Na ponedeljkovem srečanju finančnih ministrov evrske skupine so podpisali pogodbo za vzpostavitev stalnega kriznega mehanizma za zagotavljanje stabilnosti v območju evra, ki bo leta 2013 nasledil obstoječi začasni sistem za zagotavljanje stabilnosti evra in bo imel 700 milijard evrov kapitala.

Toda če bo Grčiji, Irski in Portugalski v brezno dolžniške krize sledila še Italija, bo to občutno premalo, zato se že pojavljajo pozivi k podvojitvi vsote na 1.500 milijard evrov, saj bi bil sedanji kapital mehanizma nezadosten in občutno premalo za reševanje finančnih težav tretjega največjega evropskega gospodarstva.

Voditelj evrske skupine Jean-Claude Juncker in evropski komisar za gospodarske ter denarne zadeve Olli Rehn po ponedeljkovem srečanju nista povedala nič konkretnega. Juncker je le dejal, da se "popolnoma zavedajo, da so Italija in nekatere druge države pod žarometom finančnih trgov", vendar je poudaril, da Italija ni bila v središču pozornosti.

Čeprav je njen dolg že nekaj let med najvišjimi v Evropski uniji in znaša 120 odstotkov BDP-ja, kar je dvakrat toliko, kot dopušča Pakt za stabilnost in rast, ki določa pravila o dolgu in primanjkljaju. Stabilnost Italije še dodatno slabijo politične razmere v državi, še posebej po nedavnem sporu med premierjem Silviom Berlusconijem in finančnim ministrom Guilom Tremontijem glede varčevalnih ukrepov.

V razpravo o varčevalnih ukrepih se je vključila tudi nemška kanclerka Angela Merkel, ki je pozvala italijanski parlament, naj "pošlje pomemben signal" in potrdi proračun, ki bo vključeval potrebne varčevalne ukrepe in proračunsko konsolidacijo.

Italijo rešujejo visoki prihranki
Italija je sicer bogata država z varnim in trdnim bančnim sistemom, a ima nekaj ključnih strukturalnih napak, zaradi katerih je lahka tarča borznih špekulantov, je za Dnevnik poročala dopisnica RTV Slovenija iz Rima Mojca Širok. Poleg visokega javnega dolga se naša zahodna soseda namreč spoprijema s počasno gospodarsko rastjo, ki se je v zadnjem desetletju komaj premaknila z ničle, s požrešnim državnim aparatom in visoko javno porabo.

Po besedah Mojce Širok v tem trenutku Italijo rešujejo tri stvari. Prva je struktura javnega dolga, saj je v nasprotju z grškim, ki je predvsem zunanji in pri tujih bankah, italijanski dolg večinoma notranji, se pravi dolg, ki ga je Italija nakopičila sama sebi. Na drugem mestu je siva ekonomija, ki po neuradnih podatkih obsega 220 milijard evrov na leto, to je več kot 15 odstotkov BDP-ja in je uradne statistike ne zaznavajo.

Tretja stvar je visoka raven zasebnih prihrankov, saj imajo italijanske družine na svojih bančnih računih veliko denarja, veliko več kot grške ali celo ameriške, kar danes varuje celoten italijanski sistem, končuje svoje poročilo Mojca Širok.