DIMOVSKI: IMENOVANJA ZAKULISNA, NETRANSPARENTNA

1. Odgovor na to vprašanje ni enoznačen, saj v Sloveniji nenehno problematiziramo javni sektor in nagrajevanje v njem. Predvsem pa ga je treba analizirali v kontekstu imenovanja ljudi na nadzorne in vodstvene položaje. Po mojem gre pri večini skladov, agencij in javnih podjetij za osnovni problem odsotnosti povezanosti strategij, strukture in posledično nagrajevanja. Te relacije bi bile bistveno bolj transparentne in jasne, če bi odločevalci jasno definirali strategije in cilje, tako da bi bili tudi kriteriji uspeha bolj jasni in po potrebi kvantificirani. Prav zato se je izoblikoval dualizem med formalnimi in dejanskimi določevalci, ki usmerja politiko in prakso upravljanja in vodenja v javnem sektorju.

2. Na tej osnovi bi bilo potem tudi laže in transparentnejše - na osnovi kriterjev meritornosti - izbirati ljudi, ki bi zasedli nadzorne in vodstvene položaje. Kandidati bi bili tako v selekcijskem procesu izbrani na osnovi strateških potreb, kar pa v Sloveniji večinoma ni primer, tako da izbira poteka precej zakulisno in netransparentno. Ta proces je po navadi sicer "oblečen" v formalne procedure, vodijo ali usmerjajo pa ga ljudje, ki praviloma pripadajo posameznemu interesnemu krogu, ki pa ni nujno vezan na politično stranko ali koalicijo. Prav zato tudi ljudje, ki jih sicer formalno predlaga koalicija - kot je v primeru SDH-ja - postavijo na položaj ljudi, ki ne odgovarjajo formalnim predlagateljem, ampak tistim, ki so jim dejansko odgovorni (ali hvaležni) za svoj položaj.

3. Prav zato tudi odločitve tako izbranih vodstev na oko včasih delujejo nelogične, vendar pa so popolnoma razumljive, če upoštevamo zgoraj rečeno, saj praviloma odločajo dejanski, ne pa formalni odločevalci. Takšna praksa deluje, dokler ne trči ob vrednote, kot se je v zgodilo v primeru SDH-ja, ko je tudi javnost razumela, da nekaj ni v redu. Odzivi formalnih struktur so bili v bistvu bolj informativne narave, saj niso vztrajali pri konsekvencah ob nameri zvišanja plač članicam uprave, ki so bile najverjetneje povezane z dogajanjem v Luki Koper. Kadrovske spremembe v Luki Koper so bile izvedene, povečanje plač je za zdaj zaustavljeno, vendar brez kakršnih koli posledic.

4. Ko me sprašujete za formalne ali druge kriterije upravljanja, seveda le-ti obstajajo, kot so npr. standardi OECD, ki jih je Slovenija že v preteklosti prevzela in vključila v sistem upravljanja. Vendar glede na dualizem med formalnimi in dejanskimi strukturami odločanja služijo le kot okvir ali forma zakonitosti. Nepovezanost strategije in organizacije ter nagrajevanja pa je razlog, da ni konkretnejših dejanskih kriterijev uspešnosti vodstev. V tem kontekstu naj spomnim, da je ena od prejšnjih Vlad pred leti celo imenovala KAS (Kadrovsko-akreditacijsko komisijo), ki naj bi usmerjala in celo, v določenem delu, vodila postopke imenovanj v javnih podjetjih, skladih in preostalih institucijah. Pa se stanje ni bistveno izboljšalo. Rekel bi le, da se je verjetno le bolj zbirokratiziralo, in tudi brez kakšnega bistvenega uspeha pri kadrovanju. Sam ob tem menim, da je kadrovanje, ki na videz hoče delovati nepolitično, le farsa, saj se potem namesto formalnih struktur v kadrovanje vmešavajo interesni krogi, o čemer sem govoril zgoraj, in ni jasne odgovornosti.

5. Ideja, da bi z višjimi plačami morebiti pridobili boljše kadre iz tujine, je, kot smo imeli priložnost videti na primeru DUTB-ja, precej ponesrečena. T. i. tuji strokovnjaki z vprašljivimi referencami so si dobesedno "naštimali" visoke prejemke, praktično niso odgovarjali nikomur, po končani funkciji pa so izginili iz države skupaj z vsemi nagradami vred. Morali bi bolj verjeti in zaupati v svoje kadre, predvsem v mlajšo generacijo, in izbirati med našimi kadri, saj so izobraževalne institucije izobrazile veliko število nadarjenih kadrov, ki bi lahko prevzeli vodenje katere koli institucije v državi. Poleg tega pa imamo v Sloveniji celo vrsto ljudi, ki so se izobraževali v tujini.

6. Kot zaključek bi rekel naslednje: celotno dogajanje okoli SDH-ja je le ilustracija prakse, ki deluje v Sloveniji, z izjemo, da je prišla v javnost zaradi nerazumnih zahtev vodstva in nadzornikov po zvišanju plač. Nekonsekventnost delovanja formalnih struktur kaže na to, da tudi v tem primeru niso bile dejanski odločevalec. Ko se bo vihar polegel, se bo ta zgodba nadaljevala, kot so si dejanski odločevalci zamislili v tem in tudi drugih primerih.

