MMC je namreč intervju z evropskim komisarjem za znanost in razvoj v zadnjih zdihljajih predvolilne kampanje pred evropskimi volitvami izkoristil ne le za vprašanja, povezana s slovenskimi kandidati, z Evropskim parlamentom, Evropsko komisijo in Evropsko unijo na splošno, temveč tudi za njegove komentarje na nekatere aktualne teme. To je reševanje slovensko-hrvaškega spora in dogajanje okoli slovenskega sistema cestninjenja – vinjet. Začeli pa smo seveda z volitvami.

Kako v predvolilnem času utripa življenje v Bruslju, v Evropski komisiji? Se čuti bližino volitev?
Življenje v Bruslju teče normalno naprej. Volitve je čutiti podobno kot doma v Ljubljani, plakati, ki promovirajo kandidate, povečana medijska aktivnost … Tudi Evropska komisija dela naprej normalno. Za področje, za katerega sem odgovoren, ni značilna velika zakonodajna dejavnost, zato premora v dejavnosti, ki bi bil posledica predvolilnega časa, ni opaziti. Člani Komisije pa poskušamo osveščati ljudi o pomenu Evropske unije in jih spodbujati k udeležbi na volitvah.

Ali spremljate predvolilno dogajanje v Sloveniji? Kako ga vidite?
Spremljam, kolikor mi čas dopušča. Predvolilna kampanja je sicer večinoma korektna, a tako kot običajno premalo usmerjena v prave probleme skupnega sobivanja in prihodnosti nasploh. Pogrešam nekaj več govora in pogovora o resničnih nacionalnih interesih in nekaj manj tekmovanja v poudarjanju in zagovarjanju navideznih.

Obljube nekaterih slovenskih kandidatov za mesto evroposlancev so visokoleteče. Med drugim nekateri v primeru izvolitve napovedujejo celo drugačno Evropo, pa tudi, da bo slovenski glas v parlamentu bolj slišati ... Kaj lahko v resnici realno obljubijo slovenskim volivcem?
Realno lahko obljubijo, da bodo aktivni v zastopanju predvolilnih pogledov in stališč in da bodo pošteno opravili svoje delo, če jih boste izvolili.

Morebiti posebej podpirate kakšno stranko oz. njeno listo?
Ne, nobene stranke ali liste ne podpiram posebej. Vse, kar počnem v tem času, je predvsem z namenom, da bi se ljudje zavedali, da Evropska unija ni daljna in tuja, ampak naša, in da odločitve, ki jih skupaj sprejemamo v Evropski uniji, vplivajo na njihovo življenje bistveno bolj, kot se običajno tega zavedamo.

Kako bi lahko kandidati evropsko politiko, ki se mnogim zdi oddaljena in nezanimiva, približali Slovencem?
To je problem, ki ni le slovenski. Tisti, ki delamo v evropskih institucijah, si po svojih močeh prizadevamo premostiti ta jez. A resnici na ljubo se podoba Evropske unije ustvarja predvsem v domačem prostoru. Premalo je čutiti, da razumemo odločitve in življenje v Uniji kot del naše notranje politike in ne zunanje - oddaljene in tuje - politike. Nekateri so kaj hitro pripravljeni naprtiti krivdo Komisiji ali "Bruslju", če to ustreza njihovim političnim kratkoročnim interesom. Takšna politika je kratkovidna in škodljiva, saj daje državljanom – neupravičeni - občutek nemoči in ogroženosti s strani "tujega". Evropske institucije delujejo v korist vseh evropskih državljanov, vendar vsaka v skladu s svojimi "ustavnimi" pooblastili, ki izhajajo iz ustanovnih pogodb. Predstavniki vlad v Svetu zastopajo interese svoje države (in celotne Unije, kadar ji predsedujejo), evropski poslanci svoje volivce, člani Evropske komisije pa smo zadolženi za varovanje skupnega evropskega interesa. Slednji najpogosteje povsem sovpade tudi z nacionalnim interesi, v redkih primerih kadar temu ni tako, pa so na voljo natančno in vnaprej določeni postopki, ki na koncu pripeljejo do pravičnih rešitev. Risanje Bruslja kot nekakšnega Beograda iz avtoritarne mitologije nekdanje federalne Jugoslavije je zato zelo cinično, kljub temu da ni povsem neobičajno. Poleg institucionalnega okvirja, ki je zelo pomemben za občutek "pravičnih" izidov in z njim povezane legitimnosti, je seveda pomembna tudi vsebina. O smislu Unije in sodelovanja v njej sem v zadnjem času govoril večkrat. Po drugi svetovni vojni je bila Evropa porušena, razdeljena, vojne rane pa žive in boleče. Unija je na naš utrujeni kontinent prinesla mir, stabilnost, varnost in blaginjo. Tako krepko jih je zasidrala med nami, da so vse naštete pridobitve dandanes za mnoge žal postale samoumevne. Evropejci danes živimo dobro.

