Evropski poslanci so po odstavitvi Grkinje Eve Kaili, ki je v središču škandala, izvolili novega podpredsednika parlamenta, še za dva evropska poslanca, ki sta vpletena v afero, imenovano Katargate, pa so sprožili postopek za odvzem poslanske imunitete. Domnevni vodja korupcijske mreže, nekdanji evropski poslanec iz Italije Pier Antonio Panzeri, je medtem v zameno za milejšo kazen privolil v sodelovanje z belgijskim tožilstvom. Evropski poslanci so se zavzeli za vrsto ukrepov, ki bi med drugim izboljšali preglednost poslanskih stikov z lobisti. Številni se sprašujejo, zakaj šele zdaj, predvsem pa, kaj še bo razkrila afera.

Na začetku je bil Maroko

Vse se je začelo lansko pomlad. Z obveščevalnimi službami in tajnimi preiskavami, prisluškovanji in zasledovanji.

"Belgijske obveščevalne službe so gospoda Panzerija že preiskovale, delno tudi zaradi njegovih povezav z Marokom," pojasnjuje Roeland Termote, novinarski kolega z belgijskega časopisa De Standaard. "Maroške tajne službe so v Belgiji že dolgo zelo dejavne, Maroko si zelo prizadeva za to, da bi imel vpliv v Belgiji in v Evropskem parlamentu. Tako so preiskovalci tudi prišli do Panzerija. Tajno so mu preiskali stanovanje in ga nadzorovali že dolgo pred tem, preden je ta škandal izbruhnil kot Katargate. V bistvu se je začel kot Marokogate."

Zakaj ravno Maroko, ni težko vprašanje, Maroko ima v Belgiji veliko diasporo, pravi Termote. "Veliko Belgijcev ima maroške korenine. In Maroko je znan po tem, da tudi prek tajnih služb nadzoruje svoje državljane ali Maročane v tujini, še posebej ko gre za aktiviste, ki se zavzemajo za reševanje vprašanja Zahodne Sahare. To je zanje zelo občutljivo vprašanje. Po drugi strani pa je Bruselj znan kot vohunska prestolnica, tu si vsi želijo imeti vpliv, saj je tu sedež tako Evropske unije kot zveze Nato. Belgija je pomembna država za vse obveščevalne službe, vključno z Maročani."

Kaj lahko preiskovalcem razkrije Antonio Panzeri, 67-letni socialist, ki ga v Italiji komaj kdo pozna, a ki se je v Evropskem parlamentu tri mandate ukvarjal z delavskimi pravicami in odnosi z državami onstran Sredozemlja? "Za preiskovalce bi bila gotovo velika zmaga, če bi dokazali vpletenost evropskih poslancev ali drugih politikov, ki so še na položajih; da bi dokazali, da prejemajo podkupnine," je prepričan Termote, "in to je zdaj, ko se je gospod Panzeri pokesal, zelo mogoče".

Kovčki in vrečke, polni denarja

9. decembra aretacije – preiskava, ki se je uradno začela julija, je bila na kritični točki, je poročal belgijski dnevnik Le Soir, ki je skupaj s tednikom Knack prvi objavil novico o operaciji. Le še dober teden je bilo do božično-novoletnih počitnic, ko se Bruselj izprazni, evropski poslanci in uradniki pa odpotujejo domov v svoje države. Preiskovalci niso želeli tvegati, da dokazi, za katere so menili, da jih bodo našli v stanovanjih osumljenih, izginejo.

Po neuradnih informacijah so policisti tisti petek od zgodnjega jutra prežali pred stanovanjem podpredsednice Evropskega parlamenta, Grkinje Eve Kaili, in njenega partnerja, parlamentarnega asistenta v politični skupini Socialistov in demokratov, Francesca Giorgija. V njuno stanovanje le lučaj stran od Evropskega parlamenta zaradi poslankine imunitete niso smeli vstopiti. Preiskavo bi lahko opravili le, če bi jo zalotili pri kaznivem dejanju.

In to se je tudi zgodilo.

