Pa pojdimo nazaj in si poglejmo projekt razvoja evropske skupnosti, ki se je najprej zasnoval na ekonomski bazi, a nato prerasel tudi v politični projekt. Pod navdihom govora francoskega zunanjega ministra Roberta Schumana, ki je 9. maja 1950 (zato je 9. maj tudi dan Evrope) poudaril nujnost organizirane Evrope za mir na stari celini, je šest držav (Belgija, Francija, Italija, Luksemburg, Nemčija in Nizozemska) podpisalo pogodbo o vodenju industrije premoga in jekla pod skupnim upravljanjem.

To je bil zametek poznejšega močnejšega gospodarskega sodelovanja, obenem pa tudi varovalo, saj na ta način nobena izmed njih na lastno pest ne bi mogla izdelovati orožja za vojno proti drugi. Kakopak, kapital in navsezadnje od njega odvisne politične elite so hitro spoznali koristi skupnega sodelovanja, nakar se je oblikovala ideja za razširitev sodelovanja, 25. marca 1957 pa je istih šest držav podpisalo rimsko pogodbo. Z njo so ustanovili Evropsko gospodarsko skupnost, njen namen pa je bil omogočiti prost pretok oseb, blaga in storitev prek meja. Postavljeni so bili temelji moderne Evrope.

Dobra ideja pritegnila nove države
Ideja se je izkazala za dobro, saj se je začela strma rast po 2. svetovni vojni podhranjenih gospodarstev skozi 60. leta, kljub veliki obremenjenosti Evrope s hladno vojno pa se je skupnost začela širiti še na nove članice, ki so v tem videle koristi tudi za sebe. Leta 1973 so se v prvem valu pridružile Danska, Irska in Velika Britanija, zatem leta 1981 Grčija in leta 1986 Španija in Portugalska. Skupnost je postala dvanajsterica, ki je začutila tudi potrebo po vse večji politični povezanosti. Leta 1979 pa so bile prve volitve v Evropski parlament.

Ta mejnik je dal vedeti, da skupni interesi Unije ne smejo biti le stvar dogovorov političnih elit za zaprtimi vrati, ampak tudi t. i. evropskega demosa, če temu lahko tako rečemo. Skratka, evropska skupnost je stopila na pot demokratizacije svoje strukture, torej se je zavezala k transparentnosti in visokim demokratičnim standardom, ki jih politiki s stavkom »To je po merilih Evropske unije.«, zelo radi vlačijo po dolgem in po čez.

Nov začetek, ki pa je to tudi ostal
S koncem hladne vojne je bila podpisana pogodba o Evropski uniji (1992), nastalo je še vedno aktualno ime in tvorba, ki je zaspala in se ni drastično reformirala do danes. Pogodba iz Nice, ki je bila podpisana leta 2000, je bilo zadnje gašenje požara, saj je omogočila širitev Unije na največ 27 članic, vedelo pa se je, da bo po vstopu najprej 10 in nato še dveh držav nastal institucionalni kaos, ki se bo odrazil v nesposobnosti sprejemanja skupnih ključnih odločitev. Simptomi so jasni: vilensko soliranje novih članic, nesposobnost skupnega nastopa pri zunanji politiki, nesposobnost skupnega nastopa pri energetskih pogajanjih z naftnimi in plinskimi velikani, če omenimo le največje. Potreba po učinkovitem delovanju, torej odločanju, se je odrazila v ustavni pogodbi leta 2004, ki je nastajala na konvenciji, daleč od ljudi in nato doživela neslaven konec. Nesrečno ime (ustava) in zajeten kup papirja, ki je bil popolnoma nepregleden, sta pri ljudeh naletela na odpor.

Berlinska izjava v vsej svoji »veličini«
V kaj naj se Evropa razvije? Ena izmed možnosti je, da se uredijo razmerja, a da Evropa ostane medvladna struktura brez globlje integracije. Druga možnost pa je bolj federalna, torej poglabljanje integracije, stremenje k čim več skupnim politikam, tam kjer so potrebne, in zatorej močnejšim in bolj demokratičnim vejam skupne evropske oblasti. Komisija je že lani sporočila, da je lahko leto 2007, kot jubilejno leto, prelomnica in nov zagon k modernizaciji Evrope in brca v rit državam, da se le spravijo pisati novo ustavo. Ker so uvideli, da s slednjo ne bo še nič, so se morali vsi skupaj spomniti nekaj novega in tu pride na oder berlinska izjava. Ta naj bi na kratko povzela, kaj nam je skupnega in kaj nam je storiti. Nekakšna uvertura, preizkus terena pred novo ustavno pogodbo.

V tem smislu je torej berlinska izjava mašilo, nekaj, kar ne bi bilo tako pomembno, če bi bila ustava že tukaj. Berlinska izjava bo nekaj, s čimer se bo pohvalilo nemško predsedstvo, čeprav tega ne potrebuje, nekaj, kar bi prav prišlo Sloveniji, če bi se to zgodilo med našim predsedovanjem, saj bi končno naredili tisto, po čemer bi se nas Evropa zapomnila, in nekaj, kar Francija potrebuje, da bo lahko, »osvežena« z novim predsednikom ali predsednico, skovala novo ustavno pogodbo in jo poskušala spraviti čez zarjavelo kolesje odločanja v EU-ju.

Vidimo torej, da je v toku zgodovine združevanja Evrope berlinska izjava le kaplja v morje, del mozaika in slavnostni nagovor za okrogli jubilej ali mogoče celo nujno zlo, moramo pa se zavedati, da gre tudi za pomemben dokument, ki je nastal na polovici obdobja po neuspelem prvem ustavnem poskusu do novega poskusa predvidoma leta 2009. Gre za nov preizkus, ko se Evropa odloča, kakšno politično prihodnost si želi, če sploh. Do pred kratkim se je namreč le širila in prosperirala, ko pa bi se morala zaradi gole nujnosti začeti tudi konkretno politično razvijati, pa je pogorela.

Berlinska izjava je del procesa političnega oblikovanja EU-ja po padcu železne zavese, ki pa je na trhlih temeljih, in naj bo ta izjava v nekaterih pogledih še tako nepomembna, bi v primeru neuspeha vsekakor pomenila celo katastrofo. »Kaj pa naj zdaj s tem EU-jem, če se pa ne more dogovoriti še o eni izjavi, dolgi le pičli dve strani?« bi govorili »zlobni« jeziki. A to ne bo tako, njena kratkost in precejšnja nekonkretnost bosta poskrbeli, da ne bo to nikakršna zaveza, ampak začasna tolažba, da pa ja ni vse tako slabo in da se bomo tudi o ustavi lahko še dogovorili. Pa veselo praznovanje!

Mitja Kandare