Leta 2013 je prevzela nemško obrambno ministrstvo, na katerem bi se, če bi mandat izpeljala do konca, obdržala rekordnih osem let. Ves čas se je zavzemala za reformiranje nemške vojske, ki se je spoprijemala s številnimi težavami in kritikami zaradi financiranja in zastarele opreme.

Kot obrambna ministrica je 60-letnica igrala tudi zelo pomembno vlogo pri razvoju evropske vojaške strukture Pesco, piše avstrijska tiskovna agencija APA.

Konservativna političarka iz vrst CDU-ja je bila edina članica vseh štirih vlad kanclerke Angele Merkel, medtem ko so nemški socialdemokrati do nje kritični. V preteklosti je veljala za mogočo naslednico kanclerke, omenjali pa so jo tudi kot možno naslednico Jensa Stoltenberga na čelu zveze Nato.

Doktorica medicine, ministrica na več področjih

Preden je postala obrambna ministrica, je bila Ursula von der Leyen doktorica medicine (medicino je doštudirala leta 1987 in začela delati na oddelku za ginekologijo, leta 1991 pa je doktorirala), od leta 2005 do 2009 nemška ministrica za družino, od leta 2009 do 2013 pa ministrica za delo. V tem času je CDU skušala potisniti bolj v sredino, ko je med drugim zagovarjala dodatna mesta v vrtcih, uvedbo kvot za ženske na višjih položajih in ureditev minimalne plače. Številni konservativnejši politiki so jo zaradi teh predlogov kritizirali.

V politiki je postala dejavnejša po izvolitvi v deželni parlament Spodnje Saške leta 2003.

Sorodna novica Voditelji članic za predsednico komisije predlagajo Ursulo von der Leyen

Zagovornica federativnega EU-ja

V preteklosti se je zavzemala za federativno ureditev Unije. Kot je dejala leta 2011 v intervjuju za Der Spiegel, si predstavlja EU, ki bi bil po ureditvi podoben Švici, Nemčiji ali ZDA.

Stališča ni spremenila niti pozneje. "Predstavljam si Evropo za svoje otroke ali vnuke, ki ni razrahljana unija držav, ujetih v lastne nacionalne interese," je leta 2015 povedala v intervjuju za tednik Die Zeit.

Rodila se je 8. oktobra 1958 v Bruslju kot hči evropskega uradnika in poznejšega ministrskega predsednika Spodnje Saške Ernsta Albrechta. V belgijski prestolnici je odraščala do leta 1971, nato pa so se preselili nazaj v Nemčijo. Od leta 1986 je poročena s profesorjem medicine in podjetnikom Heikom von der Leynom, s katerim imata sedem otrok, ki so se rodili med letoma 1987 in 1999.

Predsednik Evropskega sveta politik od najstniških let

Voditelji EU-ja so za novega predsednika Evropskega sveta potrdili belgijskega premierja Charlesa Michela, ki opravlja tekoče posle. 43-letnik je v politiko vpet že od najstniških let, pri čemer je sledil svojemu očetu. Vodenje Evropskega sveta bo predvidoma prevzel jeseni.

Charles Yves Jean Ghislaine Michel, po izobrazbi pravnik, se je rodil 21. decembra 1975 v valonskem mestu Namur. V podmladek stranke Reformistično gibanje (MR), katere član je tudi oče, se je Charles Michel včlanil že pri 16 letih in bil nekaj časa tudi njegov predsednik. Leta 1999 je bil izvoljen v belgijski parlament in je bil tedaj s 23 leti najmlajši poslanec. Leto pozneje je postal minister za notranje zadeve v valonski regionalni vladi, na tem položaju pa je bil do leta 2004.

Nekdanji župan mesta Wavre je med letoma 2007 in 2011 vodil zvezno ministrstvo za razvojno pomoč. Še istega leta je prevzel vodenje stranke MR, na čelu katere je ostal do leta 2014. Tistega leta je postal pri 38 letih najmlajši premier v zgodovini Belgije.

Nov zunanjepolitični predstavnik aeronavtični inženir

Socialist Josep Borrell, ki naj bi postal novi visoki zunanjepolitični predstavnik EU-ja, je od lani španski zunanji minister, med letoma 2004 in 2009 pa je bil član Evropskega parlamenta in prvo polovico mandata tudi njegov predsednik.

72-letni Borrell je po izobrazbi aeronavtični inženir, magistriral je na univerzah Stanford in v Parizu, pozneje je v Madridu še doktoriral iz ekonomije. Član španskih socialistov je od leta 1975, deloval je že v vladi španskega premierja Felipeja Gonzáleza ter bil poslanec španskega parlamenta.

Borrell je bil leta 1998 izvoljen za vodjo španskih socialistov, a je s položaja naslednje leto odstopil zaradi finančnega škandala, v katerega sta bila vpletena njegova nekdanja sodelavca v času, ko je bil namestnik finančnega ministra.

Katalonec (rojen je bil v vasi v Pirenejih na severu Katalonije, v tej pokrajini pa je tudi začel politično kariero) je odločen nasprotnik samostojnosti Katalonije oziroma zagovornik enotne Španije.

Kandidatka za vodjo ECB-ja obsojena malomarnosti

Na čelo Evropske centralne banke (ECB) naj bi stopila Francozinja Christine Lagarde, rojena leta 1956.

Diplomirala je iz prava in nato magistrirala iz angleškega jezika ter poslovnega prava. Po študiju je bila nekaj časa odvetnica in se je pridružila pariškemu uradu ene največjih svetovnih odvetniških pisarn Baker & Mckenzie. V pisarni se ji je v četrt stoletja dolgi karieri uspelo prebiti čisto na vrh.

Med letoma 1995 in 2002 je bila tudi članica uglednega ameriškega inštituta Center za strateške in mednarodne študije (CSIS), leta 2005 pa je vstopila v nadzorni svet nizozemske finančne skupine ING Group.

Leta 2005 je zapustila ZDA in se po 20 letih v tujini vrnila v Francijo, kjer je začela svojo politično pot. Najprej je postala predstavnica za zunanjo trgovino, nato ministrica za kmetijstvo in ribištvo in nazadnje ministrica za finance in gospodarstvo. S tem je postala prva ženska na tem položaju v Franciji.

Leta 2011 je postala prva ženska na položaju direktorice Mednarodnega denarnega sklada in leta 2016 je začela nov petletni mandat.

Madež na njeni poti ostaja njena vloga v primeru spora med spornim francoskim poslovnežem in nekdanjim ministrom Bernardom Tapiejem in banko Credit Lyonnais. Decembra 2016 je sodišče odločilo, da je kriva malomarnosti, ko je v sporu med Tapiejem in omenjeno banko odredila zavezujočo arbitražo, vendar je ni kaznovalo.