V Evropski uniji že nekaj časa teče razprava o stanju demokracije in vladavini prava. Najbolj sta tu izpostavljeni Poljska in Madžarska, proti katerima je Evropska komisija sprožila več postopkov zaradi kratenja demokracije ter političnega prevzema sodstva in medijev. 31. marca je Evropska komisija proti Poljski zaradi sporne reforme sodstva vložila tožbo na sodišču EU-ja, da bi tako zagotovila neodvisnost poljskega sodstva. Zadnje leto se Komisija in Evropski parlament zaradi slabšanja demokracije in vladavine prava ukvarjata tudi s Slovenijo, ki bo čez dober mesec prevzela polletno predsedovanje Evropski uniji. Tako rekoč po vsej Evropski uniji demokracija slabi, politične svoboščine in človekove pravice so okrnjene. Tudi Svet Evrope v svojem zadnjem poročilu o stanju demokracije ugotavlja, da je kakovost demokracij vse slabša. Matjaž Gruden pravnik in diplomat pri Svetu Evrope tudi na socialnih omrežjih aktivno opozarja na pasti in težave, ki smo jih v zadnjem letu občutili tako rekoč vsi ljudje.

Debate o demokraciji in vladavini prava so velikokrat abstraktne, kako dejansko razumemo vladavina prava in njeno rušenje?

Pred časom je Mednarodna organizacija Idea s sedežem v Stockholmu, ki se ukvarja z merjenjem demokracije in volitev, objavila zadnje poročilo in ugotovila, da se po eni strani število demokracij po svetu veča, po drugi strani pa je žal kakovost teh demokracij vse slabša. Mislim, da je to nekaj, s čimer se spoprijemamo tudi v Evropi. O posameznih državah ne bi govoril, so pa nekatere skupne točke, ki jih vidim. Konsenz, privrženost in spoštovanje tistih osnovnih temeljev, vrednot, na katerih temelji evropski politični, družbeni, socialni, pravni, civilizacijski model, če želite, ki temelji na pluralistični demokraciji, na spoštovanju človekovih pravic in političnih svoboščin in vladavini prava, demokratični vladavini prava, se je začel rahljati. In kot posledica tega vidimo, da demokracije v nekaterih delih Evrope ne samo stagnirajo, ampak se razmere še poslabšujejo.

Kako v Svetu Evrope opažate ukinjanje dela človekovih pravic in slabšanje teh pravic?

Gotovo je en barometer tega tudi število tožb na Evropskem sodišču za človekove pravice. Gre pa dejansko za trende, ki trajajo že dolgo časa. Zdaj pa vidimo to poslabšanje, ki se pojavlja na vseh področjih teh temeljnih stebrov delujoče demokracije. Prvič, vidimo zelo velike težave na področju pravosodja, kjer prihaja do posegov in vmešavanj v imenovanje sodnikov ter delovanje avtonomnih sodnih organov. Še posebej skrb zbujajoče je stanje svobode medijev, delovanje medijev. Položaj je alarmanten. Tako glede posegov v medije, groženj, omejevanja, ekonomskega izsiljevanja, cenzure in tako naprej. Po drugi strani pa tudi opažamo vse večje naraščanje sovražnega govora na spletu. Imamo zelo resne težave tudi glede pravice do združevanja in zborovanja. Gre po eni strani za možnosti delovanja civilne družbe, ki je zelo pogosto v populistični paradigmi videna kot nekaj družbi in narodu nevarnega, kot tuji agent. Po drugi strani so se pravice do zborovanja ponekod že pred pandemijo omejevale mimo vseh tistih omejitev in pravil, ki veljajo po Evropski konvenciji človekovih pravic. To se je v nekaterih primerih v obdobju pandemije še bolj zaostrilo. Vidimo tudi težave v delovanju političnih institucij, v vse večjem nezaupanju med političnimi institucijami in med državljani, med volivci, kar je konec koncev voda na mlin populistom, ki to izkoriščajo. Problemi so v integriteti, dejansko v pomanjkanju integritete, v korupciji. Predvsem pa je velik del problemov povezanih s poslabšanjem oziroma s pomanjkanjem demokratičnega okolja v Evropi in posameznih državah. To se odraža v pomanjkanju zaupanja. Problem je tudi, da se v demokratično okolje ne vlaga, kot bi se moralo. Recimo skozi kulturo, ki je zelo pomemben dejavnik, da se demokracija obdrži in širi, skozi izobraževanje, delovanje z mladimi in druga področja.

Kakšne so posledice v življenju posameznika, ko so človekove pravice, vladavina prava, politične svoboščine in pluralna demokracija odpravljene? Kako bo to občutil posameznik?