Ko je Giorgi le sedel v avtomobil in se odpeljal iz hiše, so ga ustavili in aretirali. Eva Kaili je poklicala očeta, ki je prenočeval v hotelu s petimi zvezdicami na trgu Jourdan v srcu evropske četrti. Ko so ga policisti prijeli, so v kovčku pri njem našli na tisoče evrov v gotovini.

Ovir za preiskavo poslankinega stanovanja ni bilo več. In tam so našli še en kovček z denarjem.

Tretji, pri katerem so tisti dan zasegli svežnje bankovcev, je bil Panzeri.

Skupno so pri vseh treh, so sporočili preiskovalci, našli milijon in pol evrov v gotovini.

Tožilec s težo

Afera ima v Belgiji velik odmev, saj sta vanjo domnevno vpletena tudi belgijska poslanca socialistov Marco Tarabella in Maria Arena. Javnosti zelo znan je tudi glavni preiskovalec, tožilec Michel Claise, ki se je že proslavil s pomembnimi preiskavami. Novinar Roeland Termote z belgijskega časopisa De Standaard pojasnjuje: "Znan je po svoji neposrednosti, pa tudi zato, ker piše romane. Ima zelo jasna mnenja o demokraciji in uničevanju demokracije, ki ga povzročajo vse oblike kriminala. Je tudi nekdo, ki se ne bo ustavil pred ovirami, nekdo, ki stvarem pride do dna. Človek s težo."

Claisejeva ekipa je Evropski parlament pozvala k odvzemu imunitete še za dva poslanca, poleg Belgijca Marca Tarabelle še za Italijana Andreo Cozzolina. Francesco Giorgi je, potem ko Panzeri leta 2019 po treh mandatih ni bil več izvoljen v parlament, postal Cozzolinov asistent.

Tako Cozzolino kot Tarabella vsakršno vpletenost v afero zanikata, oba sta tudi že zapustila politično skupino Socialistov in demokratov, Cozzolino prostovoljno, Tarabello so izključili, zdaj sta oba med neopredeljenimi poslanci.

Kaili je skupina S&D iz svojih vrst izključila že sredi decembra.

Pravila na papirju

Alberto Alemanno, profesor prava Evropske unije in ustanovitelj organizacije The Good Lobby, meni, da ti poslanci niso bili naključne tarče. "Zelo pametno je bilo, če smem uporabiti to besedo," pravi, "da se je Katar obrnil prav na levo sredino, na Socialiste in demokrate, če je želel širiti sporočilo, da imajo delavci v Katarju večje pravice kot delavci v drugih državah v regiji. Enako velja za Maroko. Ni naključje, da je vpleten nekdo, kot je Panzeri, ali nekdo, kot je Kaili. Ker prihajata z levice, imata ob tem vprašanju večjo težo kot nekdo z desnice."

Alemanno jedro težave vidi v navzkrižju interesov nekdanjega poslanca, ki je svoje parlamentarne izkušnje in zveze lahko brez težav zlorabil za nezakonito lobiranje in kriminalno ravnanje.

"Malo ljudi je pred izbruhom škandala poznalo gospoda Panzerija, celo v svoji pokrajini, v Lombardiji, ni bil široko znan," pravi Alemanno. "To kaže, da evropski poslanci niso podvrženi tako strogemu javnemu nadzoru, kot so poslanci na nacionalni ravni. Zato se je afera Katargate tudi lahko zgodila. Ob pomanjkanju pozornosti nacionalne javnosti in nacionalnih medijev se je razrasla kultura nekaznovanosti."

Afera je Evropski parlament spravila v veliko zadrego tudi zato, ker je razkrila, da so parlamentarna pravila o lobističnih stikih na papirju sicer zgledna, v resnici pa polna vrzeli. Evropski parlament skupaj s Svetom Evropske unije in Evropsko komisijo uporablja skupni register za preglednost, s katerim nadzoruje dejavnosti zastopnikov interesov.

Poročevalci, poročevalci v senci in predsedniki odborov morajo za vsako poročilo, ki ga pripravijo, na spletu objaviti informacije o sestankih z lobisti, vsi drugi poslanci pa samo, če to želijo. O ustanovitvi neodvisnega etičnega organa, ki bi nadzoroval vse evropske institucije, pa so v Bruslju do zdaj zgolj razpravljali.

