Evropska unija ima 24 uradnih jezikov, v katerih se imajo poslanci Evropskega parlamenta možnost izražati. Za jasno komunikacijo so ključni tolmači, ki tudi prevajajo v vse jezike EU-ja.

Njihovo delo poteka v tolmaški kabini (ang. Booth). V vsaki izmed njih sedijo najmanj trije tolmači, ki vsebino sinhrono prevajajo, običajno v svoj materni jezik.

Tudi midva sva se pod izkušenim mentorstvom slovenske tolmačke Milene Kramljak preizkusila v tolmačenju:

V nadaljevanu vabljeni k branju intervjuja s tolmaškim parom. Cheo in Inger-Lise sta naju prijazno sprejela v svojem stanovanju na ulici kitajskih sekvoj, kjer zaradi bližine evropskih institucij biva veliko tolmačev.

"Kregava se vsak v svojem jeziku"

Cheo: Sem Cheo in nikoli več mi ne recita gospod. Cheo je vzdevek za Jose, zelo običajno špansko ime. Ampak ker sem odrasel v Venezueli, kamor so se moji starši preselili pred davnimi časi, sem Cheo. Joseji so na območju Karibov namreč Chei. V Bruslju živim 23 let. Prišel sem zaradi dela. Predtem sem živel v Barceloni, kjer sta bili rojeni moji hčeri. Na tem planetu ni veliko krajev, kjer bi tolmač lahko živel. Bruselj, New York, Ženeva, morda Dunaj. Bruselj je prestolnica tolmačev, največ nas je združenih tukaj.
Inger-Lise: Jaz sem Inger-Lise. Sem Norvežanka, vendar živim v Bruslju že skoraj vse življenje. Sem tolmačka v francoski kabini.

Kaj je francoska kabina?

Inger-Lise: To je kabina, ki jo poslušajo francoski delegati. Kjer je vse prevedeno iz katerega koli jezika v francoski jezik.

Tudi neposredno iz slovenščine?

Cheo: V naši kombinaciji (v kabini) nimamo slovenščine. Če tolmačim v španščino in govori slovenska delegacija, moram do nemške, italijanske ali francoske kabine – kjer pač nekdo razume slovensko in katere jezik razumem tudi jaz, da pretolmačim iz njihovega tolmačenja. Temu pravimo rele. Vedno delamo prek največ enega releja, nikoli dveh. Zgodilo bi se kot pri igri "gluhi telefon", sporočilo bi se popačilo.
Inger-Lise: V praksi se tolmačenje prek dveh relejev nikoli ne zgodi, saj so ekipe premišljeno načrtovane. V kabini so vedno trije, štirje ali pet tolmačev.
Cheo: A vendar se je že zgodilo! Vsak mora kdaj na stranišče ...

Kako sta postala tolmača? Je bila to zavestna odločitev ali splet dogodkov v življenju?

Cheo: Zame to drugo. Bil sem novinar, tako kot vidva, to sem si želel početi in zato sem se tudi preselil v Španijo. Vendar sem vsake toliko moral jesti. Prevajanje je bila preprosta možnost zaslužka, saj sem že obvladal dva jezika. No, morda ne preprosta, priročna pa. Iz prevajanja sem nato presedlal na tolmačenje, ki je bolje plačamo, to moramo priznati.
Inger-Lise: V mojem primeru je enako. Delala sem na filmskem festivalu, bilo je dobro in zelo prijetno delo, vendar kot v večini kulturnih sektorjev je bilo slabo plačano. Iskala sem nekaj drugega in sodelavec mi je dejal: 'Govoriš toliko jezikov, zakaj ne bi poskusila tolmačiti?' Na spletu sem našla tečaj tolmačenja v Köbenhavnu, bila sprejeta, našla stanovanje, takoj sem vzljubila delo. Vendar je šlo za čisto naključje.

Koliko jezikov govorijo tolmači?

Inger-Lise: Ni nujno, da jih govorimo, moramo jih razumeti. Nekateri tolmači so izvrstni pri tolmačenju iz italijanščine, vendar je ne bi mogli govoriti, saj imajo obupen naglas ali jim dela težave slovnica. Zdi se mi, da v povprečju razumemo od štiri do pet jezikov.
Cheo: V starih časih je bilo drugače. Malo ljudi je govorilo toliko jezikov. Če se zdaj prijaviš na razpis kot neodvisen tolmač, samo z angleščino in francoščino ne boš prišel nikamor. Prihajajo mladi tolmači, ki znajo jezike z vzhoda Evrope, slovenščino, madžarščino – demonski jezik (smeh), zelo težek – zato se vsak trudi izboljšati. Zanimanje za jezik je povezano s kulturo, učiš se jezika tiste kulture, ki te privlači.

Torej tolmačita v več jezikov, kot jih govorita?

Inger-Lise: Da. Moj primer je tipičen. Sem Norvežanka. Pravzaprav pol Norvežanka in pol Danka. Kot otrok sem pobrala oba jezika. Nato sem v Evropskem parlamentu delala s švedskim poslancem in se naučila nekaj švedščine. Vendar ne bi rekla, da govorim dansko ali švedsko, saj imam zelo smešen naglas. Kadar sem v stiku z drugimi Skandinavci, govorim norveško, oni pa dansko ali švedsko, in se vsi razumemo. Govorim pa italijansko, špansko, angleško in malo portugalščine.
Cheo: Zelo dobro govoriš portugalsko.
Inger-Lise: Ne, pa ne.
Cheo: Jaz tolmačim v španščino – iz francoščine, italijanščine, angleščine in portugalščine. Tudi iz katalonščine, vendar te ni veliko slišati v evropskih institucijah.