LAHOVNIK: KJE JE ODGOVORNOST

V zvezi s povišanjem plače upravi SDH-ja je bil temeljni problem, da povišanje ni temeljilo na vnaprej kvantificiranih merilih uspešnosti poslovanja. Vlada je kot skupščina potrdila merila le dan pred tem povišanjem. Prav tako je slaba praksa, da je nadzorni svet odločitev o 40-odstotnem povišanju sprejel na korespondenčni seji. Nadzorni svet bi moral na začetku poslovnega leta jasno predstaviti merila za nagrajevanje, nato pa po končanem poslovnem letu oceniti rezultate glede na vnaprej postavljena kvantificirana merila uspešnosti. Moj zakon o omejevanju prejemkov poslovodnih oseb v družbah v državni lasti za SDH ne velja, ker se je tako odločila politika, zadnji primer pa tudi kaže, da to ni dobro. V zasebnih družbah je politika prejemkov menedžerjev stvar lastnikov, v družbah v državni lasti pa morajo biti seveda tudi prejemki menedžerjev v mejah, ki so družbeno sprejemljive. SDH ni nobena zasebna, ampak državna družba. Uprava SDH-ja ima dvakrat višje prejemke kot predsednika vlade in države. Upoštevati moramo, da sta članici uprave tudi članici nadzornega sveta Telekoma in Krke, kar je navsezadnje tudi povezano s prejemki, tako da mislim, da v celoti gledano njuno delo ni premalo plačano.
Teza, da zaradi tega ne moremo pridobiti dobrih tujcev v uprave državnih družb, zveni skoraj cinično. Navsezadnje se vsi še dobro spomnimo, da je politika iz upravljanja DUTB-ja skoraj izgnala švedske strokovnjake. Tujci kot člani uprav za državo niso zaželeni, ker jih politika teže obvladuje. Res pa je, da jih pogosto obvladuje kdo drug in da tudi tujci še zdaleč niso imuni na klientelizem, kar se je pokazalo tudi v primeru DUTB-ja.

V Sloveniji sem zakon o omejevanju prejemkov poslovodnih oseb v družbah v večinski državni lasti predlagal sredi leta 2009, potem ko večina managerjev v državnih podjetjih v času, ko so vsi varčevali, ni hotela upoštevati priporočil vlade o znižanju svojih ekstremno visokih plač na raven, ki bi bila družbeno sprejemljiva. To ni bil samo protikrizni, ampak predvsem tudi higienski ukrep. Treba je vedeti, da so v posameznih državnih podjetjih mesečni prejemki menedžerjev znašali tudi nad 30.000 evrov, in to ne glede na rezultate, kar je bilo seveda nesprejemljivo. Visoke menedžerske plače pa so se izplačevale tudi v podjetjih in bankah, ki so v času krize prosile za državno pomoč, kar je bilo povsem absurdno.

Moj zakon plače v državnih družbah omejuje na največ petkratnik povprečne plače, kar še vedno znaša med 10.000 in 15.000 evri mesečno. Preseneča me, da nekateri še vedno trdijo, da to ni stimulativno, ob tem pa pozabljajo, da je ta plača dvakrat višja od plače predsednika države, vlade ali ministrov in da je navsezadnje vezana na povprečje v državnem podjetju. Ne vem, kako lahko menedžerji pričakujejo, da bodo delavci motivirani ob povprečnih plačah, če njih ne motivirajo petkrat višje plače.

Na splošno opažam, da v našem okolju zelo radi govorimo o menedžerskih plačah v državnih družbah kot o nečem, česar se ne sme omejevati, ker morajo biti menedžerji motivirani in se njihove plače primerja s tujino, predvsem Nemčijo, Avstrijo, Italijo, včasih celo z ZDA. Ko pa gre za plače zaposlenih, se o tem prepogosto razpravlja le kot o strošku in se njihove plače tudi primerja s tujino, ampak tisto na vzhodu Evrope ali celo na Daljnem vzhodu.

Precej večji problem pa se mi zdi, da še noben menedžer ali nadzornik za svoje (ne)delo v državnih gospodarskih družbah ni kazensko ali odškodninsko odgovarjal, kljub temu da ZGD to predvideva. Žal imamo na tem področju zelo šibko sodno prakso. V posameznih primerih podjetij, ko je prišlo do sodnega epiloga, pa so obsojeni še pravočasno pred plačilom odškodninske odgovornosti doživeli osebni stečaj, kar je samo po sebi zgovorno.