"Predvsem pa ni nadzora nad spoštovanjem pravil. Evropski parlament je sistem, ki se upravlja sam, končna odločitev je v rokah predsednice parlamenta," meni Alemanno. "Z drugimi besedami, to je sistem politične odgovornosti in ne pravne odgovornosti, več kot očitno ne deluje."

Od vseh političnih skupin Evropskega parlamenta so nedvomno v največji zadregi Socialisti in demokrati, saj vsi domnevno vpleteni prihajajo iz njihovih vrst. Zdaj napovedujejo notranje preiskave in predloge še strožjih ukrepov, kot jih je predstavila predsednica Evropskega parlamenta Roberta Metsola.

Katarina Barley je nemška socialdemokratka in nekdanja nemška pravosodna ministrica. Je tudi ena od štirinajstih podpredsednikov Evropskega parlamenta, tako kot je to bila do razrešitve tudi Grkinja Kaili. "V Evropski parlament sem bila izvoljena leta 2019, kmalu je nastopila pandemija in Kaili sem poznala, kolikor pač lahko poznaš kolegico, s katero imaš stike na daljavo prek zaslona," Barley odgovarja na vprašanje, ali je poznala Kaili. "Pogosto sva se spopadali, saj se v marsičem nisem strinjala z njo, ampak nikoli si ne bi mislila, da sedi na kovčkih, polnih denarja. A če gledam nazaj, je precej bolj razumljivo, zakaj je bila tako čudna. Ni bila kot drugi člani naše skupine, pogosto je tudi zastopala stališča, ki so bila v nasprotju s stališči skupine, in vedno se je držala ob strani. Strašno je, saj se vsi počutimo izdane in moramo zdaj napeti vse sile, da spet pridobimo zaupanje ljudi."

O regulaciji poslanskih stikov pa Barley meni, da jo je nedvomno mogoče izboljšati, a tako, da ne bo omejevala svobode poslanskega mandata in poslancu ne bo zvezala rok. "Dala bom primer: zelo sem dejavna ob vprašanju demokracije na Madžarskem. Veliko podjetij se obrača name, ker so tarče groženj od vlade premierja Viktorja Orbana. In če pridejo do mene, zagotovo ne želijo videti svojega imena na kakšnem javno dostopnem seznamu, saj bi njihovo življenje na Madžarskem postalo nevzdržno. Tako da moramo najti rešitve, da lahko takšna srečanja prijavim, ljudje pa so hkrati zaščiteni. Enako velja za podjetja, ki delujejo na Kitajskem. Zagotoviti moramo preglednost, a hkrati zaščiti ljudi, ki pridejo do nas in ki se nam zaupajo."

Veliko privoščljivosti na račun sramote socialistov v drugih političnih skupinah ni. Delno zato, kot pravi Nizozemec Jeroen Lenaers iz Evropske ljudske stranke, ker vse razsežnosti afere še niso znane in se lahko še marsikaj razkrije, predvsem pa zato, ker so vsi, ko gre za javno mnenje, v istem čolnu; afera namreč meče slabo luč ne zgolj na eno politično skupino, ampak na ves parlament. "Socialisti in demokrati morajo sami počistiti svojo godljo in spraviti svoje stvari v red," pravi Lenaers, "toda širše javnosti ne zanima, ali so vpleteni samo oni, saj škandal meče slabo luč na vse nas. Zato je tako pomembno, da vsi v parlamentu od levice do desnice, od socialistov do liberalcev in konservativcev najdemo skupen in odločen odgovor na ta škandal, saj je v igri kredibilnost nas vseh."

In kaj o aferi in njenih posledicah menijo evropski poslanci iz Slovenije?

Matjaž Nemec, SD/S&D: "Izhajajoč iz izkušnje slovenskega parlamenta sem bil presenečen, ko sem prišel v Evropski parlament, da smo za ceno transparentnosti in odprtosti dopuščali možnost tega početja. V Sloveniji imamo te zadeve bistveno bolje urejene, ko govorimo o lobiranju in o tem, kako se moramo zaščititi pred tovrstnimi početji," meni Matjaž Nemec, SD/S&D.

