V vseh primerih sodišče ugotavlja, da Slovenija tožnikom ni zagotovila sojenja v razumnem roku, v svojem pravnem redu pa ni vzpostavila pravnega sredstva, kamor bi se lahko zaradi tega pritožili.

S prvim državljanom Lukendo je zdaj Slovencev, ki so tožbo zaradi neučinkovitosti naših sodišč tam dobili, že 17, država pa jim mora skupaj izplačati 71.515 evrov. Tokratne razsodbe so le prve v plazu, ki se bo v prihodnjih tednih vsul nad Slovenijo, saj je tožbo vložilo okrog 100 Slovencev.

Primer dolge sodne poti v Sloveniji
V primeru Marije Žnidar je sodišče v Strasbourgu razsodilo, da je Slovenija kršila 6. in 13. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki govorita o pravici do poštenega sojenja in do učinkovitega pravnega sredstva pred domačimi sodišči.

Slovenija mora Žnidarjevi v treh mesecih plačati 2.000 evrov denarne odškodnine za nematerialno škodo in 1.000 evrov za stroške, vključno z morebitnimi davki.

Prvič na sodišče leta 1993
75-letna Žnidarjeva, ki je tožbo na sodišče v Strasbourgu vložila leta 2001, je leta 1990 padla v celjskem zdravstvenem domu in se poškodovala. Zavarovalnica ji do leta 1993 ni izplačala odškodnine za poškodbe (2,1 milijona tolarjev), zato je vložila tožbo na celjsko temeljno sodišče. Primer je po dveh letih zaradi reforme pravosodnega sistema prevzelo celjsko okrožno sodišče, leta 1997 pa celjsko okrajno sodišče, še istega leta pa so primer predali nazaj okrožnemu sodišču.

Nato se je Žnidarjeva večkrat pritožila na višje sodišče v Celju, ki je leta 2001 njeno pritožbo zavrnilo, in na vrhovno sodišče, ki jo je leta 2002 prav tako zavrnilo. Žnidarjeva je s pritožbo leta 2002 poskusila še na ustavnem sodišču, ki jo je maja 2004 zavrnilo.