ČATER: VRHUNSKE STROKOVNJAKE DOBRO PLAČATI

Zgodbe o višini plač v takih primerih imajo vedno vsaj dve plati. En vidik je pritisk javnosti, ki ima ob zelo visokih plačah občutek nepravičnosti oziroma prevelikih razlik med preštevilno množico posameznikov, ki prejemajo zgolj minimalno plačo ali jo le za kakšen evro presegajo, in tistimi "privilegiranimi", ki prejemajo "nesramno visoke" plače. Ta občutek nepravičnosti je še bolj prisoten v Sloveniji. Za to je več razlogov. Prvič, taka je že naša kultura; je namreč takšna, da velike razlike v bogastvu in moči niso toliko sprejemljive kot npr. na Zahodu, zlasti v ZDA, kjer je precej bolj družbeno sprejemljivo, da obstajajo na eni strani zelo revni, na drugi strani pa zelo bogati. Drugič, Slovenci smo že pregovorno (pa žal ne le pregovorno) malo nagnjeni k "fovšiji" in se počutimo nelagodno, ko ima sosed nekaj lepšega, boljšega. Tretji razlog pa so tudi nekateri - poudarjam, le nekateri - mediji, ki svoje novice oblikujejo tako, da želijo javnosti ugajati. In ker se javnost, še posebej slovenska, bolj poistoveti z medijem, ki o visokih plačah piše kot o nečem nesprejemljivem, je treba pri lovu na gledanost pač poročati tako kot javnost bolje sprejema. In pritisk javnosti je v Sloveniji v takšnih primerih lahko zelo močan, celo tako močan, da se je uprava v tem primeru povišanju plače odpovedala. Kontrola in pritisk javnosti s pomočjo medijev je vsekakor dobrodošla, vendar ne kar na splošno, kar vsepovprek.

In tu pridemo do druge plati visokih plač na takšnih položajih. Delodajalec (v tem primeru kar država) si seveda po eni strani lahko želi zniževati stroške dela in s tem morda celo ugajati javnosti, toda zavedati se mora, da trg dela deluje tudi tukaj. In če si delodajalec za upravljavca sklada želi res vrhunskega strokovnjaka, potem mora - in javnost tudi - razumeti, da ga bo moral zelo dobro plačati. Visoka plača vrhunskega strokovnjaka torej ne izhaja le iz tega, da tisti, ki jo prejme, porabi 10-krat, 20-krat, 30-krat … več časa, truda ali da je tolikokrat bolj pod stresom ali s tolikokrat večjo odgovornostjo (kot to napačno razume večina javnosti), pač pa iz tega, da se vrhunski strokovnjak zaveda svojih sposobnosti in da potemtakem tudi ve, da lahko takšno ali še višjo plačo dobi tudi kje drugje.

Moje osebno mnenje je, da plača 14.000 evro bruto za res vrhunskega strokovnjaka na delovnem mestu upravljavca sklada s takšnim premoženjem ni previsoka, pri čemer poudarjam - kot sem že zapisal zgoraj -, da tako ne mislim zaradi posameznikovega vloženega truda, časa, odgovornosti itd. Ni previsoka preprosto zato, ker je treba razumeti, da lahko vrhunski upravljavec sklada še višjo plačo dobi kje drugje (pa ne le v tujini). Zakaj bi torej delal pri SDH-ju, bil izpostavljen pritiskom javnosti in medijev, zaslužil pa bi manj? Noben racionalen in res vrhunski strokovnjak se ne bo odločil za to. Če bomo tako razmišljali, v "državnih" službah ne bomo imeli nikoli zares vrhunskih strokovnjakov. Najboljši bodo odhajali drugam, tisti slabši pa bodo delali za državnega delodajalca. Podobne zgodbe lahko vidimo tudi v drugih dejavnostih, kjer najboljši strokovnjaki delajo v zasebnih zdravstvenih ustanovah, kot odvetniki itd.

Poleg tega je treba vedeti, da se 14.000 evrov res sliši veliko, toda zavedati se moramo, da so davčne obremenitve dela v Sloveniji skregane z vsako zdravorazumsko logiko in da pri višjih dohodkih posamezniku 50 odstotkov pobere država z dohodnino, delno že z akontacijo, delno pa s poračunom za nazaj. S tem pa seveda ne želim povedati, da si takšno plačo zasluži kdor koli, ki bi se zavihtel na ta položaj na SDH-ju. Če gre res za strokovnjaka, ki se pri delu izkaže z rezultati, strokovnostjo, korektnostjo in še s čim, je taka plača celo prenizka (sploh v primerjavi s tujino, kjer strokovnjaki na podobnih položajih, skupaj z variabilnim delom, lahko dosegajo tudi nekajkrat višjo plačo), v nasprotnem primeru pa seveda bistveno previsoka. Vrhunske strokovnjake na najvplivnejših položajih je treba torej vrhunsko plačati, nevrhunskih pa se (vsaj na takšnih položajih) znebiti.

SLAPNIČARJEVA: TREBA JE MERITI USPEŠNOST
Ureditev plač v podjetjih v državni lasti se mi zdi potrebna sprememb, saj je Lahovnikov zakon okostenel. Pred golim povišanjem plač pa je treba vzpostaviti transparentno in učinkovito upravljanje državnega premoženja ter merjenje uspešnosti uprave SDH-ja, na tem področju bi se pa komentarjev vzdržala.