Severnoirski protokol, del britanskega izstopnega sporazuma, s katerim so preprečili trdo mejo med Severno Irsko in Republiko Irsko, ki je članica Evropske unije, velja od začetka leta, a se komaj izvaja.

Že več kot pet let je, kar sta London in Bruselj na bojni nogi. Najprej izstopni sporazum, nato trgovinski dogovor, zdaj severnoirski protokol. Popotresni sunki brexita, ki bodo še dolgo metali sence na odnose med 450-milijonskim evropskim enotnim trgom in njegovo 67 milijonov prebivalcev težko nekdanjo članico.

V središču vsega je meja; meja tam, kjer je ne sme biti. Na irskem otoku. Brexit zahteva nadzorne točke tam, kjer po velikonočnem sporazumu iz leta 1998, ki je končal tri desetletja krvavih spopadov med katoliško in protestantsko skupnostjo Severne Irske, nikoli več ne smejo stati.

Politiki so dolgo modrovali; zaradi prvega dogovora o Severni Irski je odstopila britanska premierka Theresa May, njen naslednik Boris Johnson je vroči krompir ohladil tako, da ga je vrgel v vodo: severnoirski protokol, ki ga je izpogajal z Evropsko unijo, je mejo zarisal v irskem morju.

Novo besedilo je večinoma enako staremu, a vsebuje pomembne spremembe: sporno irsko varovalo, po katerem bi celotno Združeno kraljestvo za blago začasno še ostalo v evropski carinski uniji in ki je Mayevo stalo položaja, je pristalo na smetišču zgodovine; evropski pogajalci so sprejeli Johnsonov predlog in nastal je severnoirski protokol: vstop na evropski enotni trg je v Irskem morju, in ne na meji z republiko Irsko, Severna Irska je v carinskem območju Združenega kraljestva, a za blago, za katero obstaja tveganje, da pristane na evropskem trgu, veljajo evropska carinska pravila. Izvajajo jih britanske oblasti – določilo, pri katerem je Bruselj popustil Londonu.

Meja, čeprav le carinska in le za blago, ki je s protokolom tako nastala znotraj Združenega kraljestva, je kamen spotike predvsem za protestantsko, probritansko skupnost na Severnem Irskem. Vžgala je nevarne iskre nezadovoljstva. Ljudje se počutijo prevarane in izdane; prepričani so, da jih je vlada v Londonu preprosto prodala.

Konec septembra sem se v Belfastu pogovarjala z različnimi severnoirskimi protestantskimi politiki. Velike zamere do vlade premierja Borisa Johnsona niso niti poskusili skriti.

Christopher Stalford je član severnoirske zakonodajne skupščine in član največje stranke iz severnoirskega probritanskega unionističnega pola, probrexitovske Demokratične unionistične stranke. Prepričano je glasoval za brexit, mnenja, da je bila to dobra poteza, pa tudi danes ni spremenil. Čeprav je bila morda dobra poteza le za nekatere. "Medtem ko je Velika Britanija zapustila Evropsko unijo, so Severno Irsko v nekem napol ločenem stanju pustili v Evropski uniji. In to je obžalovanja vredno. Želim, da predsednik britanske vlade drži dano besedo in besedo svoje predhodnice Therese May; obljubila sta, da bomo Evropsko unijo zapustili pod enakimi pogoji kot drugi deli Združenega kraljestva. Nevzdržno je, da imamo trgovinsko mejo znotraj suverene države," je povedal.

Za Ulstrsko unionistično stranko, zmernejšo tekmico iz probritanskega političnega prostora, je občutek izdaje in zapostavljenosti še večji. Bili so proti brexitu, zdaj pa se počutijo, kot da so Severno Irsko vrgli iz Združenega kraljestva.

"Severna Irska je eden od štirih delov Združenega kraljestva, zato zahtevamo, da smo enakopravni prebivalcem Anglije, Škotske in Walesa. A s protokolom to ni mogoče, saj je vpeljal notranji nadzor na trgu Združenega kraljestva. Evropejci česa takega ne bi trpeli na evropskem trgu, Severni Irski pa je bilo vsiljeno. Posledice so ekonomske in politične, počutimo se odrezane od drugih delov Združenega kraljestva," je povedal Mike Nesbitt, član severnoirske skupščine za Ulstrsko unionistično stranko.

Nesbitt svari tudi pred političnimi posledicami protokola. "Podjetja, ki so imela dobavne verige v Angliji, na Škotskem ali v Walesu, zdaj vzpostavljajo dobavne verige z Republiko Irsko in prek nje z Evropsko unijo. Bojimo se, da je ekonomska unija le korak stran od politične unije na irskem otoku. To bi pomenilo, da Severna Irska ne bi bila več v Združenem kraljestvu, temveč del združene Irske v Evropski uniji."