Mislim, da so posledice zelo globoke in boleče. V demokratični družbi so pravice posameznikov zaščitene z zakonom pred samovoljo oblastnikov. V trenutku ko te zaščite ni več, ko ta zaščita ne deluje, je naše življenje, vaše, moje, čigar koli prepuščeno dobri volji in samovolji tistega, ki je trenutno na oblasti in ki ni podvržen nobenemu demokratičnemu nadzoru. To je nekaj, kar bi moralo vsakogar skrbeti. Enako velja za politične svoboščine. To pomeni, da tudi ko ste nezadovoljni, tega svojega nezadovoljstva ne boste več mogli izkazati na noben način. Če ga pa boste, boste za to kaznovani. Nadzornih mehanizmov ne bo, mediji ne bodo mogli opozarjati na napake, na nesposobnost, na zlorabe. Civilna družba tega ne bo mogla storiti. In na koncu boste živeli v družbi, ki ne bo ne svobodna ne učinkovita, vi pa ob tem ne boste mogli narediti čisto nič.

Pandemija je marsikaj spremenila. Nekatere vlade so pandemijo izkoristile za povečano represijo, v Evropski uniji smo živeli pod policijsko uro, javnih razprav ni, zakoni se sprejemajo in spreminjajo tudi po tekočem traku. Kaj to pomeni dejansko za demokracijo kot tako? Kakšno vlogo pri soodločanju še imajo državljani?

Pandemija je po eni strani učinkovala na naše pravice, svoboščine; ti učinki so po eni strani lastni pandemiji. Po drugi strani pa je poglobila nekatere trende in težave, ki so obstajali že prej. V izjemnih razmerah, kar pandemija je, ne samo, da lahko, ampak je včasih tudi nujno omejiti nekatere pravice in politične svoboščine, da bi se zaščitilo javno zdravje. To samo po sebi ni problem. Drugo vprašanje pa je, kako to naredimo. Tukaj so osnovna pravila precej enostavna, če pogledamo pravno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Bolj zapleteno jih je nato uporabiti v posameznih primerih. Pomembno je, da morajo biti vsi ukrepi sprejeti na podlagi zakona. To pomeni, da tudi z najboljšimi nameni ne moremo ignorirati zakonodaje in sprejemati ukrepov, ki nimajo te podlage. Vidimo pa, da se to pogosto dogaja. Ukrepi morajo biti tudi sorazmerni. To pomeni, da poseg v človekove pravice in politične svoboščine, ki jih ta ukrep prinaša, ne more biti globlji, bolj škodljiv in omejujoč, kot ga ta ukrep skuša doseči. In tretjič, ukrepi morajo biti nujni. To pomeni, da se takega učinka ne da doseči z drugimi ukrepi, ki bi manj posegali v človekove pravice in politične svoboščine. Na teh treh točkah se največkrat zalomi. Včasih zato, ker je situacija koga presenetila, včasih zaradi prehitrih odločitev in premalo razmisleka, včasih pa tudi zato, ker se skozi obdobje pandemije skušajo iz drugih razlogov omejiti politične svoboščine in človekove pravice bolj trajno. In vse to je povezano s slabšanjem demokracije v nekaterih delih Evrope in sveta.

V Sloveniji nezaupanje javnosti do oblasti strmo narašča, ljudje dvomijo o ukrepih, zaradi političnega delovanja dvomijo celo o pandemiji. Nezaupanje in dvom se širita tudi drugod po Evropi, kar se odraža tudi v protestih. To ni ravno spodbudno.

Brez zaupanja med političnimi institucijami, oblastnimi institucijami in državljani demokracija ne more delovati, ne more biti učinkovita. To je nekaj, česar se mora vsak, ki je na položaju, zavedati in za to poskrbeti, ker bo sicer na dolgi rok neuspešen. To zaupanje si je treba povrniti, še posebej v okviru ukrepov glede pandemije, ki zahteva zelo visoko stopnjo zaupanja, da bi bili dejansko učinkoviti. Ob pomanjkanju zaupanja se dogaja to, kar lahko vidimo marsikje. Včasih tako ukrepi, ki so sprejeti z argumenti, z razlogi, z dobrimi nameni, niso sprejeti, ker ljudje na splošno ne zaupajo tistim, ki te ukrepe sprejemajo.

V Evropi in Evropski uniji se srečujemo s povečano militarizacijo, povečanimi pooblastili policije, tudi protipravno zakonodajo že od tako imenovane migrantske krize leta 2015. V pandemiji so nekatere države policiji dale večja pooblastila – zadnje čase sta tudi zaradi policijskega nasilja v središču Francija in Grčija. V Grčiji bodo po novem na tleh univerze, ki bi morala biti neodvisna, patruljirali posebni policisti. Gre za nadaljevanje trenda?

