Varuhinja človekovih pravic EU-ja Emily O'Reilly je izdala uradno priporočilo, v katerem je uradu predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen naročila, naj poišče in posreduje besedila na podlagi zahteve za dostop do informacij. Zahtevo je vložil novinar.

Varuhinja to upravičuje s tem, da tudi besedilna sporočila spadajo med področja uporabe zakonodaje EU-ja o dostopu javnosti do dokumentov in da sodna praksa EU-ja potrjuje dolžnost institucij Unije, da hranijo vso dokumentacijo v zvezi s svojimi dejavnostmi.

Evropska komisija je bila namreč tista, ki je vodila prednakup cepiv proti covidu-19 za 27 držav članic EU-ja

Ursula von der Leyen se je v javnosti dejavno zavzemala za zagotavljanje dostopa do cepiva. Med drugim se je na štiri oči pogovarjala z direktorjem družbe Pfizer Albertom Bourlo.

Od kupljenih 4,2 milijarde odmerkov cepiv proti covidu-19 jih je več kot polovica podjetij Pfizer in BioNTech, s čimer sta bili ti daleč največja dobavitelja za cepljenje v EU-ju.

Evropska komisija ne želi razkriti podatkov o ceni cepiv

A Komisija se sklicuje na poslovno skrivnost in ne želi razkriti ključnih vidikov svojih pogodb z dobavitelji cepiv, zlasti glede cen.

Komisija je lani zavrnila zahtevo po prostem dostopu do informacij o besedilnih sporočilih in ni želela povedati, ali besedilna sporočila obstajajo, čeprav jih je predsednica Evropske komisije sama omenila v enem izmed intervjujev za medije.

Sporočila zahteval nemški novinar

Iz komisije so sporočili, da so službi varuha človekovih pravic EU-ja dolžni posredovati le arhivirane dokumente in da besedilna sporočila ali druge oblike takšnih sporočil ne izpolnjujejo teh pogojev, saj so kratkotrajna in načeloma ne vsebujejo pomembnih informacij o dejavnostih ali odločitvah.

Sporočila je prvotno zahteval novinar nemškega spletnega portala Netzpolitik Alexander Fanta, potem ko so bila aprila lani sporočila omenjena v enem izmed člankov New York Timesa o prizadevanjih Unije za nabavo cepiva proti covidu-19.

Evropska varuhinja človekovih pravic O'Reilly je v poznejši preiskavi ugotovila, da komisija ni zaprosila urada predsednice Evropske komisije za iskanje besedilnih sporočil, čeprav je Fanta to izrecno zahteval. Primer je opozoril na naraščajočo razpravo o tem, kako institucije EU-ja ravnajo z besedilnimi sporočili uradnikov, zlasti kadar ta vsebujejo informacije o ključnih političnih odločitvah.