Nesbitt je prepričan, da bi bilo protokol mogoče popraviti z vrsto razumnih predlogov, ki jih je njegova stranka že predstavila. A na vprašanje, koliko besede imajo severnoirski politiki, podjetniki, predstavniki civilnodružbenih organizacij v dialogu med Londonom in Brusljem, odgovarja: "Unionisti smo verjeli, da bo vlada Združenega kraljestva vedno ščitila naše interese. Zdaj vanjo nimamo več nobenega zaupanja. Tudi sedanjemu premierju Borisu Johnsonu ne zaupamo, saj je bil prav on tisti, ki je rekel, da ne bo nikoli dopustil meje v Irskem morju, potem je pa privolil vanjo, ko je podpisal protokol."

Podobnega mnenja je tudi Christopher Stalford. "Ne vem, kaj lahko pričakujem od britanske vlade. Rekel bom le, da so vsi ministri od premierja navzdol govorili, da bodo spoštovali Severno Irsko kot del Združenega kraljestva. Če to drži, moramo tudi mi imeti pravico do prednosti pobrexitovskih trgovinskih dogovorov. Na Severnem Irskem živimo v zelo skrbno uravnoteženem političnem sistemu. Nikakor se ne sme zgoditi, da bi bila ena od skupnosti v slabšem položaju kot druge. Toda tako se zdaj počutimo unionisti in za to je kriv protokol. Britanski premier in visoki uradniki Evropske unije se morajo zavedati, kakšno škodo lahko protokol povzroči skupnostim Severne Irske. Doslej so prisluhnili le eni strani, in kot pravim, ne sme se zgoditi, da se druga počuti prezrto. Ampak prav to se zdaj dogaja."

Severnoirski parlament oziroma zakonodajna skupščina, kot ji pravijo, ima v severnoirskem protokolu vsaj na papirju pomembno vlogo: veljal bo, dokler bo imel njeno podporo. Člani skupščine bodo z navadno večino lahko odločali o tem, ali bi sistem ohranili ali ne. Prvič bodo o protokolu glasovali decembra 2024.

Ampak to je le drobtinica za prebivalce Severne Irske, kajti pri uveljavljanju novih pravil nimajo sicer prav nobene besede, saj Severna Irska v telesih, ki odločajo o delovanju protokola, formalnega mesta sploh nima.

"Težava je v tem, da protokol ni naše delo, je delo vlade in države, ki se je odločila, da bo zapustila Evropsko unijo," je povedal član severnoirske skupščine Stewart Dickson. Predstavniki Severne Irske niso bili, kot pri velikonočnem sporazumu, med pogajalci, pojasnjuje, ampak so lahko le nemo opazovali, kako so se o protokolu pogajali in jim ga nazadnje vsilili drugi.

Dickson je član liberalne sprva unionistične stranke Alliance, Zavezništvo, ki je nastalo pred pol stoletja in ki danes želi preseči meje protestantske in katoliške skupnosti. Njena zmernost pa je na strani unionistov osamljena.

Ko državi loči barvna cestne signalizacije

Kopenske meje, ki se razteza na 500 kilometrih med Severno Irsko in Republiko Irsko in kjer so včasih stali nadzorne točke, barikade, vojaška vozila, do zob oboroženi britanski vojaki, danes ni videti nikjer več.

23 let po podpisu velikonočnega sporazuma na mejno črto med Evropsko unijo in Združenim kraljestvom, med evrom in funtom, kaže le sprememba v barvi cestne signalizacije; prekinjene črte na asfaltnem robu ceste, na Irskem rumene, na Severnem Irskem postanejo bele.

Carinski nadzor opravljajo v virtualnem svetu z računalniškimi programi za carinski sistem, v katerega podjetja vnašajo carinske deklaracije za blago, ki ga dobavljajo na Severno Irsko; gore papirja, ki niso, četudi so zgolj digitalne, zato nič manjše.

Larne je eno od treh severnoirskih pristanišč, kamor v zabojnikih na trajektih prihaja blago iz drugih delov Združenega kraljestva: Anglije, Škotske in Walesa. Do prvega januarja letos je bil to domači trg brez vsakršnega carinskega nadzora.

Zdaj je za blago to meja med Evropsko unijo in tretjo državo, tu so britanski pripadniki obmejnih sil, carinski uradniki, ki so doslej na Severnem Irskem delovali le na letališčih. Prostorov nimajo – vsakršna novogradnja, poslopje s pisarnami bi ne bila v skladu s stališčem vlade v Londonu, da nadzornih točk ni. Zato domujejo v bivalnikih brez stranišč, v katerih je poleti vroče in pozimi mraz, hale za nadzor blaga si izposojajo od pristaniških oblasti.

