V Evropski komisiji so ocenili, da je Hrvaška pripravljena končati pristopna pogajanja z Evropsko unijo, zato so v Bruslju predlagali, da se zapre še preostala štiri pogajalska poglavja. Vstop v EU bo predvidoma 1. julija 2013.

Ob tej priložnosti smo se o hrvaški poti v EU na MMC-ju pogovarjali z vplivnim in pronicljivim hrvaškim analitikom Davorjem Gjenerom.

Zakaj je, po vašem mnenju, Hrvaška tako dolgo čakala na vstop v EU in ali bi mogoče v kakšnih drugih okoliščinah lahko vstopila že prej?

Mogoče bi bilo. Če v 90. letih ne bi imela Franja Tuđmana in avtoritarnega režima. Če bi sredi 90. let sprejela povabilo Višegrajske skupine, da se ji pridruži. Če bi bila pred letom 2000 pripravljena na resen dialog z EU-jem in na demokratično tranzicijo. Potem bi se znašla v skupini držav, ki so pristopile EU-ju leta 2004 ali vsaj z Bolgarijo ter Romunijo leta 2007.

Žal se to ni zgodilo in Hrvaška je demokratično tranzicijo začela leta 2000. Če gledate čas, ki ga je potrebovala za dosego ciljev temeljne konsolidacije demokratične ureditve, potem boste videli, da je ta čas nekje podoben času, ki so ga porabile najuspešnejše nove demokracije, kot so Poljska, Češka in Madžarska, ki so pristopile leta 2004, torej 14 let po začetku demokratične tranzicije.

Kaj je bila za Hrvaško po vašem mnenju največja ovira v pristopnih pogajanjih z EU-jem, kje je bilo popuščanje najbolj boleče?

Nekakšnih bolečih popuščanj ni bilo. Najškodljivejša je bila seveda slovenska blokada, kar je s pozicije skupne evropske širitvene politike nekaj nedopustnega. Do zdaj znotraj EU-ja nikoli ni bilo precedensa za takšno obnašanje in EU zaradi tega ni imel varovalke, ki bi preprečila morebitno takšno obnašanje v hrvaškem primeru, ne glede na to, da se je Hrvaška politično zavezala, da državam Zahodnega Balkana v pristopnem procesu ne bo izpostavljala dvostranskih vprašanj kot morebitnih ovir pristopnega dialoga.

Hrvaška bo verjetno morala sprejeti tudi pisno, bolj zavezujočo obvezo, da nekaj takšnega ne bi počela. Ne glede na to je videti, da to ni preveč potrebno, ker se na Hrvaškem zavedajo škodljivosti politike, ki jo je Slovenija izvajala, ko je zaradi te blokade od evropskega tranzicijskega šampiona z dokaj uspešnim prvim predsedovanjem EU-ju končala kot precej izolirana in nevplivna članica. Obstaja tudi politična izkušnja kaznovanja takega početja, ki bo verjetno preprečila nadaljnje obnašanje, kot si ga je dovolil gospod Pahor na začetku svojega mandata.

Ali mogoče pri kateri izmed članic pričakujete zaplete pri ratifikaciji pristopne pogodbe? Mogoče znova v Sloveniji, ki se spopada s politično krizo?

Ne verjamem, ne glede na krizo, da bo na Slovenskem spet prišlo do bistvenega političnega zapleta, ker se po mojem mnenju obe strani v slovenski politični areni zavedata posledic takšnega početja. Res se lahko zgodi, da bo arbitražni sporazum razveljavljen, kar bi bilo škoda, saj dokončno ureja dvostransko vprašanje. A očitno je, da se lahko zgodi, da bi prihodnja slovenska vlada lahko zahtevala uveljavitev te možnosti, ki obstaja v sporazumu, in sicer, da se obe državi odpovesta arbitraži v korist nekakšnim prihodnjim dvostranskim pogajanjem, verjetno v zamenjavo za ratifikacijo pristopnega sporazuma. Ampak to je vprašanje politične igre.

Meni se zdi, da bi bilo politično neresno s slovenske strani, da, potem ko je leto dni blokirala hrvaška pogajanja na politično nelegitimen način in potem ko je izpogajan kompromis, s katerim lahko živita obe strani, še enkrat poskuša blokirati hrvaški pristop EU-ju. To bi bilo izjemno škodljivo za dvostranske odnose, ki bi jih še poslabšalo, po eni strani, medtem ko bi po drugi strani še bolj poslabšalo slovenski položaj v EU-ju.

