Evropska unija je na nedavnem vrhu dala obljube, ki se sicer mnogim zdijo pesek v oči, a si lahko okolje vsaj delno oddahne. Kam energetsko uvrstiti Slovenijo, kako nam zagotoviti varno energetsko prihodnost in kakšna je pravzaprav vloga zdaj podpredsednice SDS-a pri iskanju energetskih rešitev v Sloveniji? Več v spodnjem intervjuju.

Kako komentirate pred kratkim sprejeto odločitev Evropskega sveta o povečanju uporabe obnovljivih virov, je mogoče tukaj določiti zmagovalce in poražence dogovora?
Mislim, da tu ni poražencev, torej smo zmagovalci pravzaprav vsi, ker smo se zavezali za bolj čisto prihodnost. Za zdaj gre sicer še za bolj načelen dogovor z nekimi določenimi kvantitativnimi cilji, ki jih skušamo doseči. To ukrepanje politike je bilo tudi nujno za dosego blaginje pri skrbi za okolje.

Slovenija je že na dobri poti, da ta dogovor tudi izpolni, a vseeno nam manjka slaba polovica do teh 20 odstotkov. Kje imamo neizkoriščene zmogljivosti in na kaj bi se morali osredotočiti, da bi to dosegli?
Slovenija se mora osredotočiti na čim boljšo vključenost, torej na oblikovanje in nato tudi na izvajanje evropskih politik, in v tem smislu ima priložnosti kot vse države članice EU-ja. Različne članice imajo različne naravne danosti za izkoriščanje obnovljivih virov, tudi Slovenija pa ima še nekaj teh potencialov oziroma je trenutno statistično celo boljša od preostalih članic, kar temelji predvsem na izkoriščanju vodne energije. Zagotovo pa imamo še nekaj potenciala v izkoriščanju biomase, termalne energije, druge vire pa moramo pravzaprav še raziskati.

Imam občutek, da je vrh voditeljev nekako elegantno zaobšel dogovor o skupni energetski politiki, sploh v povezavi s skupno zunanjo politiko, kjer bi bil očitno skupen nastop sploh pri pogajanjih z Rusijo več kot nujen. Kaj menite o tem?
Menim, da tega dogovora niso zaobšli, saj namen tega vrha ni bila doseči ta dogovor. Pravzaprav pa vseeno govorimo o skupni evropski energetski politiki, saj se morate zavedati, da je bil prvi predlog, ki ga je Evropska komisija podala, objavljen šele 8. marca lani. Takrat je bil to en dokument s šestimi glavnimi področji oblikovanja skupne energetske politike. Tako Evropski parlament kot tudi Evropski svet sta ta predlog podprla in komisija je na podlagi te odločitve sprejela nov energetski sveženj, v katerem je bolj natančno razdelala, kje in na kakšen način naj bi sodelovali. Eno od teh področij pa je tudi zunanja politika. Tudi mene skrbi, da določene države članice rešujejo vprašanja na lastno pest zdaj z Rusijo in s kakšno drugo državo, ker jih pač morajo. Ti dogovori pa imajo lahko vpliv na uresničevanje skupne evropske energetske politike. Zavedati se moramo, da o tej politiki šele razpravljamo, vlade držav članic pa so zdaj dolžne voditi ustrezno energetsko politiko. To je dejal tudi komisar za energetiko Piebalgs, ki je bil nedavno na obisku v Sloveniji, in sicer, da morajo imeti države pri dvostranskih pogajanjih v mislih tudi te skupne dogovore.

Govori se tudi o tem, da naj bi Rusija in Alžirija oblikovali kartel in tako dobili EU v primež. Menite, da je to realno, in kakšne so lahko po vašem mnenju posledice takšnega združevanja?
Veliko se govori in veliko se piše v časopisih, vprašanje pa je, kaj se zares dogaja. Sama podatkov o tem, kakšno zunanjo politiko vodi Rusija, nimam. Zagotovo pa Rusijo razumem v smislu zaščite lastnih interesov, da poskuša navezati stike z državami, za katere presodi, da so zanjo strateško pomembne. Za EU pa je pomembno, da se ustrezno odzove in da je tudi sama dovolj spretno, a tudi odločno zahteva uresničitev tistih zahtev, ki so za EU pomembne. Ravno v tem primeru mora biti Evropska unija dosledna, da bo oblikovala notranji energetski trg, za katerega pa je pomembna ustrezna diverzifikacija virov, ne le energetskih virov kot takšnih, ampak tudi ko pride do odvisnosti od držav.