Zato ne presenečajo vprašanja, zakaj je v Evropi smiselno in potrebno ohranjati in krepiti sodelovanje. Svet je danes bistveno drugačen kot povojni, celo precej drugačen je kot pred desetletjem ali dvema. Bolj smo med seboj povezani in soodvisni, večja je odgovornost posameznika in skupnosti do sobivanja na tem edinem planetu, ki nam je na voljo. Pred nami so številni globalni izzivi, od obvladovanja finančne in ekonomske krize, ki je v tem času v središču naših prizadevanj, do obvladovanja podnebnih sprememb, naporov za iskanje okolju prijazne energije, pomanjkanja pitne vode in hrane, potencialnih pandemij, naraščajočih migracij, zagotavljanja varnosti in ohranjanja biotske raznovrstnosti. Svet zato potrebuje močno Evropo; Evropo, ki bo sposobna nastopiti z enotnim glasom, Evropo, ki bo sposobna prevzeti vodilno vlogo pri globalnem upravljanju sveta. Tudi Evropejci potrebujemo močno Evropo; Evropo, ki se bo sposobna soočiti z naraščajočo globalno konkurenco, in Evropo, ki bo sposobna odgovoriti na izzive spremenjenega sveta. Evropska unija je projekt sožitja, ki mu globalno ni primere. Je vzorec obnašanja, ki ga povezani in vse bolj soodvisni svet zahteva od vseh nas. Zato naredimo vse, da bomo evropski narodi še naprej živeli v slogi in miru in usposobimo Evropo, da bo lahko odgovorno odigrala svojo vlogo. Je mar to Evropska unija in evropska politika, ki je oddaljena in nezanimiva?

Kako ocenjujete delo zdajšnjih slovenskih evroposlancev? Ne sodijo med najdejavnejše.
Upal bi si trditi, da so v povprečju delali dobro. Sicer pa ima vsak od nas v evropskih institucijah svoje delo, tako da ne moremo podrobno spremljati dela ostalih. Več se seveda srečujemo s tistimi poslanci, ki so člani odborov, ki vsebinsko spremljajo naše delo. V mojem primeru sta to odbora ITRE (industrija, transport, raziskave, energija) in CoCoBu (izvrševanje proračuna). V prvem je bila članica Romana Jordan Cizelj, v drugem pa Borut Pahor, dokler je bil evropski poslanec.

V Sloveniji prevladuje prepričanje, da Hrvaška bolje lobira v Bruslju kot Slovenija, ko gre za reševanje spora. Kaj pa vi menite, bi Slovenija lahko naredila več – kaj?
Vprašanje je manj pomembno od pozornosti, ki se mu posveča. Rešitve ni in ne bo brez strinjanja obeh držav, brez pripravljenosti, da se rešitev najde. Povišani toni besed, izključujoča sporočila, ogrevanje že tako pregretih čustev ne vodi nikamor. Vprašati se moramo predvsem, kaj in kako potem, če dogovor ne bo dosežen. Zadnje desetletje smo bili priča številnim poskusom reševanja, a tudi preštevilnim nepotrebnim pregrevanjem problematike. Najbližje rešitvi je bil sporazum, ki sta dosegla danes žal že pokojna nekdanja predsednika vlad Slovenije in Hrvaške, Janez Drnovšek in Ivica Račan - a je za njegovo dokončno uveljavitev žal zmanjkalo moči in poguma. Menim, da je ponovno čas za preudaren razmislek in odgovorno ravnanje.