Nekakšnih bistvenih zapletov verjetno ne bo, saj je konsenz že sprejet, čeprav ta proces ne bo potekal zelo hitro, ampak če je sprejet evropski konsenz, da naj bi bil ta proces končan pred prvo polovico leta 2013, domnevam, da se bo to tudi tako zgodilo.

Kako bodo dobre novice iz Bruslja vplivale na mnenje hrvaške javnosti do vstopanja v EU?

Seveda. To protievropsko ozračje, ki je obstajalo na Hrvaškem, je del neresnega, otročjega obnašanja hrvaške javnosti. To je svojevrstno otroško kljubovanje v slogu - če ti mene nočeš, potem tudi jaz tebe nočem. Ko bodo pogajanja končana, bo tudi odpravljen velik del kljubovanja, saj je za Hrvaško pristop EU-ju dejansko pomemben politično in ekonomsko.

Dejansko je papežev obisk na Hrvaškem tudi imel svojevrsten namen vplivati, predvsem znotraj inštitucij Katoliške cerkve, da bi se preprečilo morebitno še radikalnejše nasprotovanje dela duhovščine in dela laiških katoliških organizacij vstopanju v EU, kar se je vse bolj izpostavljeno pojavljalo. Po eni strani politični uspeh, po drugi strani konsenz vseh relevantnih političnih sil na Hrvaškem o pomenu pristopa in po tretji strani pritisk Vatikana ne neevropsko naravnane strukture Katoliške cerkve na Hrvaškem - vse to bo vplivalo na bistveno zvišanje podpore vstopanju v EU.

Si lahko višjo podporo obeta tudi vlada Jadranke Kosor?

Ona je v vsakem primeru dosegla dno politične podpore. Ne da bi poskušal trditi, da bi bile raziskave nerelevantne in metodološko nedodelane, se mi zdi, da položaj njene stranke nikoli ni bil tako slab, kot kažejo javnomnenjske raziskave. HDZ je stranka, ki je vedno bila in ostaja prva izbira konservativnega in krščanskodemokratičnega dela hrvaške politične arene. Ta del politične arene ima izjemno disciplinarno volilno telo, ki je bolj podeželsko kot urbano, bolj starejše kot mlajše. To so ti ljudje, ki se vedno udeležujejo volitev, ki pa se izogibajo javnomnenjskim raziskavam in raziskovalcem ter pogosto bežijo iz vzorca.

Na Hrvaškem se vedno dogaja svojevrstna deviacija v javnomnenjskih raziskavah, podobno, kot se v Sloveniji godi pri SDS-u in SLS-u. Tako da jaz ne bi nikoli stavil, da je položaj HDZ-ja tako slab, kot se zdi. Po vsem sodeč, nima veliko možnosti za absolutno volilno zmago, ampak verjetno bodo ostali največja posamezna parlamentarna skupina. To je skoraj gotovo. Po drugi strani HDZ danes ni več nacionalistično politično gibanje, ampak ena normalna in urejena konservativna stranka. To, kar vidimo v zadnjem času, je, da se znotraj stranke formira ekonomskoliberalna skupina. Če bodo v opoziciji, ne bodo destruktivni, ampak normalna demokratična opozicija.

Kaj bo pomenil vstop Hrvaške v EU za odnose s Srbijo in evropske perspektive preostalih držav v regiji?

Zdi se mi, da izjemno veliko. Če bi namreč Hrvaški spodletela integracijska možnost, bi to pomenilo slabo napoved za ostanek nekdanje Jugoslavije, predvsem za Srbijo, Črno goro in Makedonijo. Tu je treba povedati, da je prijetje Ratka Mladića pomembnejše kot konec hrvaških pogajanj, čeprav njihovo sovpadanje ni naključje.

Na Hrvaškem se mi je zdelo zelo pomembno nekaj, kar je večini medijev in analitikov ušlo iz pozornosti. Namreč, bistvena sprememba retorike Kosorjeve glede Srbije. Pred prijetjem Mladića se je na Hrvaškem vedno govorilo, in to predvsem iz vrst HDZ-ja, najprej o srbsko-črnogorski agresiji, nato o srbski agresiji. Po prijetju je zdaj dvakrat ali trikrat Kosorjeva govorila o agresiji Miloševićevega režima. Torej je narejena razlika med sosednjo državo in režimom, ki je na avtoritaren način vladala v njej v tem času. To je po mojem mnenju izjemno pomembno prijateljsko sporočilo Srbiji.