Razmišljata in sanjata v več jezikih ali samo enem?

Inger-Lise: Ne, v več.
Cheo: Ne zavedam se, da bi sanjal v jezikih. Razen, ko sem bil otrok in nisem imel pojma o angleščini. Sanjal sem, da izvrstno govorim angleško in bil sem zelo ponosen (smeh).

V katerem jeziku pa se prerekata?

Cheo: Vsak v svojem (smeh).
Inger-Lise: Neeee.
Cheo: Takrat najbolje preklinjaš.
Inger-Lise: Tudi v španščini je precej zelo dobrih kletvic. Tudi v španščini sva se že prerekala.
Cheo: Oh, seveda sva se. V norveščini se pa ne morem. Nikoli se nisem zares naučil jezika.
Inger-Lise: Vendar je res, pri prerekanju največkrat ti govoriš špansko in jaz francosko.
Cheo: Edino logično. Vendarle gre za materni jezik.

Če ni preveč osebno vprašanje, kje sta se spoznala?

Inger-Lise: V službi.
Cheo: V njeni državi. V njenem mestu, kjer sem bil službeno.

Kako je sicer živeti v Bruslju?

Cheo: Ne moreva se ravno pritoževati nad življenjem. Če potegneva črto, je najino življenje zelo v redu. Seveda ima pa vsak človek svoje težave.
Inger-Lise: Bruselj je zelo lepo mesto za življenje. Ima vse prednosti velikega mesta, ponuja ogromno priložnosti za kulturno udejstvovanje, tukaj je veliko različnih gledališč, pa opera, veliko kinematografov, in vse je zelo na nivoju. Seveda, tudi koncerti največjih glasbenikov. Ampak po drugi strani je mesto obvladljivo. Če primerjam s Parizom, kjer si nihče ne more privoščiti, da bi živel v središču mesta. Tam ne moreš uporabiti avtomobila, ko greš v gledališče, ampak moraš s podzemno železnico potovati recimo eno uro. Tudi v Bruslju se že počasi dogaja, da ne moreš nikamor z avtomobilom, ampak še vseeno, midva greva povsem normalno kamor koli po mestu z avtom.
Cheo: V Bruslju je ogromno parkov. Zdi se mi dobro mesto za odraščanje otrok. Edina slaba stvar je vreme.
Inger-Lise: Ampak s podnebnimi spremembami tudi to gre na boljše. (smeh) Vem, da ste v Sloveniji vajeni dobre in kakovostne hrane. Ampak tako je tudi v Bruslju. Ker je toliko različnih kultur, je tudi toliko različnih in kakovostnih kuhinj. Poleg tega pa so Belgijci precej mahnjeni na dobro hrano. Restavracija, ki ne bo ponujala dobre hrane, ne bo preživela.

Kot lahko vidiva, imate na vrtu za hišo tudi svoje kokoši.

Inger-Lise: To so kokoši nesnice. Choejeva hči je ugotovila, da ko so stare dve leti, začnejo nesti manj jajc, zato jih kmetje prodajo za meso. Tukaj obstaja neko združenje, ki se bojujejo, da bi rešili te kokoši. Tako smo se odločili, da vzamemo ti dve zverinici. Zdaj smo zelo veseli, da jih imamo. Veliko ljudi je presenečenih, ko jim povemo, da imamo svoja domača jajca. Tudi zelo prijazne so postale.

Če se na kratko še vrnemo k tolmačenju, zagotovo imata kakšno zanimivo anekdoto iz dela.

Inger-Lise: Ko sem tolmačila za International Trade Union, je japonski delegat govoril angleško. Rekel je nekaj takega: (fonetični zapis) Aj leplizent d vikalavaka. Potem sem morala to pretolmačiti. Poskušala sem se nekako vživeti in sem rekla: predstavljam svoje ljudi. Na koncu koncev sem ugotovila, da je hotel reči 'white collar workers' (bele ovratnike).

Se tolmači sicer veliko družite med sabo?

Cheo: Mislili smo, da se bomo s širitvijo EU-ja povezali s tolmači iz vzhodnih držav, ampak se to ni zgodilo. Smo tako kot vse druge skupine, nekateri se družimo, drugi so raje individualisti. Mislim tudi, da obstajata neka kulturna razlika in tudi nezaupanje, česar se nikoli ni niti poskušalo razbiti. Ljudje iz baltskih držav se družijo zase, recimo. Zelo dobro se sicer spomnim časa, ko se je Slovenija pridružila Uniji in posledično tolmačem, takrat so zabave postale veliko boljše (smeh). Ampak Bruselj je kozmopolitsko mesto in skupnost, kar je dobra stran. Ne zapraviš veliko časa za spraševanje, od kod kdo prihaja, ker bi za to lahko potem porabil ves čas.

Za konec ‒ kaj menita o delu v evropskih institucijah?

Inger-Lise: Zelo sem razočarana nad evropskimi institucijami. Tako v Evropi kot zunaj nje so resne težave. To se kaže na več načinov, denimo v situaciji z begunci. Evropskim institucijam ni uspelo najti dovolj dobrih odgovorov za to, pa tudi za druge probleme, recimo za podnebne spremembe. Meni se vsa trenutna razprava zdi brezpredmetna, čeprav jih razumem. Cheo je študiral novinarstvo, jaz politične študije, tudi delala sem kot politični svetovalec v parlamentu, zato pravim, da razumem njihova dejanja. Sem pa zelo razočarana nad tem, kaj govorijo in kako malo storijo.