Z imenovanjem 47-letne estonske premierke so si evropski liberalci iz skupine Renew zagotovili enega vodilnih položajev v EU-ju, čeprav so se na letošnjih volitvah v Evropski parlament odrezali slabše kot pred petimi leti.

Kallas bo tretja ženska na položaju zunanjepolitične predstavnice Unije – v preteklosti sta to funkcijo opravljali že Catherine Ashton in Federica Mogherini.

Sorodna novica Von der Leyen poudarila proevropskost, podporo Ukrajini in vladavino prava

Vodja estonske Reformne stranke in neomajna podpornica Kijeva pa si je nakopala tudi kar nekaj kritikov, tako doma kot v tujini, predvsem zaradi svojih stališč glede Rusije, ki so tako … sovražna, da jo celo proukrajinski kolektivni Zahod poziva k bolj umirjenemu tonu, saj da sicer tvega razkol med članicami.

Nekateri so ob njeni kandidaturi namreč podvomili, ali bo lahko zaradi svoje kritičnosti do Rusije zastopala vse države članice EU-ja.

"Sprašujem se, koliko Evropejcev ve, da je naša nova zunanja 'ministrica', odgovorna za našo skupno zunanjo in varnostno politiko, na pol ponorela vojna hujskačica, ki odkrito zagovarja razbitje države na pragu EU-ja s 6000 jedrskimi konicami (Rusija)," je na omrežju X ob imenovanju Kallas zapisal Janis Varufakis, nekdanji grški finančni minister in ustanovitelj grške levičarske stranke Mera25.

Varufakis se je nanašal na nedavne izjave Kallas, ki je maja na varnostni konferenci Lennart Meri v Talinu dejala, da poraz Rusije "ne bi bila slaba stvar, ker bi se potem dejansko lahko zgodila sprememba v družbi". "In, veste, trenutno je veliko malih narodov, tudi v sklopu Rusije. Mislim, da če bi imeli več malih narodov in če se velesila skrči, to ne bi bilo slabo," je dejala.

Centralni odbor Mere25 je ob tem izrazil tudi ogorčenje nad napovedjo drugega mandata "vojne hujskačice Ursule von der Leyen".

Čeprav obstaja v EU-ju konsenz, da je Rusija glavna varnostna grožnja bloku, je šla Kallas s svojo bojevito retoriko še precej dlje od večine voditeljev držav članic Unije. Med drugim je podprla tudi NAFO (t. i. Severnoatlantska pajdaška organizacija), uradno nekakšno virtualno vojsko, ki se bori proti "ruskim dezinformacijam", ki pa slovi po organiziranih ksenofobnih spletnih kampanjah nadlegovanja proti komur koli, ki ga organizacija smatra kot "premehkega do Rusije", pri čemer so tu vključeni tudi nekdanji in morebitni bodoči visoki ameriški obrambni predstavniki.

Dvolična politika do Rusije?

Leta 2022 je Estonija tudi začela pospešeno odstranjevati spomenike iz sovjetskega obdobja po državi, zaradi česar je Rusija Kallas obtožila sovražnih dejanj in jo skupaj s še dvema visokima predstavnika Estonije in Litve uvrstila na seznam iskanih oseb.

Čeprav je bilo več sto spomenikov že dolgo deležnih kritik med prebivalci trojice baltskih držav, ki jih vidijo kot simbol sovjetske okupacije, so prizadevanja za njihovo odstranitev dobila nov zagon z rusko invazijo v Ukrajini.

Kot premierka je bila sicer deležna tudi kritik, potem ko so estonski mediji lani razkrili, da je njen mož poslovno povezan z Rusijo oziroma da se je njegovo podjetje finančno okoriščalo s posli z Rusijo po ruski invaziji v Ukrajini, čeprav je sama javno kritizirala vse, ki poslujejo s to državo.

Zaradi razkritja so trije vodilni estonski časopisi premierko obtožili dvoličnosti in jo pozvali k odstopu, a je ta to zavrnila.

Diplomatska vloga kot tolažilna nagrada?

Prav njena ostra drža do Rusije naj bi bila kamen spotike tudi pri njeni morebitni kandidaturi za naslednico Jensa Stoltenberga na čelu zveze Nato, za kar je odkrito izrazila zanimanje, a ni uspela pridobiti podpore opreznejših zaveznic, položaj pa je na koncu šel v roke Nizozemcu Marku Rutteju.

Pri Responsible Statescraft, spletni reviji ameriškega Quinyjevega inštituta, so tako njeno imenovanje na čelo evropske diplomacije označili kar za "tolažilno nagrado, ker so zatrli njene ambicije po vodenju Nata".