Težko je primerjati situacije, ker so lahko različne. Eno je dejansko res, da težav pri spoštovanju osnovnih demokratičnih norm nima samo en del Evrope, ampak se te težave ponavljajo, se lahko zgodijo kjer koli. Težave, ki jih vidimo v nekaterih državah – kot so Ruska federacija ali pa Turčija –, so zelo resne, ampak nekatere od prijemov smo lahko spremljali tudi v državah, kot je Velika Britanija. Tam se je ta revolt proti človekovim pravicam, konvenciji in ne nazadnje evropskega sodelovanja začel in nadaljeval. Ti primeri, ko se skuša povečati vlogo in moč represivnih organov, ali pa zmanjševati vpliv in moč demokratičnih nadzornih mehanizmov nad uporabo represivnih organov, se lahko zgodi kjerkoli tudi zaradi tega, ker je dejansko v družbi zelo veliko negotovosti in strahu. In včasih se skuša na tak način ljudem dokazati, da bo za ta njihov strah poskrbljeno in da bodo zavarovani. Ampak se to izvaja na način, ki na dolgi rok ne bo obvaroval nikogar, lahko pa ogrozi demokracijo.

Veliko je skepse do uvedbe tako imenovanih covidnih potnih listov, Evropska unija je že dosegla konsenz o zelenih cepilnih certifikatih. Ključna skrb je varovanje osebnih podatkov in zasebnosti. Se naše pravice s tem spet zmanjšujejo?

Zelo težko se je opredeliti, ker ne vemo še točno, kakšni bodo ti covidni potni listi. V Franciji in ponekod drugod so jih sicer že začeli testirati. Gre za kolizije različnih pravic in ciljev, ki jih zasledujemo. To je zaščititi javno zdravje, po drugi strani pa tudi spet omogočiti svobodo gibanja, potovanja. Kako bo to izvedeno, v koliki meri bo to doseglo svoje cilje, ne da bi posegalo preveč v druge pravice kot je pravica do zasebnosti, bo odvisno od končnih rešitev. Te še niso jasne. Pravna dilema je ta, kako bodo našli kompromisno raven med različnimi pravicami in cilji, kar pa je spet odvisno od zaupanja javnosti.

S pandemijo so na dan prišli številni družbeni in ekonomski problemi. Kaj pogrešate v razpravah, na kaj pozabljamo?

Zelo pogosto pozabljamo na pozabljene. V začetku smo upali, da bo prišlo do več solidarnosti, pa se zelo pogosto dogaja ravno nasprotno. Videli smo, kako se je to v prvem letu odražalo do starejših, ki jih je pandemija zdravstveno in življenjsko najbolj ogrozila. Mladi in šolarji so bili marsikje prikrajšani za leto, dve svojega šolskega in študijskega življenja. Mlade je pandemija še posebej prizadela – ne samo glede omejitve socialnih stikov, temveč tudi pri zaposlovanju. Pozabljamo na tiste, ki jih je pandemija ekonomsko prizadela, jim ogrozila zaposlitev in ekonomsko prihodnost. Mislim, da se o njih premalo pogovarjamo, kar me zelo skrbi. Premalo smo pozorni na trajne posledice, ki jih nepremišljeni, pretirani, neutemeljen posegi v naše človekove pravice in politične svoboščine lahko pustijo na naših življenjih tudi po tem, ko virusa ne bo več.

Evropska unija pripravlja konferenco o prihodnosti. Kako pomembna se vam zdi konferenca?

Kot aktivnemu državljanu Evropske unije se mi zdi konferenca o prihodnosti Unije izjemno pomembna. Obravnava nekatere izzive, težave in grožnje, s katerimi se EU spoprijema in so poglobili krizo, ki je pripeljala do nezaupanja, ki ga nekateri s pridom izkoriščajo. Gre za vprašanja demokratične legitimnosti, načina sprejemanja odločitev, reprezentacije volivcev in njihovega odločanja. To so zelo pomembna vprašanja, ki jih je treba rešiti. Za prihodnost Evropske unije bo zelo pomembno, kako bo do konca izpeljala zgodbo s pandemijo, glede tega je bilo in je še veliko kritik. To še ni končano, bo pa od tega v veliki meri odvisno, ali bo tudi konferenca s svojimi vprašanji in svojimi odgovori lahko zagotovila temelje za uspešen razvoj EU-ja, brez katere Evropa ne bo nikoli stabilen in miren kontinent. O tem sem prepričan in to velja tudi za posamezne države v Uniji.