Opozicijski prvak Janez Janša je prepričan, da Slovenija z uvedbo kratkotrajnih vinjet preveč popušča Uniji in da je problem v evropskem komisarju za promet, ki kot Italijan zagovarja nacionalne interese Italije. Kako komentirate?
Komisarji praviloma moramo zagovarjati skupne evropske interese. Tako kot člani vlade prisežejo pred džavnim zborom, da bodo v svojem delovanju sledili interesom Republike Slovenije, komisarji pred Sodiščem evropskih skupnosti prisežemo, da bomo ščitili skupne interese Unije in da ne bomo sprejemali odločitev, ki bi temeljile na interesih in navodilih katerekoli države. Stališča Komisije praviloma temeljijo na priporočilih in analizah pristojnih služb. Žal se v zadnjem času v Sloveniji krepi trend, ki komisijo vidi in prikazuje kot neprijazno institucijo, ki ne zna dovolj prisluhniti slovenskim željam in interesom, interesom in željam članice Unije. Torej institucijo, ki ji mora Slovenija preveč popuščati. Pozabljamo, da Komisija mora ščititi skupaj dogovorjena pravila igre, zakonodajo, načela, vse tisto, kar smo trudoma dosegli skupaj. Zato bi bil moj odgovor kratek, ne želite si Evropske komisije, ki bi delala drugače. Bolj dosledna bo v svojem ravnanju, bolj so dolgoročno zaščiteni prav interesi tistih, ki imamo realno gledano v tej skupnosti sožitja relativno manjšo moč in besedo. Ko so se pojavile skrbi povezane s selitvijo proizvodnje iz Revoza v Francijo, je kolegica Neelie Kroes še isti dan opozorila Francijo, da bo Komisija budno spremljala dogajanje in ukrepala, če bo ugotovila kršitve obstoječih predpisov.

Ali pa vzemimo primer, kjer je Slovenija v postopku kršitve. Takratna vlada je pred volitvami sprejela rešitev, zoper katero je Komisija, po mojem mnenju upravičeno, sprožila postopek ugotavljanja kršitve ustanovne pogodbe - ker so bila razmerja med vinjeto, ki jo plačajo redni uporabniki avtocest in tisto, ki jo plačajo občasni, dramatično bolj neugodna kot pri katerikoli ureditvi v drugih državah Evropske unije. Čeprav je res, da ima vsaka država pravico sprejemati svoj sistem cestninjenja, mora ta še vedno spoštovati osnovna načela evropske osnovne zakonodaje, v tem primeru načelo prepovedi diskriminacije. Kaj bi na primer slovenski državljani pričakovali od Evropske komisije, če bi Avstrija v približno enakem sorazmerju, kot je bil prvoten slovenski predlog, povišala najkrajšo možno vinjeto z okoli 7 na blizu 45 evrov in ohranila letno v višini okrog 75? O novem slovenskem sistemu Komisija sicer še ni formalno odločala, a osebno menim, da je primerljiv z nekaterimi ostalimi v EU in zato bi težko sprejel argumente, da kršitev še obstaja, če bo uveljavljen. Ne želim pa prejudicirati odločitve in tudi ne spodobi se, da bi zavzel dokončno stališče javno, še preden sem imel priložnost o tem spregovoriti s kolegi na podlagi dejstev, tako tistih, ki jih bodo pripravile strokovne službe odgovornega komisarja, in pa seveda tudi tistih, ki jih bo v odgovoru navedla Slovenija.

Kakšno prihodnost napovedujete Evropski uniji?
Prihodnost je odvisna od nas samih. Dosegli smo veliko, a nič od tega, kar smo dosegli, ni samoumevno in za vedno. Žalostno je, da doseženo drugod po svetu znajo ceniti bolje, kot to običajno znamo sami doma. Sicer pa me po petih letih dela v tem barvitem večnacionalnem okolju ohrabruje dejstvo, da razum praviloma prevlada.

Po volitvah v Evropski parlament bo na novo sestavljena tudi Evropska komisija. Se boste potegovali za nov mandat?
Da.

Marjetka Nared
marjetka.nared@rtvslo.si