Kdaj menite, da bo bližnjevzhodna nafta dovolj privlačna, da bo tudi Turčija dovolj evropsko ustrezna?
Turčija je že zdaj zelo pomembna za EU, saj sodelovanje poteka na številnih področjih, precej časa pa je ta država tudi že v procesu približevanja povezavi. Vendar pa je razlika med tem sodelovanjem in članstvom velika. Menim, da je EU skupnost držav, ki sodelujejo na številnih področjih in ki jih združujejo številne skupne vrednote in določen skupen zgodovinski spomin. Vprašanje ste zastavili na takšen način, kdaj bo Turčija sprejemljiva za članstvo v EU-ju, zato bi rekla, da sprejem nove članice ne sme pomeniti, da se bo s tem članstvom EU bistveno spremenil. Turčija, vemo, da je pri določenih lastnostih precej drugačna in bi z vstopom trenutno precej omajala institucionalna razmerja, ki jih imamo. V času, ko je EU sprejel še dve novi članici, moramo najprej najti ustrezen institucionalni okvir. Glede energetskih virih iz Bližnjega vzhoda pa je EU v več dokumentih že poudaril pomen tega področja in tudi gradnje energetske infrastrukture prek turškega ozemlja.

Vidno je vaše zavzemanje za promocijo jedrske energije. Jasno je, da ta energija ni obnovljiva in da ima veliko več stranskih učinkov kot pa, denimo, vodna, vetrna ali pa sončna energija?
Sama ne želim biti promotorka jedrska energije, ampak samo opozarjam, da se moramo ocenjevanja njenega prispevka k »energetski mešanici« lotevati po enakih merilih, kot se lotevamo vseh preostalih virov energije. Jedrska energija seveda ni obnovljiv vir energije, kar je povsem jasno, sem pa mnenja, da gre za trajnostni vir, in poudarek pri evropskih strateških dokumentih in tudi pri lizbonski stretegiji je trajnost, to pa je razvoj, ki omogoča razmerje med okoljem, razvojem gospodarstva in socialno varstvo ljudi. Gre tudi za razvoj, ki ne bo negativno vplival na generacije, ki prihajajo za nami.

V Sloveniji torej tudi obstaja več načinov, kako naj bi si zagotovili energetsko varnost. Ena od možnosti je tudi drugi blok krške elektrarne, za katerega pa menda vi odkrito in iz ozadja navijate?
Jaz ne navijam za drugi blok krške nuklearke, po svojih močeh pa seveda želim prispevati k temu, da bi se slovenska energetska politika začela razvijati tudi v smislu evropske energetske politike, torej v smislu trajnostnega razvoja. Tako v Evropi kot tudi v Sloveniji podpiram razvoj obnovljivih virov energije, vendar v obsegu, ki je še smiseln, in če me kdo vpraša o smiselnosti drugega reaktorja, potem moram reči, da se je treba vprašati, ali ga potrebujemo, ali imamo možnosti, da ga gradimo in kaj nam bo prinesel. To se pravi, da moramo predvideti, kakšen je tisti primanjkljaj tiste električne energije, kateri so novi energetski viri, s katerimi lahko te potrebe zapolnimo in se potem odločiti, kateri je pač optimalen. Jaz osebno sem trdno prepričana, da moramo glavno pozornost, ko govorimo o jedrski energiji, usmeriti na obstoječo elektrarno, in to na način, da zagotovimo njeno varno obratovanje. To pomeni, skrb za človeške vire, skrb za uresničevanje doslej sprejetih obveznosti, tako v smislu slovenske zakonodaje kot tudi v okviru bilateralne pogodbe s Hrvaško.

Ali je res, da redno sodelujete na usklajevanjih med slovenskimi ministrstvi na področju energetike?
Prej nisem delovala v političnem prostoru in moram reči, da je moja prva takšna profesionalna dejavnost delo evropske poslanke, zato tudi postopkov in raznih političnih usklajevanj niti ne poznam in ne vem, kako gredo. Je pa res, da v primeru sooblikovanja evropskih politik mnogokrat tudi sama zaprosim razna ministrstva, da se dobimo pri usklajevanjih, kjer skupaj razpravljamo o evropskih politikah, to pa drži.

Kakšne je vaša ambicija po opravljem poslanskem mandatu? Boste nadaljevali evropsko pot ali vas lahko pričakujemo v slovenskem notranjepolitičnem ringu, sploh glede na to, da ste podpredsednica največje stranke?
Za zdaj me čaka še polovica mandata evropske poslanke, kar mi pomeni velik izziv. Izvoljena sem bila tudi kot predsednica ženskega odbora v SDS-u za naslednji dve leti in v tem smislu nameravam nadaljevati. Kaj bo prihodnost pokazala, pa bom še videla.

Mitja Kandare