Vodje političnih skupin v Evropskem parlamentu in predsednik parlamenta Jerzy Buzek so odločili, da nagrado Saharov prejmejo Tunizijec Mohamed Buazizi, egiptovska aktivistka Asma Mahfuz, libijski oporečnik Ahmed al Zubair Ahmed al Sanusi, sirska odvetnica Razan Zeituneh in sirski karikaturist Ali Farzat.

Buzek je pojasnil, da je Evropski parlament z odločitvijo, da gre nagrada v roke aktivistom arabske pomladi, podprl dogajanje v bližnji soseščini Evropske unije in izkazal solidarnost z arabskim svetom. "Tako smo dali priznanje tistim, ki spreminjajo zgodovino v naši bližnji soseščini," je še dejal.

Mohamed Buazizi se je decembra lani zažgal v tunizijskem mestu Sidi Bouzid in nekaj tednov zatem podlegel poškodbam. Postal je simbol tunizijske revolucije, ki je januarja s položaja odnesla dolgoletnega voditelja Zina El Abidina Ben Alija. Buazizi bo nagrado prejel posthumno.

Asma Mahfuz je ena od ustanoviteljev Gibanja mladih 6. aprila, ki je prek spletnih socialnih mrež pozivalo ljudi, naj se zbirajo na trgu Tahrir v Kairu. Množične demonstracije v egiptovski prestolnici so februarja privedle do konca 30-letne vladavine egiptovskega predsednika Hosnija Mubaraka.

Danes 77-letni libijski oporečnik Ahmed Al Sanusi je zaradi nasprotovanja režimu pred kratkim ubitega dolgoletnega libijskega voditelja Moamerja Gadafija v zaporu preživel 31 let.

34-letna odvetnica iz Sirije Razan Zeituneh vodi odbor, ki usklajuje upor proti sirskemu režimu pod vodstvom predsednika Bašarja Al Asada. Njenega rojaka, karikaturista Alija Farzata pa so zaradi njegovih karikatur v časnikih avgusta preteple sirske sile in mu polomile obe roki.

Nagrado Saharov za prizadevanja za svobodo mišljenja in boj za človekove pravice Evropski parlament podeljuje od leta 1988 posameznikom ali združenjem, ki so pomembno prispevali k varovanju človekovih pravic v svoji državi ali po svetu. Lani so jo v odsotnosti nagrajenca podelili kubanskemu oporečniku Guillermu Farinasu.

Andrej Saharov (1921-1989), po katerem se imenuje nagrada, je bil eden vodilnih sovjetskih znanstvenikov pri projektu razvoja vodikove bombe in je pozneje postal glasen kritik tekmovanja v jedrskem oboroževanju med velesilama. Leta 1970 je ustanovil odbor za človekove pravice in sovjetske oblasti so ga obsodile na zaporno kazen, leta 1975 pa je dobil Nobelovo nagrado za mir.