam rečem, kaj bi sama želela, da se zgodi, to je, da se obe državi soočita z realnostjo. Hrvaška je stvarna. Vidim pa, da v Sloveniji to, o čemer zdaj govorim, ne naleti na nikakršno razumevanje. Sama kot podpisnica arbitražnega sporazuma mislim, da je bila v tistem trenutku to najboljša rešitev, saj Slovenija ni hotela stopiti pred katerega od mednarodnih sodišč. Takrat smo to dejstvo morali sprejeti in rešitev je bila ad hoc arbitraža. Danes smo v podobnem položaju. Kaj pa se bo zares zgodilo, ne morem predpostaviti. A najslabše bi bilo, da bi mi na Hrvaškem to, kar se dogaja na mejnih prehodih, doživljali kot neko vrsto pritiska na Hrvaško. To bi namreč spet lahko privedlo do napetosti med navadnimi državljani.

Spomnite se, leta 2009, pred mojim prihodom na čelo vlade, na Hrvaškem tako rekoč ni bilo turistov iz Slovenije, ker so bile razmere tako napete. Takoj potem, ko sva se s predsednikom Pahorjem prvič srečala konec julija, so turisti spet začeli prihajati. Spomnim se, da so me srečevali na morju in mi čestitali. To, kar morajo razumeti slovenski in hrvaški politiki, je, da bomo vedno sosedje in bomo vedno živeli blizu. Zato moramo v kritičnih trenutkih iskati rešitev, to pa se išče za mizo.

Ali to, da bomo vedno sosedje, pomeni tudi, da bodo naši politiki sosedske spore vedno izkoriščali v notranjepolitične namene?
Pogumni politiki tega ne počnejo. Najlaže je vzbujati nacionalizem in govoriti o boju za svojo zemljo. A modri in pametni politiki so pripravljeni na kritike, tako kot sva bila midva s Pahorjem. Spomnite se, mnogi so naju kritizirali, a oba sva podpisala sporazum, potem ko sva za to dobila privolitev parlamenta, nisva se torej samo midva osebno strinjala o rešitvi, obstajalo je splošno politično soglasje na obeh straneh. V tej smeri je treba iskati rešitev tudi zdaj, morda na mednarodnem sodišču. Pogumni ljudje gledajo tri korake naprej. Mislim, da je rešitev mejnega vprašanja v resnici enostavna in da bi se o tem lahko dogovorili tudi sami, kar sicer zahteva veliko potrpežljivosti. Mejno vprašanje s Slovenijo je za Hrvaško v resnici veliko bolj enostavno kot mejna vprašanja z nekaterimi drugimi državami.