Tovornjake pregledujejo ob izkrcanju s trajekta – vedno le ob predhodnem obvestilu. Z njimi sodelujejo uradniki Evropske unije, kot je določeno v protokolu. A lahko ti za zdaj le opazujejo, saj jim britanske oblasti ne omogočajo dostopa do britanskih carinskih podatkov. In Bruselj za zdaj molči.

Med marčevskimi neredi, ki so izbuhnili predvsem na unionistični strani, so carinski uradniki začasno prekinili delo; med vzroki za izbruh nasilja, pri katerem so sodelovali predvsem mladi izgredniki, naj bi bilo tudi unionistično nasprotovanje severnoirskemu protokolu, a je bilo v ozadju predvsem podpihovanje kriminalnih in paravojaških skupin.

Od januarja do danes se je po uradnih britanskih podatkih vsaj 200 britanskih podjetij odločilo, da svojih izdelkov ne bodo več pošiljala na Severno Irsko, ker imajo s tem preveč birokratskega dela in se jim preprosto ne izplača. Eno od petih severnoirskih podjetij je po podatkih poslovnih združenj izgubilo svoje britanske dobavitelje.

Hillmount Garden Center je eno največjih podjetij na Severnem Irskem na področju vrtnarstva, hortikulture, veleprodaje in drobne prodaje rastlin, opreme za dom in vrt od profesionalnih žarov in vrtnega pohištva do božičnih okraskov. Začeli so pred osemdesetimi leti kot majhna družinska vrtnarija, danes podjetje vodi četrta generacija.

Severnoirski protokol je za nas katastrofa, pove lastnik podjetja Robin Mercer. "Lastniki podjetij pravimo, da je treba protokol odpraviti. Tu smo že imeli mejo, pred leti na jugu, moj oče in ded sta trgovala čez to mejo, in vse je bilo v redu. Zdaj pa imamo popoln kaos. To ne koristi ne podjetjem na Severnem Irskem ne našemu poslovanju s podjetji v Angliji. Mi imamo srečo, smo družinsko podjetje z veliko zaposlenimi, ki obvladajo računalniško birokracijo, a nimajo vsa podjetja te sreče. Izgubili bodo posel, in to ni prav."

Dobave rastlin, semen, zemlje od dobaviteljev v Angliji, s katerimi podjetje sodeluje že desetletja, so se s par dni zavlekle na več tednov; nekaterih iz Anglije sploh ne morejo več uvažati, drugi, predvsem rastline in semena, ki potrebujejo prilagojene razmere prevoza in imajo omejen rok trajanja, propadejo, preden prispejo na cilj, ker zaradi pomanjkljive dokumentacije stojijo v zabojnikih v pristanišču, pove Robin.

"Prva stvar, ki se nam je pripetila, je bila ta, da za podjetja, s katerimi poslujemo že leta, nenadoma nismo bili več zanimivi," pojasnjuje. "Preveč je birokracije, preveč papirjev. Če ste angleško podjetje in gojite rastline, jih boste raje prodali vrtnarskemu centru, ki je 50 ali pa 100 milj oddaljeno od vas, kot pa da ga prodajate nam in morate izpolnjevati vso potrebno dokumentacijo. Potem so tu inšpekcije rastlin, brez katerih ne dobiš certifikata. Prej smo iz Anglije naročali rastline na ponedeljek, dobili smo jih v sredo ali četrtek. Zdaj traja več tednov, preden izpolnimo vso dokumentacijo in dobimo vsa potrdila. Drugi velik problem so semena, prej smo jih od dveh dobaviteljev v Angliji dobivali vsak teden, zdaj to traja od 4 do 6 tednov, ker stojijo na carini."

Slaba pripravljenost podjetij

Podjetja so bila na novi režim, ki je začel veljati 1. januarja, slabo pripravljena. In kot so nam povedali številni severnoirski podjetniki, slabo pripravljene so bile tudi britanske oblasti; prve tri mesece so jim bili tako računalniški sistemi, v katere so morali po novem vnašati informacije o blagu, kot svetovalni uradi, ki bi jim morali pomagati pri spoznavanju in razumevanju novih pravil, v bolj slabo oporo.

"Naša zaposlena, ki smo jo določili za pripravljanje nove carinske dokumentacije, je imela usposabljanja, tečaje na daljavo, ampak ko smo začeli izpolnjevati obrazce, smo ugotovili, da to izobraževanje bilo prav nič koristno," zmajuje z glavo Mercer. "Potem smo klicali na telefonsko številko, kjer naj bi dobili pomoč strokovnjakov. Ampak ti niso vedeli, za kaj sploh gre, ker niso bili usposobljeni."

Največje težave in dodatno birokracijo zaradi carinskih deklaracij imajo tista podjetja, ki imajo velike dobave iz Velike Britanije, toda hkrati imajo vsa podjetja, ki imajo sedež na Severnem Irskem, izjemno prednost, saj imajo poleg trga Združenega kraljestva tudi prost dostop do notranjega trga Evropske unije.

