Kmetijski ministri Evropske unije so v začetku septembra na neformalnem zasedanju v Estoniji razpravljali o obvladovanju tveganj v kmetijstvu. Še posebej izpostavljeno je bilo vprašanje poenotenja neposrednih plačil za kmete med članicami EU. Pogovarjali smo se z državno sekretarko kmetijskem ministrstvu Tanjo Strniša.

Zakaj Slovenija popolnemu poenotenju neposrednih plačil v kmetijski politiki nasprotuje?

Potrebno je vedeti, da je po posameznih državah članicah glede tega koliko neposrednih plačil kmetje prejmejo lahko vrednost izplačila zelo različna. Razlog so pretekle kmetijske politike, ki je upoštevala utečeno proizvodno strukturo in drugačen sistem subvencij. Poenotenje pomeni, da bi vsi kmetje v Evropski uniji prejeli enako vrednost glede na hektar. To pa bi pomenilo, da bi v primeru Slovenije, ki je trenutno nekje blizu povprečja oziroma kjer so plačila okoli 300 evrov, sprememba pomenila približno 10% manj denarja na hektar kot doslej.

Katere države pa imajo trenutno najmanjša plačila na hektar?

Gre za Baltske države in Romunijo. Te države imajo nižja plačila na hektar kot je povprečje v Evropski uniji, je pa seveda res, da so tam tudi dohodki nižji. Prav zaradi teh razlik je z nekaterih strani zahteva po izenačenju toliko večja, saj trenutno prejemajo manj denarja od drugih držav članic. Države, kjer so plačila nad povprečjem pa iz istih razlogov temu nasprotujejo, saj bi to pomenilo bistveno znižanje dohodkov za kmetije v teh državah. To seveda ne bi bilo pravično glede na to, da so tam tudi splošni standardi oziroma stroški toliko višji kot v nekaterih drugih članicah Evropske unije. Ne smemo namreč pozabiti, da gre v tem primeru za plačila, ki imajo za kmete dohodkovno naravo.

Velika tveganja kot vse kaže še zmeraj predstavljajo tudi naravni dejavniki, kako je s strategijo glede tega?

Naravni dejavniki so zelo pomembno vprašanje. Prav na tem zadnjem neformalnem svetu kmetijskih ministrov EU smo se veliko ukvarjali o tem kako obvladovati ta tveganja, ki izhajajo prav iz vedno bolj pogostih naravnih katastrof in kot posledica podnebnih sprememb. Ministri smo si bili enotni, da je najbolj učinkovit ukrep ravno aktivna obramba, kjer je to možno, torej investicije v preventivo pred točo s protitočnimi mrežami, namakanje pred sušo in prilagojena zaščita za sadjarstvo in tudi za rastlinjake, kjer je to smiselno. Vseh naravnih tveganj pa seveda ni mogoče preventivno zaščititi, zato pa morajo obstajati še drugi instrumenti, ki nudijo kmetov neko jamstvo tudi v izrednih primerih.

Na kakšen način je torej mogoče pomagati kmetom, kaj so tu drugi instrumenti?

Že ta neposredna plačila o katerih se pogovarjamo, so ena izmed teh oblik pomoči oziroma najbolj siguren dohodke, ker pač ni odvisen od proizvodnje. Drugo pa je, da države bodisi iz programa razvoja podeželja, bodisi iz nacionalnih sredstev velikokrat sofinancirajo zavarovalne premije. Za škodo po naravnih nesrečah imamo tudi v Sloveniji ta sistem, postavljajo pa se tudi vprašanja o bolj morebiti potrebnih sistemskih ukrepih, ki bi v takem primeru pomagala kmetom. Potrebno se je namreč zavedati, da je najbrž kmetijstvo tista dejavnost, ki je najbolj podvržena podnebnim spremembam in tudi tveganjem zaradi naravnih nesreč. Nobena druga gospodarska dejavnost ne poteka na tako odprtem prostoru in denimo ni tako odvisna od podnebnih sprememb.