Francoski zunanji minister Robert Schuman je 9. maja 1950 predstavil predlog o uskladitvi obnovitvenega procesa premogovne in jeklarske industrije Francije in Nemčije, katerega namen je bilo reševanje politične in gospodarske nestabilnosti povojne Evrope.
Avtor zamisli je bil pogajalec in mirovnik Jean Monet, ki se ga je prijel vzdevek oče Evrope. Leto dni pozneje, 18. aprila 1951, so t. i. pariško pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ) že podpisali ne le Francija in Nemčija, ampak tudi Belgija, Italija, Luksemburg in Nizozemska, ter tako začeli proces gospodarskega združevanja, ki je temeljil na prosti medsebojni trgovini in skupni carinski politiki.
Nadgrajevanje povezanosti
Leta 1957 so to sodelovanje nadgradili v Rimu z ustanovitvijo Evropske gospodarske skupnosti (EGS), ki je omogočila nastanek skupnega trga in Evropske skupnosti za jedrsko energijo (Euratom). Omenjeni projekti desetletje pozneje začno delovati pod imenom Evropska skupnost. Evropsko gospodarsko sodelovanje pa se je pomembno okrepilo leta 1985 s projektom enotnega notranjega evropskega trga, po podpisu maastrichtske pogodbe leta 1992 pa se je razširilo še na druga področja in dobilo zdajšnje ime Evropska unija.
Prav s to pogodbo je bil storjen odločilen korak na poti h gospodarski, denarni in politični zvezi, ki je potem postala tudi pomemben dejavnik varnostne in zunanje politike ter hkrati porok za spoštovanje kulturne raznolikosti, nacionalne in jezikovne identitete vseh vključenih evropskih narodov.
Nica eden izmed temeljev razširjenega EU-ja
Temu sta sledili še dve pogodbi, ki sta temelj širitve in povezanosti Unije. Prva je pogodba iz Nice, s katero se omogoči širitev povezave na 25 članic. Pri tej pogodbi so se pojavile nekatere težave, saj je denimo Irska na referendumu zavrnila ratifikacijo. Če pogodbe ne bi potrdile vse članice, potem bi bila vrata 10 članicam zaprta. Na drugem referendumu so Irci podprli pogodbo, tako da se je EU s 1. majem razširil na 25 članic.
Druga pogodba, ki pa še ni začela veljati, pa je Pogodba o Ustavi za Evropo. Dokument zajema celotno ureditev delovanja EU-ja na več področjih, njen glavni namen pa je močnejša politična integracija Unije in ustvarjanje pogojev za nadaljno širitev. Pogodba iz Nice je prirejena za EU 27 članic, ustavna pogodba pa to mejo presega. Dogovor o pogodbi so voditelji držav EU-ja v Bruslju sklenili 18. junija 2004, podpisali pa so jo 29. oktobra istega leta v Rimu.
Koncept združevanja Evrope
Na začetku poti Evropske unije sta se pojavila dva koncepta združevanja Evrope. Prvi je bil t. i. federalistični koncept, po katerem bi takoj uvedli Evropsko federacijo oz. nekakšne Združene države Evrope v entiteti s svojo, evropsko ustavo. Načrt je bil za tiste čase preambiciozno zastavljen.
Zato se je uveljavil drugi koncept, t. i. realistični načrt Jeana Moneta, ki predvideva počasno, postopno pomikanje proti evropski federaciji. Dokaz tega je, da je Unija potrebovala skoraj pol stoletja, da je uvedla skupno valuto - evro. Skladno z načrtom naj bi se pojavil učinek "spill-over" - prelivanje suverenosti z enega področja na vsa druga. Države EU-ja namreč del svoje suverenosti prenašajo na nadnacionalno raven.
Kronologija dogodkov
1950 - Predstavljen načrt za povojno gospodarsko obnovo Nemčije in Francije.
1951 - Francija, Nemčija, Italija, Belgija, Nizozemska in Luksemburg ustanovijo Evropsko skupnost za premog in jeklo (ESPJ).
1957 - Ustanovitev Evropske gospodarske skupnosti (EGS) in Evropske skupnosti za jedrsko energijo (EURATOM).
1967 - Združitev ESPJ-ja, EGS-ja in EURATOM-a v enotno Evropsko skupnost (ES).
1968 - Nastanek carinske unije.
1973 - Prva širitev: Velika Britanija, Danska in Irska vstopijo v ES.
1979 - Prve neposredne volitve v Evropski parlament.
1981 - Druga širitev: Grčija. Tega leta naj bi se Uniji pridružila tudi Turčija, a je to zavrnila, ker ni hotela v povezavo istočasno kot njena dolgoletna nasprotnica Grčija.
1986 - Tretja širitev: Španija in Portugalska; podpis Enotne evropske listine, ki pomeni korak k enotnemu trgu.
1992 - Maastrichtski sporazum: Pogodba o Evropski uniji.
1995 - Četrta širitev: Švedska, Finska in Avstrija.
1997 - Amsterdamska pogodba.
1998 - Začetek pogajanj s perspektivnimi kandidatkami iz Srednje in Vzhodne Evrope (t. i. države prvega kroga širitve Unije na vzhod, med katerimi je tudi Slovenija).
1999 - Uvedba enotnega denarja, evra.
2000 - Pogodba iz Nice: začrtane reforme ustroja razširjene Unije.
2002 - Konec pogajanj z desetimi državami prvega kroga širitve na vzhod.
2003 - Slovesni podpisi pristopnih pogodb v Atenah.
2004 - 1. maj: Pristop 10 novih članic, 18. junij: Dogovor o evropski ustavi, 29. oktober: Podpis Pogodbe o Ustavi za Evropo