Mnogi, kot Stewart Dickson iz stranke Zavezništvo, menijo, da je protokol mogoče tudi dobro izkoristiti. "Protokol povzroča težave, toda hkrati prinaša neverjetne priložnosti za Severno Irsko, kajti z eno nogo nas umešča v Združeno kraljestvo, kjer lahko uživamo ugodnosti njihovih novih trgovinskih sporazumov, z drugo nogo pa ostajamo v Evropski uniji. Naša podjetja imajo edinstven in pomemben položaj, saj lahko trgujejo prek trgovinskih sporazumov, ki jih sklepa Združeno kraljestvo, in na enotnem evropskem trgu brez ovir, ki jih imajo zdaj tam Anglija, Škotska in Wales."

Od julija, ko je London v Bruselj poslal predloge za spremembo protokola, se je napetost med stranema znova zaostrila. London od Bruslja pričakuje korake, ki bodo protokol naredile sprejemljivejšega za ljudi in bolj praktičnega za podjetja. In medtem ko so v Bruslju prepričani, da je to še en manever britanske strani, ki je v protokol privolila s figo v žepu in brez vsakršnega namena, da bi ga kdaj sploh začela izvajati, London trdi, da ima dovolj razlogov za sprožitev 16. člena protokola, po katerem ga ena od strani lahko preneha spoštovati, če oceni, da ji povzroča gospodarske, družbene ali okoljske težave, je skupini bruseljskih dopisnikov v začetku oktobra v Belfastu jasno povedal britanski minister za brexit David Frost.

"Britanska podjetja ne dobavljajo več Severni Irski, težave so z zdravili, nekaterih na Severnem Irskem ni več mogoče dobiti; te težave ne nastajajo zato, ker ne izvajamo protokola, ampak zato, ker ga izvajamo; protokol povzroča politične in družbene napetosti in razpoke v blagovni menjavi," pravi Frost. "Kot veste, se želimo pogajati o ključnih spremembah severnoirskega protokola, kajti takšen, kot je zdaj, ne deluje. V prvi vrsti ne deluje zato, ker ne ohranja ravnotežja iz velikonočnega sporazuma, ampak ga celo spodkopava. Ne odraža ravnotežja med severom in jugom ter vzhodom in zahodom, ki je v središču sporazuma. Poleg tega povzroča težave v vsakdanjem življenju ljudi in škoduje notranjemu trgu Združenega kraljestva."

Obe strani sicer trdita, da protokola ne želita vreči v koš, da pa ga je treba popraviti, dopolniti, izboljšati.

Evropska unija je spremembe pripravljena sprejeti, a je Londonu dala jasno vedeti, da se o protokolu ne namerava znova pogajati.

Predlogi, ki jih je oktobra predstavila Evropska komisija, so tako popravki, ki bi odpravili vrsto administrativnih in carinskih ovir. Fitosanitarni nadzor, carinski nadzor, uvoz zdravil in vključevanje severnoirskih predstavnikov v pogovore o protokolu; to so štiri področja, na katerih Bruselj Londonu ponuja precejšen odstop od lastnih pravil. Za uvoz prehrambnih izdelkov živalskega izvora, svežega sadja in zelenjave iz Velike Britanije na Severno Irsko bi odpravili 80 odstotkov fitosanitarnih pregledov, ki jih sicer zahteva evropska zakonodaja, v zameno pa Bruselj od Londona pričakuje večji tržni nadzor nad dobavnimi verigami. Administracijo pri carinskih postopkih za blago, pri katerem ni nevarnosti, da bi pristalo na trgu Evropske unije, bi obtesali za polovico. Potem so tu zdravila. Ker je Severna Irska pri oskrbi z generičnimi zdravili skoraj v celoti odvisna od Velike Britanije, bi jo Evropska unija dopustila; farmacevtskim podjetjem tako ne bo treba seliti infrastrukture na Severno Irsko, kar bi po evropski zakonodaji morala storiti.

A preboja ni. In optimizem evropske strani, da bo dogovor do konca leta pod streho, je potihnil.

Mir na Severnem Irskem je krhek. Velikonočni sporazum zidu med katoliško in protestantsko skupnostjo ni podrl, le odprl je vrata med njima. Zidovi miru, kot so poimenovali pregrade, ki delijo mestne četrti, še stojijo, zrasli so tudi novi. Grafiti in poslikave, ki krasijo številne med njimi, so njihovo podobo omilili, a njihove vloge, da ločujejo skupnosti med sabo in ščitijo ljudi drugega pred drugim, niso zmanjšali. Na zidovih so lahko nastale pisane poslikave, a v njihovih vrhovih so še vedno debele žice.