To je v pogovoru s Tanjo Starič za Odmeve dejal evropski komisar za krizno upravljanje Janez Lenarčič, ki je dodal, da je Evropska unija strateško rezervo zaščitne opreme lahko začela vzpostavljati šele potem, ko je postalo jasno, da bi bilo zaželeno imeti takšno rezervo.

Več pa v spodnjem pogovoru.

Epidemija in njene nepredvidljive posledice so tudi v središču delovanja Evropske komisije. S perspektive posamičnih držav je Unija, torej tudi Komisija, odpovedala. Države, denimo Italija, so ostale same. Tam tudi močno narašča evroskepticizem. Zakaj je bilo tako? Ste tudi v evropskih institucijah podcenili epidemijo?

Najprej je treba povedati, da se je Evropska komisija odzvala zelo zgodaj in zelo hitro. Že januarja je aktivirala svoje krizne mehanizme, vključno na področju zdravja in notranje koordinacije. Januarja sva imela s kolegico, komisarko za zdravje Stelo Kiriakides, prvo tiskovno konferenco, kjer sva opozorila države članice in javnost na nevarnost tega virusa za javno zdravje in pozvala države k pripravljenosti. 10. februarja sem sam sklical tiskovno konferenco v našem kriznem centru in tam sem povedal, da gre za resno grožnjo javnemu zdravju, saj gre za virus, ki se izjemno hitro širi in sem pozval k ukrepanju. Torej, Komisija je bila zgodnja, so pa njena opozorila naletela na precej mlačen odziv, dokler ni bilo konec februarja jasno, da je pandemija zajela Evropo in ves svet.

Če gremo konkretno na pomanjkanje zaščitne opreme, je tu odpovedala tudi evropska solidarnost. Države niso želel deliti svojih zalog, so si celo nagajale, preprečevale transport. Zdaj tečejo skupna evropska naročila, kjer sodeluje tudi Slovenija, ampak prvi hujši val epidemije se izteka, ali ni torej ukrepanje prepozno?

Prav gotovo ni prepozno, treba pa je povedati, da je bolj kot za pomanjkanje solidarnosti šlo za pomanjkanje zaščitne opreme. Ko je Italija konec februarja zaprosila za pomoč, je bilo to presenečenje. Najprej presenečenje nad tem, da Italiji zmanjkuje zaščitne opreme, in še večje presenečenje, da se na njihovo prošnjo in poziv Komisije, naj se Italiji pomaga, ni odzvala nobena druga država članica. Tedaj je postalo jasno, da je pomanjkanje zaščitne opreme vseevropski problem, pa tudi ne samo evropski, ampak globalni problem. Države so se takoj zatem podale v tekmo za pridobitev te zaščitne opreme in to otežuje in podaljšuje čas nabave – težko je organizirati nabavo v takih pogojih, ko je vsesplošno prerivanje za omejene vire, te pa so predvsem na Kitajskem.

Neposredno v vaš resor sodijo strateške rezerve medicinske opreme. Je Evropa oziroma Evropska unija zdaj pripravljena na morebiten in verjeten drugi val epidemije?

Strateško rezervo smo lahko začeli vzpostavljati šele potem, ko je postalo jasno, da bi bilo zaželeno imeti takšno rezervo. Dokler ni bilo te epidemije, take potrebe ni bilo videti. Države, ki morajo soglašati z vzpostavitvijo rezerve na evropski ravni, takega soglasja ne bi dale. Tokrat so ga dale. Marca smo v rekordno hitrem času vzpostavili in pravno podlago in dobili soglasje članic in začeli novačiti države članice, ki bi bile pripravljene nabavljati in skladiščiti to rezervo za potrebe Evropske unije. Napredovali smo že najbolj z Romunijo, tudi Nemčijo, upam, da bo teh držav, ki bi bile pripravljene sodelovati pri tem projektu, še več. Stvar vsekakor ni prepozna. Virus še kroži, čeprav se njegovo širjenje v Evropi trenutno umirja, vendar kot veste, se države vedno bolj pripravljajo na odpravljanje omejitev in to prinaša veliko nevarnost in tveganja, da bo število okužb spet poraslo in s tem tudi potrebe po zaščitni opremi.

Zdaj tečejo trije razpisi. Kaj se bo še dogajala v zvezi z zaščitno opremo?

Treba je tudi vedeti, kakšne so pristojnosti v Evropski uniji. Unija smo mi vsi. To so evropske institucije, to so evropske države članice in to so evropski državljani. Vsak ima v tej krizi svoje pristojnosti in odgovornosti. Kar se tiče zdravja, civilne zaščite in nadzora nad mejami, so to pristojnosti držav članic. Vloga Komisije je pomagati, koordinirati, podpirati napore držav članic. Mi s temi prijemi, kot so skupna naročila, vzpostavljanje strateške rezerve, to počnemo. Ta javna naročila so več ali manj končana. Zdaj je stvar med državami, da pošljejo naročila in na drugi strani dobavitelji, da ta naročila izpolnijo.

Ne samo zdravje, zaščitna oprema, še en izziv je pred Evropo – huda recesija. Države se spet z velikimi težavami pogovarjajo, kako pomagati ljudem in gospodarstvu in zdi se, da tudi tu velja zakon močnejšega. Unija je na veliki preizkušnji. Nekateri celo napovedujejo njen konec, če ne bi našli neke skupne rešitve. Kako vi vidite te stvari?

V tej krizi gre najprej za vprašanje zdravja, ki je na prvem mestu še naprej. Seveda gre pa tudi za učinke na gospodarstvo in socialo. Tukaj je Komisija že sprejela veliko ukrepov. Zrahljala je pravila o državni pomoči, zrahljala je fiskalna pravila, sprejela celo vrsto drugih ukrepov, vključno z mobilizacijo vseh preostalih razpoložljivih sredstev za pomoč državam na področju zdravja in tudi za pomoč pri ohranjanju zaposlitve. Zdaj na Komisiji pripravljamo tako imenovani načrt za okrevanje. Gre za zelo ambiciozen načrt. Govori se o sredstvih preko tisoč milijard evrov. Seveda to terja svoj čas in usklajevanje med državami članicami. Komisija bo predvidoma predstavila ta predlog naslednji mesec in potem bodo odločale države članice. Upamo, da bo ta odločitev sprejeta kmalu, še pred koncem junija.

Se pravi je odvisno tudi oziroma predvsem od držav članic, kako se dogovorijo. Še eno vprašanje, ni neposredno povezano z vašim delom, ampak smo zasledili pobudo gibanja Zmoremo, ki zaradi težkih razmer predlaga vlado narodne enotnosti do naslednjih volitve. Tudi vas omenjajo kot možnega premierja, človeka z menedžerskimi izkušnjami. Vas zanima slovenska politika?

Mene v tem času zanima predvsem opravljanje mojih nalog kot komisarja. Ta mandat nameravam izpeljati do konca.