In še: "Dejstvo, da so Berlin in druge večje prestolnice menile, da je manj tvegano, da nekoga, kot je Kallas, imenujejo za vodjo zunanje politike EU-ja kot pa za vodjo dejanske vojaške zveze, kot je Nato, kjer so raje videli izkušenega nizozemskega premierja Marka Rutteja, pove veliko o ugledu, ki ga uživa položaj visokega predstavnika EU-ja za zunanje zadeve."

Kot še poudarja revija, je to zato, ker omenjeni položaj kljub visokoletečemu nazivu dejansko nima neke prave moči. "Visoki predstavnik EU-ja za zunanje zadeve ni zunanji minister Unije. On ali ona je podpredsednik Evropske komisije, izvršne veje povezave, in tako tehnično gledano podrejen njeni predsednici."

Kremelj oster do Kallas in von der Leyen

Ni treba poudarjati, da tudi Rusija ni navdušena nad najverjetnejšo novo visoko predstavnico EU-ja. Odločitev voditeljev držav članic EU-ja, da za vodjo evropske diplomacije predlagajo Kajo Kallas, Ursulo von der Leyen pa ponovno za predsednico Evropske komisije, je slaba za odnose med Moskvo in Brusljem, so prejšnji teden sporočili v Kremlju.

"Menimo, da evropska diplomacija ne bo na noben način prispevala k normalizaciji odnosov. Obeti za odnose med Moskvo in Brusljem so slabi," je dejal tiskovni predstavnik Kremlja Dmitrij Peskov.

Po njegovih besedah namreč von der Leyen ni zagovornica normalizacije odnosov med EU-jem in Rusijo, Kallas pa je znana po svojih "povsem neizprosnih, včasih celo nasilnih rusofobnih izjavah".

Dediščina in breme očeta

Kaja Kallas je sicer hči nekdanjega estonskega premierja (2002–2003) in evropskega komisarja (2004–2014) Siima Kallasa. Rodila se je v Talinu, ko je bila Estonija še del Sovjetske zveze.

"Evropsko diplomacijo bo vodila zagrizena nasprotnica Rusije, katere družina je bila zatirana v Sovjetski zvezi," je o Kaji Kallas zapisal nemški Bild, ki je s tem ponovil zgodbo estonske premierke, ki je rada razlagala tudi, da je njena družina za časa Sovjetske zveze trpela tako pomanjkanje, da je kot deklica morala jesti "kislo smetano s sladkorjem namesto sladkarij".

A pogled v arhiv pokaže, da je bil njen oče dejansko visoki član komunistične partije (1972–1990), direktor estonske podružnice ruske banke Sberbank, namestnik urednika estonskega komunističnega glasila Rahva Hääl in da je družina živela zelo dobro prav na račun svojih partijskih navez.

Od preveč prijazne do preostre

Potem ko se je dobršen del svoje kariere izogibala politiki, je leta 2011 Kallas pustila kariero odvetnice in se uspešno potegovala za sedež v estonskem in Evropskem parlamentu kot kandidatka očetove liberalne Reformne stranke. Vodenje stranke je prevzela leta 2018.

Vrsto let, tudi po tem, ko je postala vodja Reformne stranke, ki jo je ustanovil njen oče, je Kallas le stežka upravičila pričakovanja, ki jih prinaša s seboj dediščina uveljavljenega politika, kot je bil Siim Kallas.

"Mnogim Estoncem se je zdela iskrena in inteligentna, ampak preveč prijazna za vodenje države," piše Economist.

Kot kaže, se je to spremenilo. "Nekoč so jo smatrali za preveč prijazno za vlogo voditeljice; zdaj se nekateri evropski voditelji bojijo, da je preveč ostra," še piše Economist.

"Železna dama"

Sprememba je nastopila, ko je leta 2021 kot prva ženska zasedla premierski stolček v Estoniji.

Že kmalu je začela svariti bolj skeptične evropske kolege, naj verjamejo ameriškim opozorilom, da namerava ruski predsednik Vladimir Putin napasti Ukrajino, kar se je nazadnje izkazalo za točno.

Njena mala država z vsega 1,3 milijona prebivalcev je postala ena največjih donatorjev vojaške pomoči Ukrajini na prebivalca, Rusija je, kot že zapisano, za Kallas izdala nalog za aretacijo zaradi rušenja sovjetskih spomenikov, tuji mediji pa so jo začeli označevati za “železno damo”.

Kallas sicer rada citira druge politike in voditelje in se sklicuje na velikane zgodovine. V enem od intervjujev je tako denimo citirala Billa Clintona in odgovorila, da je ključ, kako priti do zmag v politiki, da si “lačen uspeha”. Na vprašanje, ali sama ima to lakoto, pa: “Najbrž, bi lahko rekli, da.”