Evropska komisija je leta 2016 v akcijskem načrtu določila rok glede pokritosti mestnih območij in vseh glavnih prometnih poti z omrežji 5G do leta 2025.

Marca lani so določili še eno ciljno vrednost, in sicer pokritost celotnega EU-ju z omrežji 5G do leta 2030. A kot v danes predstavljenem poročilu Evropskega računskega sodišča ugotavljajo revizorji, je do zdaj te cilje v svoje nacionalne strategije za 5G vključila polovica držav članic.

Vmesni cilj za leto 2020, da ima do omrežij 5G dostop vsaj eno veliko mesto v državi, so dosegle vse članice EU-ja z izjemo Cipra, Litve, Malte in Portugalske. Vendar sodišče ob tem opozarja, da v več državah EU-ja uvajanje omrežij 5G ne poteka po načrtih. Glede na zdajšnjo hitrost uvajanja ocenjujejo, da cilji EU-ja za to desetletje najverjetneje ne bodo doseženi.

Dosega cilja v Sloveniji srednje verjetna

Članica sodišča, pristojna za poročilo, Annemie Turtelboom, je na novinarski konferenci poudarila nedavno študijo Evropske komisije, da bo neprekinjeno pokritost vseh mestnih področij in glavnih kopenskih prometnih poti s 5G do leta 2025 verjetno doseglo samo 11 držav članic EU-ja. Za Avstrijo, Češko, Estonijo, Nemčijo, Irsko, Poljsko, Litvo in Slovenijo menijo, da je dosega cilja srednje verjetna, medtem ko je pri Belgiji, Bolgariji, Hrvaški, Cipru in Grčiji ta verjetnost majhna.

Kot je opozorila Turtelboom, komisija članice pri doseganju teh ciljev sicer podpira z različnimi pobudami, smernicami in financiranjem, vendar ni nikoli jasno opredelila pričakovane kakovosti storitev 5G. To bi lahko posledično privedlo do neenakosti glede kakovosti storitev 5G v celotnem EU-ju, kar bi še povečalo digitalni razkorak med državami, poudarjajo revizorji.

Sodišče pri tem izpostavlja Nemčijo in Grčijo, kot edini državi članici, ki sta do zdaj določili zahteve najmanjše hitrosti in največje latence.

Kakšne naj bi bile koristi 5G-omrežja?

Po nekaterih ocenah naj bi se na račun omrežij 5G bruto domači proizvod (BDP) EU-ja med letoma 2021 in 2025 povečal za 1000 milijard evrov, ustvarjenih pa bi bilo lahko do 20 milijonov delovnih mest.

Težave pri postavitvi samega sistema

Vendar ta priložnost za rast prinaša tudi nekatera tveganja, kar je po oceni sodišča predvsem posledica omejenega števila dobaviteljev, ki lahko zgradijo in upravljajo omrežja 5G. Dobavitelji s sedežem v EU-ju morajo namreč izpolnjevati standarde in pravne zahteve EU-ja, a šest od osmih največjih dobaviteljev, kot sta kitajski Huawei in južnokorejski Samsung, nima sedeža v EU-ju.

Člane Evropskega računskega sodišča tako skrbi, da bi za evropske uporabnike lahko veljala tuja zakonodaja, če bi bili centri za nadzor programske opreme zunaj EU-ja. Revizorji pri tem pozdravljajo hiter odziv Evropske komisije, ki je pripravila nabor orodij za kibernetsko varnost tehnologije 5G. Nabor orodij je bil sprejet januarja 2020, a je bilo to za številne operaterje mobilnih omrežij, ki so svoje dobavitelje že izbrali, prepozno, so opozorili.

Težava je tudi v tem, da ukrepi iz zbirke orodij v praksi niso zavezujoči, zaradi česar države članice različno pristopajo k izbiri dobaviteljev, je dejala Turtelboom. Tako bi lahko ena članica EU-ja svoje omrežje zgradila z opremo dobavitelja, ki ga neka druga članica vidi kot visoko tveganega. To bi lahko vplivalo na čezmejno varnost in delovanje enotnega trga EU-ja, ocenjujejo na sodišču.

Sodišče komisiji priporoča, naj spodbuja enakomerno in pravočasno uvajanje omrežij 5G v EU-ju, spodbuja usklajen pristop držav članic k varnosti 5G, spremlja pristope držav članic k varnosti 5G in oceni učinek različnih pristopov na uspešno delovanje enotnega trga, je na današnji predstavitvi še dejala Turtelboom.