"Če nekdo hoče izigrati pravila, bo luknje vedno našel, tukaj gre tudi za etično ravnanje posameznikov. Korupcija je vedno zavržno dejanje, korupcija v politiki pa pomeni izdajo zaupanja svojih volivcev in davkoplačevalcev," pravi Ljudmila Novak, NSI/EPP.

"Najprej moram reči, da sem bil zelo začuden, kajti kolegico Evo Kaili poznam, na področju digitalizacije sva se marsikdaj srečala, čeprav je iz druge politične skupine. Bil sem presenečen in razočaran, da se je ujela v takšne posle," je dejal Franc Bogovič, SLS/EPP.

Več poslancev, med njimi tudi predsednica parlamenta Roberta Metsola, se je šele po izbruhu afere spomnilo, da so pozabili prijaviti prejeta darila in plačana potovanja; čeprav pravila določajo, kdo, kako in do kdaj mora prijaviti, so tako nadzor kot kazni v rokah poslancev samih. "Zagotovo je v tej transparentnosti delovanja možen napredek in bo tudi narejen," pravi Franc Bogovič, "okoli integritete je pa takole: tu nas je 705 in vsak od nas mora imeti svojo osebno integriteto in se enostavno ne sme spustiti v take stvari."

Matjaž Nemec je previden. "Vam povem zelo osebno in iskreno, že mnogo let se ne dobivam z lobisti, ker se bojim interpretacije tovrstnega početja."

Po mnenju Ljudmile Novak ni pravil, ki bi zapolnila vse praznine. "Tukaj gre enostavno za oseben odnos človeka do takšnega dejanja. Seveda pa poslanci želimo, da ta pravila pretresemo, dopolnimo, zapolnimo luknje, da bi se v prihodnje izognili ponovitvi takšnih dejanj."

Med predlogi novih ukrepov so tudi uvedba zunanjega nadzora in okrepljeno preverjanje predstavnikov interesov, torej lobistov, pa tudi nevladnih organizacij.

"Nevladne organizacije so pogosto prisotne v lobiranju v Evropskem parlamentu, njihovo delovanje je precej netransparentno, niso vsi vpisani v register transparentnosti, v register lobistov, mi včasih sploh ne vemo, kdo se želi pogovarjati z nami," pravi Romana Tomc, SDS/EPP.

Nekdanjim poslancem, kot je glavni akter afere Antonio Panzeri, bi omejili dostop do parlamentarnih struktur; ta je zdaj na široko odprt in brez nadzora.

"Afera je pokazala dvoje, neurejen položaj nekdanjih poslancev in njihovega dostopa do Evropskega parlamenta in premoženjsko stanje. Če bi imeli register, v katerega bi moral vsak poslanec prijaviti večje darilo ali počitniško potovanje, kot je bilo v tem primeru v vrednosti 100.000 evrov, bi to bili zelo jasni signali pri nekom, ki bi imel, kot v tem primeru, kar je bilo sprožilec celotne preiskave, da si neki poslanec, poslanka privošči počitniški paket v vrednosti 100.000 evrov. Če bi bilo to registrirano, bi že to bila neka varovalka," je prepričan Klemen Grošelj, LMŠ/Prenovimo Evropo.

Očitke, da so najšibkejši člen v evropski strukturi, pa tudi evropski poslanci iz Slovenije zavračajo. "Sama kot poročevalka oziroma kot soporočevalka na nekaterih dosjejih vidim, kaj prihaja iz Evropske komisije," pravi Romana Tomc, "in včasih se človek vpraša, kako so lahko kakšne rešitve sploh zašle v tiste dokumente, ki potem pridejo tudi na mizo Evropskega parlamenta."

"Problmatika vplivanja v evropskem prostoru ni omejena samo na parlament, ampak je bistveno širša," je prepričan tudi Klemen Grošelj.

In vprašanje je, kako daleč lahko seže tudi korupcijska preiskava belgijskega tožilstva.